Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Čudeži stvarstva poveličujejo Jehova

Čudeži stvarstva poveličujejo Jehova

 Čudeži stvarstva poveličujejo Jehova

BOG JEHOVA je bolj poveličan, kot si nepopolni ljudje sploh lahko predstavljamo. Vse, kar je ustvaril na Zemlji in na nebu, ga hvali, nas pa napolnjuje s strahospoštovanjem. (Psalm 19:1–4)

Jehova si kot Stvarnik in Najvišji v vsem vesolju vsekakor zasluži, da se mu prisluhne, kadar govori. Toda kako presenečeni bi bili, če bi spregovoril z nami, navadnimi zemeljskimi prebivalci! Sedaj pa si predstavljajte, da je ogovoril vas, denimo po angelu. Prav gotovo bi bili pozorni. Bog je pred kakimi 3500 leti ogovoril pravičnega Joba, ta pa mu je gotovo zelo pozorno prisluhnil. Kaj se lahko naučimo iz tega, kar je Bog povedal Jobu o Zemlji in nebu?

Kdo je postavil temelje Zemlji in kdo nadzoruje morje?

Bog iz viharja vpraša Joba glede Zemlje in morja. (Job 38:1–11) Noben človeški arhitekt ni odločal, kako velika bo Zemlja, in jo nato pomagal oblikovati. Bog Zemljo primerja z nekakšno zgradbo in Joba vpraša: »Kdo je položil njen vogelni kamen?« Kakšen človek neki! Božji angelski sinovi so gledali in se veselili, ko je Jehova ustvarjal ta planet.

Morje je v primerjavi z Bogom komaj rojeno in Bog ga simbolično rečeno oblači. Morje je »ven pridrlo kakor iz materinega telesa«. Bog ga tako rekoč omejuje z zapahi in zaklenjenimi vrati, na plimovanje pa vpliva privlačnost Lune in Sonca.

V The World Book Encyclopedii piše: »Veter povzroča večino oceanskih valov, od lahnega valovanja do velikih orkanskih valov, visokih več kot 100 čevljev (30 metrov). [. . .] Potem ko se veter poleže, se valovi še naprej širijo po oceanski gladini in lahko prepotujejo velike razdalje od svojega mesta nastanka. Postanejo nižji in daljši. Na koncu dosežejo kopno, kjer se zlomijo in obalo prekrijejo s peno.« Morje je poslušno Božji zapovedi: »Dotod pojdeš in nikar naprej, in tu bodi mejnik kljubovalnim valovom tvojim!«

Kdo prižiga jutranjo zarjo?

Bog zatem Joba vpraša, kakšen učinek imajo svetloba in druga stvarjenjska dela. (Job 38:12–18) Noben človek ne more odrejati menjavanja dneva in noči. Jutranji svit simbolično rečeno zgrabi robove zemlje in z nje otrese hudobne. Grešniki morda počenjajo nepravična dela, ko »nastane mrak«.  (Job 24:15, 16) Toda jutranja zarja mnoge hudodelnike razpodi.

Jutranji svit je v Božjih rokah kakor pečat, ki na zemlji pusti čudovit odtis. Sončna svetloba razkrije veliko barv, tako da je planet videti, kakor da bi bil oblečen v sijajna oblačila. Job ni igral pri tem nobene vloge, niti ni hodil po globočinah voda, da bi popisal njihove zaklade. In še dandanes raziskovalci le omejeno poznajo življenje v oceanih!

Kdo ima skladišča snega in toče?

