Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Poudarki Ezrove knjige

Poudarki Ezrove knjige

 Jehovova beseda je živa

Poudarki Ezrove knjige

EZROVA knjiga se začne tam, kjer se konča Druga knjiga letopisov. Napisal jo je duhovnik Ezra in pripoved se začne z navajanjem odloka, s katerim je perzijski kralj Cir preostanku pregnanih Judov v Babilonu dovolil, da se vrnejo v svojo domovino. Poročilo se sklene, ko Ezra začne ukrepati, da bi očistil tiste, ki so se oskrunili z ljudstvi dežele. Knjiga zajema 70 let – od leta 537 do 467 pr. n. št.

Ezra je imel med pisanjem knjige pred seboj jasen cilj: da pokaže, kako je Jehova izpolnil obljubo glede tega, da osvobodi svoje ljudstvo iz babilonskega ujetništva in v Jeruzalemu obnovi pravo čaščenje. Zato se je Ezra osredotočil le na dogodke, ki so se tikali tega namena. Ezrova knjiga je pripoved o tem, kako sta bila kljub nasprotovanju in nepopolnosti Božjega ljudstva obnovljena tempelj in Jehovovo čaščenje. Ta pripoved je zelo zanimiva tudi za nas, saj živimo v času obnove. Mnogi se namreč stekajo na »goro GOSPODOVO« in v prihodnosti bo vsa zemlja »polna spoznanja slave GOSPODOVE«. (Izaija 2:2, 3; Habakuk 2:14)

TEMPELJ JE OBNOVLJEN

(Ezra 1:1–6:22)

Na Cirov odlok o osvoboditvi se odzove kakih 50.000 Judov ter se pod vodstvom upravitelja Zerubabela oziroma Sesbazarja vrnejo v Jeruzalem. Nemudoma postavijo oltar in začnejo Jehovu darovati žrtve.

Naslednje leto Izraelci postavijo temelje za Jehovovo hišo. Sovražniki jih pri obnovitvenem delu kar naprej ovirajo in navsezadnje uspejo pri kralju doseči, da izda odlok, s katerim se delo ustavi. Preroka Hagaj in Zaharija ljudstvu vlivata pogum, zato se kljub prepovedi ponovno lotijo dela. Nasprotniki si ne upajo kljubovati nespremenljivemu perzijskemu odloku, ki ga je prvotno izdal Cir, zato imajo zvezane roke. Z uradno preiskavo odkrijejo Cirov ukaz »zastran hiše Božje v Jeruzalemu«. (Ezra 6:3) Delo dobro napreduje in ga dokončajo.

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

1:3–6 – Ali so imeli Izraelci, ki se niso želeli vrniti v domovino, premalo vere? Nekateri se v Jeruzalem morda niso vrnili zato, ker so živeli pridobitniško ali pa niso dovolj cenili pravega čaščenja. Toda to ni veljalo za vse. Kot prvo, pot v Jeruzalem je bila dolga 1600 kilometrov in potovanje je trajalo od štiri do pet mesecev. Poleg tega so morali biti telesno zelo zdržljivi, če so se želeli nastaniti v deželi, ki je bila pusta 70 let, in se lotiti obnovitvenih del. Nekateri se torej niso mogli vrnili zaradi neugodnih razmer, denimo zaradi zdravstvenih težav, starosti ali pa družinskih obveznosti.

 2:43 – Kdo so bili Netinimci? To so bili Neizraelci, ki so služili kot tempeljski sužnji ali strežniki. Med njimi so bili potomci Gibeoncev iz Jozuetovih dni in drugi, »ki jih je bil določil David in poglavarji, da bi stregli levitom«. (Ezra 8:20)

2:55 – Kdo so bili sinovi Salomonovih služabnikov? To so bili Neizraelci, ki so imeli v Jehovovi službi posebne prednosti. Morda so v templju služili kot pisarji ali prepisovalci oziroma so opravljali kakšna upravna dela.

2:61–63 – Ali so imeli izgnanci, ki so se vrnili, na voljo Urim in Tumim, ki so ju uporabljali, ko so potrebovali Jehovov odgovor? Možje duhovniškega rodu, ki niso mogli dokazati svojega rodovnika, bi lahko to potrdili z Urimom in Tumimom. Toda Ezra to omenja le kot možnost. V Svetem pismu ni nobenega zapisa o tem, da so takrat ali kdaj kasneje uporabljali Urim in Tumim. Glede na judovsko tradicijo sta Urim in Tumim izginila ob uničenju templja leta 607 pr. n. št.

3:12 – Zakaj so »stari možje, ki so bili videli prejšnjo [Jehovovo] hišo,« jokali? Ti možje so se lahko spominjali, kako veličasten je bil tempelj, ki ga je zgradil Salomon. Novi tempelj, ki so ga začeli graditi, je bil v primerjavi s starim ‚prav kakor nič v njihovih očeh‘. (Hagaj 2:2, 3) Ali bodo lahko povrnili slavo nekdanjega templja? Prav gotovo jim je to jemalo pogum, zato so jokali.

