Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Smrt je za vedno požrta«

»Smrt je za vedno požrta«

 »Smrt je za vedno požrta«

ZAMISLITE si, da bi vzeli v roke časopis s takšno naslovnico, ne pa da bi brali o deklici, ki si je vzela življenje. Seveda še noben časopis doslej ni mogel poročati kaj takega. Vendar pa so zgornje besede zapisane v knjigi, ki je stara tisoče let – v Bibliji.

V Svetem pismu je smrt jasno opisana. In to še ni vse. Biblija namreč ne odkriva le tega, zakaj umiramo, temveč opisuje tudi to, v kakšnem stanju so mrtvi, in daje upanje za naše drage umrle. Nenazadnje pa govori o pomembnem času, ko bo mogoče reči: »Smrt je za vedno požrta.« (1. Korinčanom 15:54)

Biblija smrti ne pojasnjuje s skrivnostnimi izrazi, ampak s takšnimi, ki jih zlahka razumemo. Smrt na primer večkrat primerja s tem, da kdo ‚zaspi‘, in mrtve opisuje, kot da so ‚zaspali v smrt‘. (Psalm 13:3; 1. Tesaloničanom 4:13; Janez 11:11–14) Pravi tudi, da je smrt »sovražnik«. (1. Korinčanom 15:26) Še pomembnejše pa je, da nam Biblija pomaga razumeti, zakaj je smrt podobna spanju, zakaj ljudje umiramo in kako bo ta sovražnik nazadnje premagan.

Zakaj umiramo?

Prva biblijska knjiga pojasnjuje, kako je Bog ustvaril prvega človeka, Adama, in mu za dom pripravil rajski vrt. (1. Mojzesova 2:7, 15) Adam je ob ustvaritvi dobil delo, poleg tega pa še jasno prepoved. Bog mu je glede točno določenega drevesa v edenskem vrtu rekel: »Od tega [drevesa] ne jej: zakaj tisti  dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!« * (1. Mojzesova 2:17) Adam je torej razumel, da smrt ni nekaj neizbežnega. Umrl bi samo, če bi prekršil Božji zakon.

Na žalost Adam in njegova žena Eva nista ubogala. Namerno sta prezrla voljo svojega Stvarnika in zato žela posledice. »Prah si in v prah se povrneš,« je rekel Bog, ko jima je povedal, kakšne bodo posledice njunega greha. (1. Mojzesova 3:19) Od takrat naprej sta imela resno pomanjkljivost – nepopolnost. To, da sta bila nepopolna oziroma grešna, se je nazadnje končalo z njuno smrtjo.

To pomanjkljivost, in sicer greh, sta Adam in Eva prenesla tudi na svoje potomce, na celotno človeško družino. Lahko bi rekli, da je bila podobna dedni bolezni. Adam tako ni le izgubil možnosti, da bi živel brez konca, temveč je tudi nepopolnost prenesel na svoje potomce. Človeška družina je pričela sužnjevati grehu. Biblija pravi: »Kakor je po enem človeku na svet prišel greh in po grehu smrt [. . .] se je tako smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12)

‚Na svet je prišel greh‘

Te podedovane pomanjkljivosti oziroma greha se na da videti pod mikroskopom. »Greh« se nanaša na moralno in duhovno pomanjkljivost, ki sta jo na nas prenesla naša prastarša, posledice tega pa se vidijo na našem telesu. Vendar Biblija odkriva, da je Bog priskrbel zdravilo. Apostol Pavel pojasnjuje: »Plačilo greha je namreč smrt, toda dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rimljanom 6:23) Pavel je v svojem prvem pismu, ki ga je napisal Korinčanom, dodal zagotovilo, ki je njemu osebno veliko pomenilo: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1. Korinčanom 15:22)

Jasno je torej, da ima Jezus Kristus glavno vlogo, ko gre za odstranitev greha in smrti. Sam je rekel, da je na zemljo prišel zato, da »dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge«. (Matej 20:28) Okoliščine so podobne tistim pri ugrabitvi, v katerih je osvoboditev talcev mogoča samo tako, da se plača določeno vsoto denarja. V tem primeru pa je Jezusovo popolno človeško življenje tista odkupnina, ki nas lahko osvobodi greha in smrti. * (Apostolska dela 10:39–43)