Noben človek ni nikoli spremljal svetlobe ali teme do njenega bivališča, niti ni nikoli vstopil v skladišča snega in toče, ki ju Bog hrani za »dan boja in vojske«. (Job 38:19–23) Ko je Jehova pri Gibeonu s točo nastopil proti svojim sovražnikom, »jih je [več] pomrlo od kamenite toče, nego so jih pomorili sinovi Izraelovi z mečem«. (Jozue 10:11) S točo nam neznane velikosti bo lahko uničil hudobne ljudi, ki jih bo vodil Gog oziroma Satan. (Ezekiel 38:18, 22)

Toča, debela kakor kokošje jajce, je julija 2002 v osrednji kitajski provinci Henan ubila 25 ljudi, 200 pa ranila. Italijanski kipar Benvenuto Cellini je glede nevihte s točo, ki je divjala leta 1545, zapisal: »Od Lyona smo bili oddaljeni en dan [. . .], ko je nebo začelo grmeti in treskati. [. . .] Po grmenju pa se je iz neba zaslišal tako močan in strašen hrup, da sem mislil, da je napočil konec sveta, zato sem za hip zaustavil konja, na katerem sem jezdil, nakar se je usula toča brez kapljice vode. [. . .] Toča je postala debela kakor velika limona. [. . .] Nevihta je nekaj časa besnela, a se je navsezadnje le polegla [. . .] Drug drugemu smo kazali rane in buške, toda kakšno miljo naprej smo naleteli na nepopisno opustošen kraj, ki je utrpel daleč več škode kakor mi. Vsa drevesa so bila oskubljena in razcefrana; na polju so ležale poginule živali; umrlo je tudi veliko pastirjev; zagledali smo velike količine toče, ki je nismo mogli obseči niti z obema rokama.« (Autobiography (2. knjiga, 50), Harvard Classics, letnik 31, strani 352–53)

Kaj se bo zgodilo, ko bo Jehova proti svojim sovražnikom odprl skladišča snega in toče? Ni mogoče, da bi preživeli, ko ju bo uporabil, da bi izpolnil svojo voljo.

Kdo stoji za dežjem, roso, slano in ledom?

Jehova nato Joba vpraša o dežju, rosi, slani in ledu. (Job 38:24–30) Bog je Tisti, ki povzroča dež, in od tega ima korist celo ‚puščava, kjer ni človeka‘. Dež, led in slana nimajo človeškega očeta oziroma ustvarjalca.

V Nature Bulletin piše: »Najbolj čudna in morda tudi najpomembnejša značilnost [ledu] je, da se voda med zmrzovanjem razširi [. . .]. Zaradi plasti ledu, ki pozimi nastane  in plava na površini ribnika, lahko vodne rastline in živali (ribe idr.) pod ledom preživijo. Če [. . .] bi se voda ob spreminjanju v led skrčila in zgostila, bi bil led težji od vode in bi se potopil na dno. Na gladini bi se ponovno ustvaril led, dokler ne bi bil ribnik popolnoma zamrznjen. [. . .] V hladnejših delih sveta bi bili reke, ribniki, jezera in celo oceani trajno zamrznjeni.«

Kako hvaležni smo lahko, da vode, denimo v rekah ali oceanih, ne zamrznejo popolnoma! In prav gotovo smo hvaležni, da dež in rosa, za katerima stoji Jehova, poživljata zemljino rastlinstvo.

Kdo je postavil zakone nebu?

Bog nato Joba vpraša o nebu. (Job 38:31–33) Ozvezdje gostosevcev, ponavadi označeno kot Plejade, je skupina sedmih velikih zvezd in številnih manjših, ki so od Sonca oddaljene kakih 380 svetlobnih let. Človek ne more »zvezati zveze gostosevcev«, namreč da bi jih tesno povezal v skupino. Noben človek ne more ‚razdreti spojin rimščic‘, ki na splošno veljajo za zvezdno kopico, imenovano Orion. In kar koli že pomenita ozvezdji, ki sta v Jobovi knjigi opisani kot zverokrog in medved z mladiči, ju človek ne more nadzorovati in voditi. Ljudje ne morejo spreminjati ‚postav neba‘, in sicer zakonov, ki vladajo v vesolju.

