Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali vas vera vzgibava k delom?

Ali vas vera vzgibava k delom?

 Ali vas vera vzgibava k delom?

NEKI stotnik je bil prepričan, da bi Jezus lahko ozdravil njegovega paraliziranega služabnika. Vendar Jezusa ni povabil k sebi na dom, mogoče zato, ker se ni počutil vrednega, ali pa zato, ker je bil Nejud. Namesto tega je k Jezusu poslal nekaj judovskih starešin in ti so dejali: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci samo besedo in moj služabnik bo ozdravljen.« Stotnik je verjel, da lahko Jezus ozdravi celo oddaleč, in ko je Jezus to sprevidel, je množici, ki mu je sledila, rekel: »Po resnici vam povem, da še pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« (Matej 8:5–10; Luka 7:1–10)

Ta primer nam lahko pomaga, da se osredotočimo na bistven del vere. Prava vera ni pasivno verovanje; podpirajo jo dela. Biblijski pisec Jakob je pojasnil: »Vera, če nima del, [je] mrtva.« (Jakob 2:17) To dejstvo bomo še bolje razumeli, ko bomo pretehtali resničen zgled tega, kaj se lahko zgodi, če vera ni dejavna.

Leta 1513 pr. n. št. je izraelski narod s postavino zavezo prišel v poseben odnos z Bogom Jehovom. Mojzes je kot posrednik te postave Izraelovim sinovom sporočil besede, ki jih je slišal od Boga: »Če boste resno poslušali glas moj in držali zavezo mojo, bodete [. . .] svet narod.« (2. Mojzesova 19:3–6)  Da, svetost Izraelcev je bila odvisna od njihove poslušnosti.

Mnogo stoletij kasneje je Judom preučevanje postave postalo pomembnejše od udejanjanja njenih načel. Alfred Edersheim je v svoji knjigi The Life and Times of Jesus the Messiah napisal: »[Rabini] – ‚véliki ljudje sveta‘ – so že dolgo tega določili, da je preučevanje pomembnejše od del.«

Res je, da je bilo staroveškim Izraelcem zapovedano, naj Božje zahteve marljivo preučujejo. Sam Bog je namreč rekel: »Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5. Mojzesova 6:6, 7) Toda ali je Jehova kdaj nameraval, da bi preučevanje postave postalo pomembnejše od del, ki se skladajo s postavo oziroma jih ta narekuje? Pa poglejmo.

Golo pridobivanje znanja

Izraelcem se je izreden poudarek na preučevanju postave morda zdel smiseln, saj je neko judovsko izročilo pravilo, da sam Bog vsak dan preučuje postavo tri ure. Iz tega lahko razumete, zakaj so nekateri Judje morda razglabljali: ‚Če Bog redno preučuje postavo, ali ne bi potem njegova zemeljska stvarjenja morala z vso vnemo početi enako?‘

V prvem stoletju n. št. so bili rabini z razčlenjevanjem in pojasnjevanjem postave že tako obsedeni, da je to povsem popačilo njihovo mišljenje. »Pismouki in farizeji [. . .] govorijo, pa ne delajo,« je rekel Jezus. »Vežejo težka bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.« (Matej 23:2–4) Verski voditelji so  preproste ljudi obremenjevali z nešteto pravili in predpisi, sami pa so hinavsko iskali vrzeli, da jim ni bilo treba upoštevati teh istih zakonov. Poleg tega so ti možje, ki so se osredotočali samo na preučevanje, ‚zanemarjali to, kar je v Postavi pomembnejše, namreč pravico, usmiljenje in zvestobo‘. (Matej 23:16–24)

Pismouki in farizeji so se trudili uveljavljati lastno pravičnost, vendar so s tem navsezadnje kršili ravno tisto postavo, za katero so trdili, da jo podpirajo. Kako protislovno! Po vseh stoletjih razprav glede besed in drugih malenkosti v postavi se niso zbližali z Bogom. Posledice so bile podobne oddaljevanju, za katero je apostol Pavel rekel, da so ga povzročila ‚prazno govorjenje‘, ‚protislovja‘ in zmotno ‚spoznanje‘. (1. Timoteju 6:20, 21) Druga resna težava pa je bila v tem, kako so ta neskončna raziskovanja vplivala nanje. Niso si pridobili vere, ki bi jih vzgibavala k pravim delom.

Pametne glave, neverna srca

Judovski verski voditelji so razmišljali povsem drugače kakor Bog! Tik preden so Izraelci vstopili v Obljubljeno deželo, jim je Mojzes rekel: »Vtisnite si v srce vse besede, ki vam jih danes izpričujem; zato da zapoveste otrokom svojim, da hranijo in izpolnjujejo vse besede tega zakona.« (5. Mojzesova 32:46) Očitno je, da je Božje ljudstvo moralo poleg preučevanja postave to tudi izpolnjevati.

