Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Poguben učinek smrti

Poguben učinek smrti

 Poguben učinek smrti

»ŠESTLETNICA NAREDILA SAMOMOR.« Ta šokantni naslov se je pojavil v časopisu po tragični smrti deklice Jackie. Njena mati je malo pred tem umrla zaradi neozdravljive bolezni. Preden je Jackie stopila pred vlak, je svojim sorodnikom povedala, da želi ‚postati angel in biti s svojo mamico‘.

Osemnajstletnemu Ianu je oče umrl zaradi raka. Ian je duhovnika prosil, naj mu pojasni, zakaj se je to zgodilo. Duhovnik mu je razložil, da je Bog njegovega očeta želel v nebesih, ker je bil dober človek. Ian je zaradi takšnega pojasnila sklenil, da ne želi nič vedeti o tako krutem Bogu. Ker je bilo videti, da življenje nima prav nobenega smisla, je pričel živeti uživaško. Podal se je v alkohol, drogo in nemoralo. Pričel je izgubljati nadzor nad svojim življenjem.

»Živeči vedo, da jim je umreti«

Ta dva žalostna primera kažeta, kako lahko smrt ljudem uniči življenje, še posebej če udari nepričakovano. Priznati je treba, da se vsi zavedamo dejstva, ki je zapisano v Bibliji: »Živeči vedo, da jim je umreti.« (Propovednik 9:5) Vendar pa mnogi raje prezrejo to kruto resnico. Kako pa je z vami? Življenje samo nas tako zaposluje, da lahko misel na svojo smrt, ki je morda videti še daleč v prihodnosti, odrinjamo v podzavest.

»Večino ljudi je strah smrti in se skušajo ogniti temu, da bi o njej razmišljali,« piše The World Book Encyclopedia. Vseeno pa se lahko zaradi hude nesreče ali bolezni, ki ogrozi naše življenje, v trenutku zgodi, da zremo smrti v obraz. Ali pa se morda na pogrebu prijatelja oziroma kakega sorodnika spomnimo krutega dejstva, kaj čaka vse ljudi.

Kljub temu na pogrebu žalujoči pogosto rečejo kaj podobnega kot »življenje teče dalje«. In res je tako. Pravzaprav je videti, da leta minevajo tako hitro, da se je treba kar kmalu spoprijeti s težavami, ki jih s sabo prinese naša starost. Takrat pa smrt ni več daleč. Navzoči moramo biti na preveč pogrebih in se prevečkrat spoprijeti z izgubo dolgoletnih prijateljev. Zato mnogim starejšim ljudem pogosto roji po glavi begajoče vprašanje »Kdaj bom na vrsti jaz?«.

Velika uganka

Čeprav nihče ne zanika dejstva smrti, pa je lahko to, kaj se zgodi s človekom po njej, velika uganka. Skeptik lahko zaradi mnogih protislovnih razlag na vse to gleda kot na prazno razpravljanje o neznanem. Pragmatik lahko sklene, da bi moral kar najbolj uživati v dobrih rečeh, ki jih ponuja življenje, saj »živiš samo enkrat«.

So pa še drugi ljudje, ki ne želijo verjeti, da je s smrtjo vsega konec. Vendar ne vedo  povsem jasno, kaj se po smrti zgodi. Nekateri menijo, da se življenje nadaljuje v kraju večne blaženosti, medtem ko drugi mislijo, da bodo nekoč v prihodnosti znova živeli, morda kot drug človek.

Žalujoči sorodniki si vedno znova zastavljajo vprašanje »Kje so mrtvi?«. Pred nekaj leti so člani nekega nogometnega kluba potovali na tekmo, ko je tovornjak nenadoma zadel njihov minibus in ta je zapeljal s ceste ter se pričel prevračati. Umrlo je pet članov moštva. Neki materi, ki je v tej nesreči izgubila sina, se je takrat skoraj ustavil čas. Še vedno si beli glavo s vprašanjem, kje je sedaj njen sin. Redno hodi na njegov grob in mu ure in ure glasno govori. »Enostavno ne morem verjeti, da je s smrtjo vsega konec,« toži, »vendar pa tega ne vem zagotovo.«

Jasno je, da na naše sedanje življenje vpliva to, kako gledamo na smrt. Če imamo v mislih, kako vse se ljudje odzovejo na tragedijo, ki jo s sabo prinese smrt, se zastavlja nekaj vprašanj. Razmislite, kako bi na ta vprašanja odgovorili vi. Ali naj smrt kar odmislimo in se osredotočimo na življenje? Ali naj bi dovolili, da pretnja smrti uniči naše življenje? Ali žalujoči sorodniki nimajo druge izbire, kot da se vedno znova sprašujejo, kje je njihov dragi umrli? Ali mora smrt ostati uganka?