3:8–10; 4:23, 24; 6:15, 16 – Koliko let so obnavljali tempelj? Temelje templja so položili leta 536 pr. n. št. – »v drugem letu po njih prihodu«. Gradnja se je zaustavila v dneh kralja Artakserksa leta 522 pr. n. št. Prepoved je trajala do leta 520 pr. n. št., ko je že drugo leto vladal kralj Darij. Tempelj so končali v šestem letu njegovega vladanja, torej leta 515 pr. n. št. (Glej okvir z naslovom »Perzijski kralji od leta 537 do leta 467 pr. n. št.«.) Tempelj so potemtakem gradili okoli 20 let.

4:8–6:18 – Te vrstice so bile napisane v aramejščini. Zakaj? Odlomek povečini vsebuje prepise pisem, ki so jih deželni poglavarji pisali kraljem, ter kraljeve odgovore. Ezra jih je prepisal iz javnih zapisov, ki so bili napisani v aramejščini, poslovnem in diplomatskem jeziku tistih dni. Drugi deli Biblije, ki so zapisani v tem staroveškem semitskem jeziku, so: Ezra 7:12–26; Jeremija 10:11 in Daniel 2:4b–7:28.

Pouk za nas:

1:2. To, kar je kakih 200 let prej prerokoval Izaija, se je uresničilo. (Izaija 44:28) Prerokbe v Jehovovi Besedi nikoli ne ostanejo neizpolnjene.

 1:3–6. Podobno kot so nekateri Izraelci ostali v Babilonu, se mnogi Jehovovi služabniki ne morejo lotiti polnočasne službe ali pa oznanjevati tam, kjer je večja potreba. Toda tiste, ki to lahko, podpirajo in spodbujajo ter prostovoljno prispevajo za pospeševanje oznanjevanja Kraljestva in pridobivanja učencev.

3:1–6. V sedmem mesecu (mesec tišri, ki ustreza septembru/oktobru) leta 537 pr. n. št. so zvesti Izraelci, ki so se vrnili, prvič žrtvovali. Kralj Nebukadnezar je v Jeruzalem vstopil v petem mesecu (ab, ki ustreza juliju/avgustu) leta 607 pr. n. št. in čez dva meseca je bilo mesto popolnoma uničeno. (2. kraljev 25:8–17, 22–26) Kakor je bilo napovedano, se je 70-letno opustošenje Jeruzalema končalo natanko ob pravem času. (Jeremija 25:11; 29:10) Kar koli je napovedano v Jehovovi Besedi, se vedno izpolni.

4:1–3. Zvesti preostanek je zavrnil ponudbo, s katero bi se versko povezali s krivimi častilci. (2. Mojzesova 20:5; 34:12) Podobno tudi današnji Jehovovi častilci ne sodelujejo pri nobenih medverskih gibanjih.

5:1–7; 6:1–12. Jehova lahko zadeve vodi tako, da ima njegovo ljudstvo uspeh.

6:14, 22. Če goreče sodelujemo pri Jehovovem delu, nas bo Jehova odobraval in blagoslavljal.

6:21. Ko so Samarijani, ki so takrat živeli na Judovem, in Judje, ki so se vrnili ter popustili poganskim vplivom, videli, kako Jehovovo delo napreduje, jih je to spodbudilo, da so naredili potrebne spremembe v svojem življenju. Ali ne bi morali tudi mi z navdušenjem sodelovati pri delu, ki nam ga je dal Bog in h kateremu spada tudi oznanjevanje Kraljestva?

EZRA PRIDE V JERUZALEM

(Ezra 7:1–10:44)

Minilo je 50 let, odkar so Jehovovo obnovljeno hišo slovesno posvetili. Piše se leto 468 pr. n. št. Ezra vzame s seboj prispevana sredstva in se iz Babilona odpravi v Jeruzalem, z njim pa gre še preostanek Božjega ljudstva. Kaj najde tam?

Poglavarji Ezru povedo: »Ljudstvo Izraelovo in duhovniki in leviti se niso ločili od ljudstev dežele, delajoč po njih gnusobah.« Še več, »roka poglavarjev in načelnikov je bila prva v tej nezvestobi«. (Ezra 9:1, 2) Ezra je zgrožen. Spodbudijo ga, naj bo »srčen in izvrši to«. (Ezra 10:4) Ezra začne ukrepati, da bi stvari popravil, in ljudstvo ga posluša.

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

7:1, 7, 11 – Ali gre v vseh teh vrsticah za Artakserksa, ki je ustavil gradnjo? Ne. Artakserks je ime oziroma naziv dveh perzijskih kraljev. Eden je bil bodisi Bardija bodisi Gavmata, ki je leta 522 pr. n. št. ukazal, naj se gradnja templja ustavi. Artakserks, ki je vladal, ko je v Jeruzalem prišel Ezra, je bil Artakserks Dolgoroki.

