Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zedinjeni z ljubeznijo do Boga

Zedinjeni z ljubeznijo do Boga

 Zedinjeni z ljubeznijo do Boga

ENA izrazitejših značilnosti krščanske občine v prvem stoletju našega štetja je bila enotnost, in to kljub raznolikosti njenih članov. Ti častilci pravega Boga so izvirali iz azijskih, evropskih in afriških narodov. Imeli so različno preteklost – bili so duhovniki, vojaki, sužnji, begunci, trgovci, strokovnjaki in obrtniki. Nekateri so bili Judje, drugi Nejudje. Mnogi so bili prešuštniki, homoseksualci, pijanci, tatovi ali pa izsiljevalci. Toda ko so postali kristjani, so opustili svoje slabe navade in postali tesno povezani v veri.

Kako je krščanstvu v prvem stoletju uspelo vse te ljudi zediniti? Kako to, da so bili v miru drug z drugim in z ljudmi na splošno? Zakaj se niso pridružili uporom in vojaškim spopadom? Zakaj je bilo zgodnje krščanstvo tako drugačno od današnjih glavnih religij?

Kaj je zbližalo člane občine?

Glavni dejavnik, ki je zedinil sovernike v prvem stoletju, je bila njihova ljubezen do  Boga. Ti kristjani so se zavedali, da so v prvi vrsti dolžni ljubiti pravega Boga Jehova z vsem svojim srcem, dušo in umom. Apostolu Petru, ki je bil Jud, je bilo denimo naročeno, naj na domu obišče nekega Nejuda, torej človeka, s katerim se sicer ne bi družil. K poslušnosti ga je spodbudila predvsem ljubezen do Jehova. Peter in drugi zgodnji kristjani so imeli z Bogom tesen odnos, ki je temeljil na točnem spoznanju Njegove osebnosti ter tega, kaj mu je všeč in kaj ne. Sčasoma so vsi častilci razumeli, kaj Jehova od njih želi, namreč da so »zedinjeni v istem umu in mišljenju«. (1. Korinčanom 1:10; Matej 22:37; Apostolska dela 10:1–35)

Vernike je zbliževala tudi vera v Jezusa Kristusa. Želeli so ga natančno posnemati. On jim je zapovedal: »Ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas [. . .]. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:34, 35) To naj ne bi bilo neko plitvo čustvo, temveč požrtvovalna ljubezen. Do česa naj bi to privedlo? Jezus je za te, ki so vanj verovali, molil: »Prosim pa te [. . .], da bi bili vsi eno. Da bi bili, kakor si ti Oče zedinjen z menoj in jaz s teboj, tudi oni zedinjeni z nama.« (Janez 17:20, 21; 1. Petrovo 2:21)

Jehova je na svoje prave služabnike izlil svetega duha oziroma dejavno silo. Ta duh je med njimi pospeševal enotnost in jim pomagal razumeti biblijske nauke, ki so jih sprejeli v vseh občinah. Jehovovi častilci so oznanjevali isto sporočilo – posvetitev Jehovovega imena po Božjem mesijanskem kraljestvu oziroma nebeški vladi, ki bo vodila vse človeštvo. Zgodnji kristjani so razumeli svojo obveznost, naj ne bodo »del tega sveta«. Zato so ob vstajah ali vojaških sporih zmeraj ostali nevtralni. Prizadevali so si za mir z vsemi. (Janez 14:26; 18:36; Matej 6:9, 10; Apostolska dela 2:1–4; Rimljanom 12:17–21)

Vsi verniki so prevzeli odgovornost, da pospešujejo enotnost. Kako? Tako, da so pazili, da je bilo njihovo vedenje v skladu z Biblijo. Apostol Pavel je zato kristjanom napisal: ‚Odložite staro osebnost, ki ustreza vašemu prejšnjemu vedenju‘ in ‚si oblecite novo osebnost‘. (Efežanom 4:22–32)

Ohranili so enotnost

Seveda so bili verniki v prvem stoletju nepopolni, zato so se pojavile okoliščine, ki so izzvale njihovo enotnost. V Apostolskih delih 6:1–6 denimo piše, da je prišlo do spora med judovskimi kristjani, ki so govorili hebrejsko, in tistimi, ki so govorili grško, saj so se slednji počutili zapostavljene. Vendar so apostoli to težavo, ko so zanjo izvedeli, rešili hitro in pošteno. Kasneje je neko doktrinalno vprašanje pripeljalo do prerekanja glede tega, kakšne obveznosti imajo Nejudje v krščanski občini. Odločitev je temeljila na biblijskih načelih in vsi so jo enotno sprejeli. (Apostolska dela 15:1–29)

Ta zgleda kažeta, da v prvem stoletju nesoglasja v krščanski občini niso privedla do etničnih razkolov ali stroge neenotnosti zaradi doktrinalnih vprašanj. Zakaj ne? Zato,  ker so bili dejavniki, ki zedinjajo – ljubezen do Jehova, vera v Jezusa Kristusa, požrtvovalna ljubezen do drugih, sprejemanje vodstva svetega duha, enotno razumevanje biblijskih naukov in pripravljenost spremeniti se – dovolj močni, da so zgodnjo občino obdržali enotno in v miru.

