Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Pravilno in napačno – kako se odločiti?

Pravilno in napačno – kako se odločiti?

 Pravilno in napačno – kako se odločiti?

KDO ima pravico postavljati merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno? To vprašanje se je postavilo že na samem začetku človeške zgodovine. Glede na poročilo v Bibliji, v Prvi Mojzesovi knjigi, je Bog neko drevo, ki je rastlo v edenskem vrtu, poimenoval »drevo spoznanja dobrega in hudega«. (1. Mojzesova 2:9) Adamu in Evi je naročil, naj ne jesta sadov s tega drevesa. Toda Božji sovražnik, Satan Hudič, je namigoval, da se jima bodo ‚odprle‘ oči in bosta postala »kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo«, če bosta jedla s tega drevesa. (1. Mojzesova 2:16, 17; 3:1, 5; Razodetje 12:9)

Adam in Eva sta se znašla pred odločitvijo – ali naj sprejmeta Božja merila za to, kaj je dobro in kaj hudo, ali naj ravnata po svoje? (1. Mojzesova 3:6) Odločila  sta se, da ne bosta ubogala Boga in bosta jedla od tega drevesa. Kaj sta s tem preprostim dejanjem pokazala? Pravzaprav sta z nespoštovanjem omejitev, ki jima jih je postavil Bog, trdila, da bo zanju in za njune potomce boljše, če si bodo sami postavljali merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno. Kako uspešno je človeštvo, ko skuša pri določanju meril prevzeti vlogo Boga?

Različna mnenja

Encyclopædia Britannica navaja nauke znanih mislecev iz preteklih stoletij in nato pojasnjuje, da so vse od časa grškega filozofa Sokrata pa do 20. stoletja potekale »nenehne razprave glede tega, kaj pravzaprav je dobrota in kakšna so merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno«.

Sofisti so bili denimo znana skupina grških učenjakov v petem stoletju pr. n. št. Učili so, da merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno, določa priljubljeno mnenje. Eden od njih je dejal: »Kar koli se ljudem v nekem mestu zdi pravilno in v redu, je zanje pravilno in v redu, vse dokler se jim tako zdi.« Potemtakem bi moral Jodie, ki smo ga omenili v prejšnjem članku, denar obdržati, saj bi večina v njegovi okolici oziroma »mestu« najbrž storila enako.

Immanuel Kant, ugleden filozof iz 18. stoletja, pa je menil drugače. V reviji Issues in Ethics piše: »Immanuel Kant in drugi njegovi somišljeniki [. . .] so se osredotočali na to, da se ima vsak posameznik pravico sam odločiti«. Po tej filozofiji bi bilo povsem od Jodieja odvisno, kaj bi storil, vse dokler ne bi kršil pravic drugih. Ne bi smel dovoliti, da bi mnenje večine določalo njegova merila.

Kako je torej Jodie rešil svojo dilemo? Izbral je tretjo možnost. Upošteval je nauk Jezusa Kristusa, čigar moralna merila hvalijo tako kristjani kot nekristjani. Jezus je učil: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Jodie je svoji stranki na njeno presenečenje izročil 82.000 dolarjev. Ko so ga vprašali, zakaj jih ni vzel, je pojasnil, da je Jehovova priča, ter rekel: »Denar ni bil moj.« Resno je vzel Jezusove besede v Matejevem evangeliju 19:18, kjer piše: »Ne kradi.«

Ali je priljubljeno mnenje zanesljivo vodilo?

Nekateri ljudje bodo verjetno rekli, da je bil Jodie neumen, ker je bil tako pošten. Toda priljubljeno mnenje ni zanesljivo vodilo. Denimo da bi živeli v družbi, v kateri bi večina verjela, da je žrtvovanje otrok sprejemljivo, kakor so to menile nekatere skupnosti v preteklosti. Ali bi bilo zaradi tega takšno ravnanje pravilno? (2. kraljev 16:3) Kaj pa, če bi se rodili v družbi, ki bi imela kanibalizem za nekaj krepostnega? Ali bi to pomenilo, da uživanje človeškega mesa pravzaprav ni nič napačnega? To, da je neko ravnanje priljubljeno, še ne pomeni, da je pravilno. Pred to zanko je že pred davnimi  časi svarila Biblija z besedami: »Ne potegni z množico, da bi delal zlo.« (2. Mojzesova 23:2)

Jezus Kristus je odkril še en razlog, zakaj bi morali biti previdni, preden bi priljubljeno mnenje postalo naše vodilo za to, kaj je pravilno in kaj napačno. Razkril je, da je Satan »vladar tega sveta«. (Janez 14:30; Luka 4:6) Satan svoj položaj uporablja, da zapeljuje »vso naseljeno zemljo«. (Razodetje 12:9) Če torej vaša merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno, temeljijo zgolj na tem, kar je priljubljeno, morda prevzemate Satanov pogled na moralo, to pa bi bilo vsekakor pogubno.