7:28–8:20 – Zakaj mnogi Judje v Babilonu niso bili pripravljeni oditi z Ezrom v Jeruzalem? Minilo je sicer že več kot 60 let, odkar se je prva skupina Judov vrnila v svojo domovino, toda Jeruzalem je bil še vedno redko poseljen. To, da bi se vrnili v Jeruzalem, bi pomenilo, da bi morali začeti novo življenje v težkih in nevarnih razmerah. Judom, ki jim je morda šlo dobro v Babilonu, se takratni Jeruzalem morda ni zdel ravno  mesto z vabljivimi gmotnimi obeti. Ne smemo spregledati tudi nevarnega potovanja. Tisti, ki so se vrnili, so morali imeti močno vero v Jehova, gorečnost za pravo čaščenje in pogum za selitev. Celo Ezra se je po Jehovovi roki moral opogumiti. Na Ezrovo spodbudo se je odzvalo 1500 družin, kar je bilo verjetno kakih 6000 ljudi. Potem ko je Ezra ukrepal naprej, se je odzvalo 38 levitov in 220 Netinimcev.

9:1, 2 – Kako resno je bilo, če se je kdo poročil s človekom drugega naroda? Obnovljen narod bi moral skrbeti za čaščenje Jehova vse do prihoda Mesija. Mešani zakoni so pravo čaščenje resno ogrozili. Ker so nekateri sklenili zakonsko zvezo s človekom drugega naroda, ki je častil malike, bi se lahko celoten narod navsezadnje zlil s poganskimi narodi. Čisto čaščenje bi lahko izginilo z zemlje. H komu bi potem prišel Mesija? Ni čudno, da je bil Ezra osupel, ko je videl, kaj se dogaja!

10:3, 44 – Zakaj so poleg žena izločili tudi otroke? Če bi otroci ostali, bi bila večja možnost, da bi se izločene žene zaradi njih vrnile. Poleg tega majhni otroci na splošno potrebujejo skrb svoje matere.

Pouk za nas:

7:10. Ezra je kot marljiv učenec in učinkovit učitelj Božje Besede za nas zgled. V molitvi je svoje srce pripravil, da bi preiskoval Jehovov zakon. Med preiskovanjem je bil popolnoma osredotočen na to, kaj Jehova govori. To, kar se je naučil, je udejanjal, in o tem poučeval tudi druge.

7:13. Jehova želi, da mu služimo z veseljem.

7:27, 28; 8:21–23. Ezra je zasluge pripisal Jehovu, se iskreno pomolil, preden se je odpravil na dolgo in nevarno potovanje v Jeruzalem, ter bil za Božjo slavo pripravljen tvegati osebno varnost. Vsem nam je odličen zgled.

9:2. Resno bi morali gledati na opomin, naj se poročimo »samo v Gospodu«. (1. Korinčanom 7:39)

9:14, 15. Zaradi slabe družbe smo lahko ob Jehovovo odobravanje.

10:2–12, 44. Ljudje, ki so se poročili s tujkami, so se ponižno pokesali in popravili svoje zgrešene poti. Njihovo stališče in dejanja so bila zgledna.

Jehova drži svoje obljube

Ezrova knjiga je prava dragocenost za nas! Jehova je natanko ob pravem času izpolnil svojo obljubo, da je osvobodil svoje ljudstvo iz babilonskega ujetništva in obnovil pravo čaščenje v Jeruzalemu. Ali nam to ne okrepi vere v Jehova in njegove obljube?

Pomislite na zglede iz Ezrove knjige. Zgledno vdanost Bogu so pokazali Ezra in drugi iz preostanka, ki so se vrnili, da bi sodelovali pri obnavljanju čistega čaščenja v Jeruzalemu. Ta knjiga osvetljuje tudi vero, ki so jo imeli tujci, in ponižno stališče tistih, ki so se pokesali za svoje napake. Res, Ezrove navdihnjene besede so jasen dokaz, da je »Božja beseda [. . .] živa in ima močan vpliv«. (Hebrejcem 4:12)

[Tabela/slika na strani 18]

PERZIJSKI KRALJI OD LETA 537 DO 467 PR. N. ŠT.

Cir Veliki (Ezra 1:1) umrl leta 530 pr. n. št.

Kambiz ali Ahasver (Ezra 4:6) 530–22 pr. n. št.

Artakserks – Bardija ali Gavmata (Ezra 4:7) 522 pr. n. št. (umorjen, ko je vladal komaj sedem mesecev)

Darij I. (Ezra 4:24) 522–486 pr. n. št.

Kserks ali Ahasver * 486–75 pr. n. št. (kot sovladar Darija I. vladal od 496–86 pr. n. št.)

Artakserks Dolgoroki (Ezra 7:1) 475–24 pr. n. št.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 50 Kserks v Ezrovi knjigi ni omenjen. V Esterini knjigi je omenjen kot Ahasver.

[Slika]

Ahasver

[Slika na strani 17]

Cir

[Slika na strani 17]

Na Cirovem valju je zapisana uredba o vračanju ujetnikov v njihovo domovino

[Vir slike]

Valj: Photograph taken by courtesy of the British Museum

[Slika na strani 20]

Ali veste, zakaj je bil Ezra učinkovit učitelj?