Bog je postavil zakone, s katerimi vodi nebesna telesa. Ta vplivajo na Zemljino vreme, plimovanje, atmosfero in sam obstoj življenja na tem planetu. Vzemimo za primer Sonce. O njem v The Encyclopedii Americani (izdaja 1996) piše: »Sončni žarki napajajo zemljo s toploto in svetlobo, pospešujejo rast rastlin, povzročajo izhlapevanje vode iz oceanov in drugih vodovij, igrajo vlogo pri nastajanju vetrov ter opravljajo še veliko drugih funkcij, ki so nadvse pomembne za obstoj življenja na Zemlji.« V isti enciklopediji še piše: »Da bi razumeli,  kolikšna moč se skriva v sončni svetlobi, moramo samo pomisliti na to, da vsa energija v vetrovih, jezovih in rekah ter vsa energija v naravnih gorivih, kot so les, premog in nafta, ni nič drugega kakor sončna svetloba, ki se kopiči na drobcenem planetu [Zemlja], oddaljenem 150 milijonov kilometrov od Sonca.«

Kdo je dal oblakom modrost?

Jehova Jobu pove, naj premisli o oblakih. (Job 38:34–38) Človek ne more niti enemu samemu oblaku naročiti, naj se pojavi in spusti vodo. Toda ljudje smo še kako odvisni od kroženja vode, ki ga je vpeljal Stvarnik!

Kaj pa je kroženje vode? V nekem priročniku piše: »Kroženje vode zajema štiri faze: skladiščenje, izhlapevanje, padavine in površinski odtok. Voda se lahko začasno skladišči v tleh; oceanih, jezerih in rekah; ter v ledenih pokrovih in ledenikih. Nato izhlapeva z zemeljskega površja, se kondenzira v oblakih, pade nazaj na zemljo (kot dež ali sneg) in na koncu bodisi odteče v morje bodisi ponovno izhlapi v atmosfero. Skoraj vsa voda na Zemlji je krožila že neštetokrat.« (Microsoft Encarta Reference Library 2005)

Dežni oblaki so kakor nebeški mehovi. Ko jih Jehova nagne, lahko iz njih pride toliko dežja, da se prah spremeni v blato, grude pa se prilepijo druga k drugi. Bog lahko povzroči, da dežuje ali pa ne. (Jakob 5:17, 18)

Z dežjem pogosto nastopi tudi bliskanje, na kar pa človek nima nobenega vpliva. Bliski so predstavljeni, kakor da se javljajo Bogu in pravijo: »Tu smo!« V Compton’s Encyclopedii piše: »Ob bliskanju nastajajo v atmosferi pomembne kemične spremembe. Ko strela švigne skozi zrak, odda velikansko toploto, ki poveže dušik in kisik ter tako tvori nitrate in druge spojine. Te spojine potem z dežjem padejo na zemljo. Tako lahko atmosfera vedno znova polni zemljine zaloge hranil, ki so potrebna za rast rastlin.« Bliskanje je za človeka še zmeraj velika uganka, toda to ne velja za Boga.

Čudeži stvarstva hvalijo Boga

Čudeži stvarstva zares poveličujejo Stvarnika vsega. (Razodetje 4:11) Job je bil prav gotovo močno presunjen nad Jehovovimi besedami glede Zemlje in nebesnih teles v vesolju!

Čudeži stvarstva, ki smo jih ravnokar pregledali, pa niso edini, o katerih je Bog vprašal Joba in mu jih nato opisal. Pa vendar nas že ti, ki smo jih pregledali, spodbujajo, da vzkliknemo: »Glej, Bog mogočni je prevzvišen za naše spoznanje.« (Job 36:26)

[Navedba vira slike na strani 14]

Snežinka: snowcrystals.net

[Navedba virov slik na strani 15]

Plejade: NASA, ESA and AURA/Caltech; riba: U.S. Fish & Wildlife Service, Washington, D.C./William W. Hartley