Da bi Bog priskrbel odkupnino, je na zemljo poslal Jezusa, da bi žrtvoval svoje življenje. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil nihče, ki veruje vanj, pokončan, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16) Preden je Kristus umrl žrtvene smrti, je »pričal za resnico«. (Janez 18:37) Med svojim oznanjevanjem pa je ob nekaterih priložnostih tudi razkril, kakšna je resnica o smrti.

»Deklica [. . .] spi«

Ko je Jezus živel na zemlji, mu smrt ni bila tuja. Občutil je žalost ob izgubi ljudi, ki so  mu bili blizu, in se je povsem zavedal, da bo tudi sam prezgodaj umrl. (Matej 17:22, 23) Videti je, da je nekaj mesecev prej, preden so Jezusa usmrtili, umrl njegov dobri prijatelj Lazar. Ta dogodek nam pomaga razumeti, kako je Jezus gledal na smrt.

Jezus je kmalu zatem, ko je izvedel za Lazarjevo smrt, dejal: »Naš prijatelj Lazar je šel počivat, jaz pa grem tja, da ga prebudim.« Učenci so mislili, da Lazar samo počiva in da bo ozdravel. Zato je Jezus jasno povedal: »Lazar je umrl.« (Janez 11:11–14) Očitno je Jezus na smrt gledal podobno kot na spanje. Čeprav si morda težko predstavljamo, kaj pomeni biti mrtev, pa razumemo, kaj pomeni spati. Kadar ponoči dobro spimo, se ne zavedamo minevanja časa in tega, kar se dogaja okrog nas, saj smo takrat v stanju začasne nezavesti. In točno tako Biblija opisuje stanje mrtvih. V Propovedniku 9:5 piše: »Mrtvi pa ničesar ne vedo.«

Jezus je smrt primerjal s spanjem tudi zato, ker je ljudi iz smrti mogoče prebuditi, in to z Božjo močjo. Nekoč je Jezus obiskal družino, ki je žalovala za pravkar umrlo deklico. »Deklica ni umrla, temveč spi,« je rekel Jezus. Nato je pristopil k mrtvi deklici, jo prijel za roko »in je vstala«. Povedano drugače, vstala je od mrtvih. (Matej 9:24, 25)

Jezus je od mrtvih obudil tudi prijatelja Lazarja. Preden pa je naredil ta čudež, je Marto, Lazarjevo sestro, potolažil z besedami: »Tvoj brat bo vstal.« Marta je s prepričanostjo odgovorila: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« (Janez 11:23, 24) Očitno je pričakovala, da bodo vsi Božji služabniki obujeni nekoč v prihodnosti.

Kaj pa beseda vstajenje pravzaprav pomeni? Grška beseda, ki se jo prevaja z »vstajenje« (anástasis), dobesedno pomeni »vstajati«. Označuje torej vstajanje od mrtvih. Nekaterim se to zdi neverjetno. Vendar je Jezus, potem ko je povedal, da bodo mrtvi slišali njegov glas, rekel: »Ne čudite se temu.« (Janez 5:28) Vstajenja, ki jih je Jezus povzročil na zemlji, nam pomagajo zaupati biblijski obljubi, da se bodo mrtvi, ki so v Božjem spominu, prebudili po dolgem »spanju«. V Razodetju 20:13 je prerokovano: »Morje je dalo mrtve, ki so bili v njem, pa tudi smrt in had [splošni grob človeštva] sta dala mrtve, ki so bili v njima.«

Ali bodo ti mrtvi vstali v življenje samo zato, da se bodo znova postarali in umrli, podobno kot Lazar? To ni Božji namen. Biblija nam zagotavlja, da bo prišel čas, ko »smrti ne bo več«, tako da se nihče ne bo postaral in nato umrl. (Razodetje 21:4)