Toda Izraelci so se vedno znova izkazali za nezveste Jehovu. Namesto da bi delali dobra dela, Bogu ‚niso verovali in niso poslušali njegovega glasu‘. (5. Mojzesova 9:23; Sodniki 2:15, 16; 2. letopisov 24:18, 19; Jeremija 25:4–7) Na koncu so Judje zagrešili najhujše dejanje nezvestobe, ko so zavrnili Jezusa kot Mesija. (Janez 19:14–16) Zato je tudi Bog Jehova zavrnil Izrael in posvetil svojo pozornost narodom. (Apostolska dela 13:46)

Vsekakor bi morali tudi mi paziti, da se ne bi ujeli v enako zanko, namreč da bi mislili, da Boga lahko častimo s pametno glavo, a nevernim srcem. Povedano drugače, naše preučevanje Biblije bi moralo iti dlje od golega pridobivanja znanja. Točno spoznanje se mora dotakniti našega srca, da bi koristno vplivalo na naše življenje. Ali bi bilo smiselno, če bi preučevali vrtnarstvo, nikoli pa ne bi posadili nobenega semena? Res je, da bi si s preučevanjem morda pridobili določeno znanje o tem, kako obdelovati vrt, toda nikoli ne bi ničesar želi! Podobno morajo tudi ljudje, ki se s preučevanjem Biblije učijo o Božjih zahtevah, dopustiti, da semena resnice sežejo v njihovo srce, tako da bi vzklila in jih vzgibala k delom. (Matej 13:3–9, 19–23)

‚Postanite izpolnjevalci besede‘

Apostol Pavel je rekel, da »vera [. . .] izhaja iz tega, kar človek sliši«. (Rimljanom 10:17) Potem ko slišimo Božjo Besedo, je naravno, da tudi verujemo v Božjega Sina, Jezusa Kristusa, s čimer se nam ponudi obet na večno življenje. Da, potrebno je nekaj več kot le to, da rečemo: ‚Verujem v Boga in Kristusa.‘

Jezus je svoje sledilce spodbujal, naj imajo vero, ki jih bo vzgibavala k delom. Rekel jim je: »Moj Oče je oslavljen s tem, da rojevate veliko sadu in dokažete, da ste moji učenci.« (Janez 15:8) Kasneje je Jezusov polbrat Jakob napisal: »Postanite pa izpolnjevalci besede, ne le poslušalci.« (Jakob 1:22) Kako pa lahko vemo, kaj moramo delati? To, kaj naj bi delali, da bi ugajali Bogu, nam je z besedami in zgledom pokazal Jezus.

 Med bivanjem na zemlji se je marljivo trudil, da je pospeševal delo v prid Kraljestva in oslavljal ime svojega Očeta. (Janez 17:4–8) Kako pa je to delal? Mnogi morda najprej pomislijo na to, kako je Jezus čudežno ozdravljal bolne in invalidne. Toda v Matejevem evangeliju je jasno prikazano njegovo glavno delo: »Jezus se je odpravil na pot po vseh mestih in vaseh. Učil je po tamkajšnjih sinagogah, oznanjeval dobro novico o kraljestvu.« Vredno je omeniti, da Jezus ni oznanjeval samo priložnostno nekaj prijateljem in znancem oziroma tistim, ki jih je srečal v soseščini. Močno se je trudil in storil vse, kar je mogel, da bi obiskal ljudi »po vsej Galileji«. (Matej 4:23, 24; 9:35)

Jezus je tudi svojim sledilcem naročil, naj pridobivajo učence. Pravzaprav jim je dal popoln zgled, ki naj bi ga posnemali. (1. Petrovo 2:21) Svojim zvestim učencem je rekel: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega duha ter jih učite, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal.« (Matej 28:19, 20)

Priznati je treba, da je oznanjevanje v današnjem času pravi izziv. Sam Jezus je rekel: »Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« (Luka 10:3) Ko se spoprijemamo z nasprotovanjem, se po naravi nagibamo k temu, da se umaknemo, tako da ne bi po nepotrebnem občutili žalosti ali strahu. Nekaj podobnega se je zgodilo na večer, ko so Jezusa prijeli. Apostolov se je polotil strah in so zbežali. Kasneje istega večera je Peter trikrat zatajil, da pozna Jezusa. (Matej 26:56, 69–75)

Morda vas bo prav tako presenetilo, da tudi apostolu Pavlu, kot je sam povedal, ni bilo enostavno oznanjevati dobre novice. Občini v Tesaloniki je napisal: »S pomočjo našega Boga [smo se] opogumili in vam v velikem boju govorili Božjo dobro novico.« (1. Tesaloničanom 2:1, 2)