Zedinjeni v čaščenju danes

Ali se lahko enotnost enako doseže tudi danes? Ali je mogoče, da ti isti dejavniki še vedno zbližajo člane neke vere in jim pomagajo, da so v miru z ljudmi vseh ras na vseh koncih sveta? Da, to je mogoče! Jehovove priče so zedinjeni v svetovno bratovščino v več kot 230 deželah, otokih in področjih. In zedinjajo jih isti dejavniki, ki so zedinili kristjane v prvem stoletju.

K enotnosti, ki jo uživajo Jehovove priče, v prvi vrsti prispeva njihova vdanost Bogu Jehovu. To pomeni, da mu skušajo biti zvesti v vsakršnih okoliščinah. Poleg tega verujejo v Jezusa Kristusa in njegove nauke. Ti kristjani sovernike požrtvovalno ljubijo ter v vseh deželah, v katerih so dejavni, oznanjujejo isto dobro novico o Božjem kraljestvu. O tem Kraljestvu se rade volje pogovarjajo z ljudmi vseh ver, ras, narodnosti in družbenih skupin. Jehovove priče so tudi nevtralni v svetovnih zadevah, kar jim pomaga, da se upirajo političnim, kulturnim, družbenim in trgovskim pritiskom, ki ljudi tako razdvajajo. Vsi Priče sprejmejo obveznost, da pospešujejo enotnost, tako da se vedejo skladno z biblijskimi merili.

Enotnost druge privlači

Ta enotnost pogosto zbudi zanimanje pri posameznikih, ki niso Priče. Ilse * iz Nemčije je bila denimo redovnica in je živela v samostanu. Kaj jo je pritegnilo k Jehovovim pričam? Ilse je povedala: »To so najboljši ljudje, kar sem jih kdaj srečala. Ne gredo v vojno; z ničimer nikomur ne škodijo. Želijo ljudem pomagati, da bi ti živeli srečno na rajski zemlji pod Božjim kraljestvom.«

Günther je bil kot nemški vojak med drugo svetovno vojno dodeljen v Francijo. V njegovi enoti je nekega dne protestantski duhovnik opravljal mašo za vojake. Duhovnik je molil za blagoslov, zaščito in zmago. Po maši je Günther odšel na stražo. Na drugi strani bojne črte je skozi daljnogled videl sovražnike, pri katerih je prav tako maševal duhovnik. Günther je kasneje povedal: »Tisti duhovnik je verjetno ravno tako molil za blagoslov, zaščito in zmago. Spraševal sem se, kako je za krščanske cerkve mogoče, da v isti vojni stojijo na nasprotnih straneh.« Vse to se mu je vtisnilo v spomin. Ko je kasneje prišel v stik z Jehovovimi pričami, ki ne sodelujejo v vojnah, se je pridružil njihovi svetovni bratovščini.

Ashok in Feema sta nekoč pripadala eni od vzhodnih religij. V svojem domu sta imela oltar za čaščenje boga. Ko je njuno družino prizadela huda bolezen, sta ponovno preiskala svojo religijo. Med pogovori z Jehovovimi pričami so nanju naredili velik vtis biblijski nauki in ljubezen, ki obstaja med Pričami. Sedaj sta goreča oznanjevalca dobre novice o Jehovovem kraljestvu.

Ilse, Günther, Ashok in Feema so z milijoni Jehovovih prič zedinjeni v svetovno bratovščino. Verjamejo v biblijsko obljubo, da bodo isti dejavniki, ki jih danes zedinjajo pri čaščenju, kmalu zedinili vse poslušne ljudi. Potem ne bo več nikakršnih grozodejstev, neenotnosti in razkolov v imenu religije. Ves svet bo zedinjen v čaščenju pravega Boga Jehova. (Razodetje 21:4, 5)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 16 Nekatera imena v tem članku so spremenjena.

[Slike na straneh 4, 5]

Zgodnji kristjani so sicer imeli različno preteklost, vendar so bili enotni