Smrt je sovražnik. Človeška družina ima še mnoge druge sovražnike, kot sta bolezen in starost, ki tudi povzročajo veliko trpljenja. Bog obljublja, da bo vse premagal in tako končno izrekel obsodbo nad največjim sovražnikom človeštva. »Zadnji sovražnik, ki bo uničen, pa bo smrt.« (1. Korinčanom 15:26)

Ko se bo izpolnila ta obljuba, se bodo ljudje veselili popolnega življenja, ki ga ne bosta  kazila greh in smrt. Medtem pa nam je lahko v tolažbo spoznanje, da naši dragi umrli počivajo. Če jih ima Bog v svojem spominu, bodo vstali ob času, ki ga je on določil.

Smisel življenja povezan z razumevanjem smrti

To, da jasno razumemo, kaj je smrt in kakšno je upanje za umrle, lahko spremeni naš pogled na življenje. Ian, ki smo ga omenili v prejšnjem članku, je nekaj let po izgubi očeta izvedel za to, kaj o smrti piše v Bibliji. »Vedno sem imel nejasno upanje, da se moj oče pač nekje nahaja,« je povedal. »Ko sem izvedel, da le spi smrtni sen, sem bi sprva potrt.« Toda ko je bral o obljubi, da bo Bog obudil mrtve, ga je misel, da bo lahko znova videl svojega očeta, navdala z veseljem. »Prvič v življenju sem bil pomirjen,« se spominja. Pravilno razumevanje smrti mu je prineslo notranji mir.

Clive in Brenda sta v hudi nesreči, ki smo jo omenili v prejšnjem članku, izgubila svojega 21 let starega sina. Čeprav sta vedela, kaj Biblija pravi glede mrtvih, jima je nenadna izguba vseeno strla srce. Navsezadnje je smrt sovražnik in njeno želo je zelo boleče. Spoznanje, ki sta si ga iz Svetega pisma pridobila o stanju mrtvih, je postopoma omililo njuno žalost. Brenda pravi: »Ko sva razumela, kaj je smrt, sva si lahko znova opomogla in uredila življenje. Seveda ne mine dan, da ne bi razmišljala o času, ko se bo Steven prebudil iz trdnega spanca.«

»Smrt, kje je tvoje želo?«

Jasno je torej, da nam razumevanje tega, v kakšnem stanju so mrtvi, lahko pomaga, da na življenje gledamo uravnovešeno. Ni treba, da nam je smrt uganka. Živimo lahko brez bolestnega strahu pred tem grozečim sovražnikom. In ko ugotovimo, da ni nujno, da smrt naše življenje ugasne za vedno, tudi ni več nobene potrebe po tem, da bi živeli za užitke v prepričanju, da »je življenje tako kratko«. Zavest, da naši dragi umrli, ki so v Božjem spominu, spijo smrtni sen in čakajo na vstajenje, nas lahko potolaži in navda z željo, da živimo naprej.

Da, z zaupanjem lahko gledamo v prihodnost, ko bo Bog Jehova, Dajalec življenja, smrt pokopal za vedno. Kakšen blagoslov bo, ko bomo lahko upravičeno rekli: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1. Korinčanom 15:55)

[Podčrtni opombi]

^ odst. 6 Biblija tukaj smrt omenja prvič.

^ odst. 11 Cena, potrebna za odkup, je bilo popolno človeško življenje, saj ga je Adam izgubil. Ker smo vsi ljudje okuženi z grehom, noben nepopolni človek ni mogel plačati odkupnine. Zato je Bog iz nebes poslal svojega Sina. (Psalm 49:7–9) Več informacij o tej temi lahko najdete v 7. poglavju knjige Spoznanje, ki vodi do večnega življenja; izdali Jehovove priče.

[Slika na strani 5]

Neposlušnost Adama in Eve je vodila v smrt

[Slika na strani 6]

Deklica, ki jo je Jezus prijel za roko, je vstala

[Slika na strani 7]

Mnogi čakajo čas, ko bodo njihovi dragi umrli prebujeni iz spanja, kot je bil Lazar12