Pavel in drugi apostoli so premagali vsakršen strah pred tem, da bi govorili ljudem o Božjem kraljestvu, in tudi vam lahko uspe. Kako? Najpomembnejše je, da se zanašate na Jehova. Če popolnoma zaupamo Jehovu, nas bo vera vzgibavala k delom in bomo lahko izpolnjevali Njegovo voljo. (Apostolska dela 4:17–20; 5:18, 27–29)

Za svoja dela boste nagrajeni

Jehova se dobro zaveda, kako zelo se trudimo, da bi mu služili. Ve na primer, kdaj smo bolni ali utrujeni. Zaveda se, ko dvomimo sami vase in smo negotovi. In vedno je pozoren na naše okoliščine, ko nas tlačijo finančna bremena oziroma nas pustijo na cedilu zdravje ali čustva. (2. letopisov 16:9; 1. Petrovo 3:12)

Kako zelo mora biti Jehova vesel, ko nas vera kljub našim težavam in nepopolnosti vzgibava k delom! Naklonjenost, ki jo čuti do svojih zvestih služabnikov, ni nedejavno čustvo, saj nam nekaj tudi obljublja. Apostol Pavel je po Božjem navdihnjenju zapisal: »Bog ni nepravičen, da bi pozabil vaše delo in ljubezen, ki ste jo pokazali do njegovega imena, s tem da ste pomagali svetim in jim še vedno pomagate.« (Hebrejcem 6:10)

Zaupate lahko Bibliji, ko za Jehova pravi, da je »Bog zvestobe [. . .], krivičnosti ni v njem« in da »nagrajuje tiste, ki ga iskreno iščejo«. (5. Mojzesova 32:4; Hebrejcem 11:6) Na primer, neka ženska iz Kalifornije se spominja: »Moj oče je, preden si je ustvaril družino, deset let služil kot polnočasni oznanjevalec. Navdušena sem bila nad njegovimi zgodbami o tem, kako ga je Jehova  pri oznanjevanju podpiral. Velikokrat je porabil svoj zadnji dolar za gorivo, da bi lahko šel na oznanjevanje. Ko pa se je vrnil domov, je pogosto našel pred vrati nepričakovano zalogo živil.«

»Oče najgloblje usmiljenosti in Bog vse tolažbe« pa nas ne podpira samo gmotno, ampak tudi čustveno in duhovno. (2. Korinčanom 1:3) »Zanašanje na Jehova je zelo blagodejen občutek,« je rekla neka Pričevalka, ki je v življenju že veliko prestala. »S tem se ti ponudi priložnost, da zaupaš Jehovu in vidiš, kako ti dejansko pomaga.« K Bogu, ki ‚posluša molitev‘, se lahko ponižno približate, s prepričanjem, da se bo posvetil vašim osebnim skrbem. (Psalm 65:2)

Blagoslovov in nagrad, ki so jih deležni duhovni žanjci, je veliko. (Matej 9:37, 38) Mnogim oznanjevanje poboljša zdravje, in tudi vam ga lahko. Še pomembnejše pa je, da si s pričevanjem krepimo dober odnos z Bogom. (Jakob 2:23)

Še naprej delajte dobro

Zgrešeno bi bilo, če bi kdo od Božjih služabnikov prišel do sklepa, da Jehova razočaramo, če pri oznanjevanju zaradi nemoči ali starosti nekako ne moremo več storiti vsega, kar bi radi storili. Enako velja za tiste, ki jih omejujejo slabo zdravje, družinske odgovornosti ali druge razmere.

Spomnite se, da je apostol Pavel takrat, ko se je počutil oslabljenega zaradi neke slabosti oziroma ovire, ‚trikrat prosil Gospoda, da bi [to] odšlo‘ od njega. Toda Bog Pavla ni ozdravil, zato da bi ta lahko naredil še več v njegovi službi, ampak mu je rekel: »Dovolj ti je moja nezaslužena dobrotljivost; kajti moja moč se v šibkosti izpopolnjuje.« (2. Korinčanom 12:7–10) Zato bodite prepričani, da ne glede na težke okoliščine, v katerih morda živite, vaš nebeški Oče ceni vse, kar lahko naredite, da bi pospeševali delo v prid njegovega Kraljestva. (Hebrejcem 13:15, 16)

Naš ljubeči Stvarnik od nas ne pričakuje več, kot mu lahko damo. Enostavno nas spodbuja, naj imamo vero, ki nas vzgibava k delom.

[Slika na strani 26]

Ali je preučevanje postave zadostovalo?

[Slike na strani 29]

Svojo vero moramo podpreti z deli