Ali lahko zaupamo lastni presoji?

Ali naj bi torej vsak sam odločal, kaj je pravilno in kaj napačno? V Bibliji beremo: »Na umnost svojo [. . .] se ne zanašaj.« (Pregovori 3:5) Zakaj ne? Zato, ker imamo vsi ljudje prirojeno hibo, ki lahko našo presojo popači. Ko sta se Adam in Eva uprla Bogu, sta prevzela merila sebičnega izdajalca Satana in ga izbrala za svojega duhovnega očeta. Nato sta na potomce prenesla svojo osebnostno potezo – varljivo srce, ki sicer zna prepoznati, kaj je pravilno, vendar pa se raje nagiba k napačnemu. (1. Mojzesova 6:5; Rimljanom 5:12; 7:21–24)

V Encyclopædii Britannici glede etike piše: »Ne zdi se presenetljivo, da ljudje sicer vedo, kakšno ravnanje je moralno pravilno, toda namesto tega naredijo, kar jim osebno koristi. Kako takšnim ljudem dopovedati, naj delajo to, kar je prav, je že od nekdaj velik problem etike na Zahodu.« V Bibliji pravilno piše: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17:9) Ali bi zaupali nekomu, ki je znan po tem, da vara in ravna popačeno?

Na srečo so se tudi tisti, ki ne verjamejo v Boga, sposobni vesti krepostno in si lahko pridobijo praktična in spoštovanja vredna etična merila. Toda pogosto so plemenita načela, ki so del njihovih vrednot, zgolj odsev moralnih meril iz Biblije. Čeprav takšni posamezniki morda zanikajo obstoj Boga, pa njihove zamisli kažejo, da so že po naravi sposobni odsevati Božjo osebnost. To dokazuje, da je bil človek na začetku ustvarjen »po Božji podobi«, kakor to odkriva Biblija. (1. Mojzesova 1:27; Apostolska dela 17:26–28) Apostol Pavel je rekel: »Prav ti dokazujejo, da je vsebina postave zapisana v njihovem srcu.« (Rimljanom 2:15)

Seveda je ena stvar vedeti, kaj je pravilno, povsem nekaj drugega pa je imeti moralno moč to tudi narediti. Kako si lahko posameznik pridobi potrebno moralno moč? Glede na to, da človeka k dejanjem spodbuja srce, lahko to moč pridobi tako, da razvija ljubezen do Avtorja Biblije, Boga Jehova. (Psalm 25:4, 5)

Najti moč, da bi delali dobro

Prvi korak k temu, da bi se naučili ljubiti Boga, je ta, da odkrijemo, kako razumne in praktične so njegove zapovedi. »Ljubezen do Boga namreč pomeni to,« pravi apostol Janez, »da izpolnjujemo njegove zapovedi; pa vendar njegove zapovedi niso v breme.« (1. Janezovo 5:3) V Bibliji so na primer praktični nasveti, ki lahko mladim pomagajo razlikovati pravilno od napačnega, ko se odločajo o tem, ali naj pijejo alkoholne pijače, uživajo droge oziroma imajo spolne odnose pred poroko. Biblija lahko poročenim parom pomaga sprevideti, kako naj rešujejo nesoglasja, staršem pa ponuja smernice za vzgojo  otrok. * Biblijska moralna merila lahko koristijo mladim in starim, ne glede na njihovo družbeno ali kulturno ozadje oziroma izobrazbo.

Prav kakor si z uživanjem hranljivih obrokov pridobite moč za delo, si z branjem Božje Besede pridobite moč, da lahko živite po Božjih merilih. Jezus je Božje izreke primerjal z življenjsko pomembnim kruhom. (Matej 4:4) Poleg tega je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 4:34) Jezusu je to, da se je hranil iz Božje besede, pomagalo, da se je lahko upiral skušnjavam in se modro odločal. (Luka 4:1–13)

Sprva se vam bo morda zdelo težko, da se duhovno hranite iz Božje Besede in sprejmete Božja merila. Toda spomnite se na čas, ko ste bili še otrok in mogoče niste radi jedli hrane, ki vam je koristila. Da bi odrasli, ste se morali naučiti uživati takšno zdravo hrano. Enako morda potrebujete čas, da se navadite na Božja merila. Če boste vztrajali, jih boste vzljubili in postali duhovno močni. (Psalm 34:8; 2. Timoteju 3:15–17) Naučili se boste zaupati Jehovu, kar vas bo vzgibavalo k temu, da delate »dobro«. (Psalm 37:3)

Morda se nikoli ne boste znašli v okoliščinah, v kakršnih se je Jodie. Kljub temu morate vsak dan sprejemati tako majhne kot velike odločitve, ki so povezane z etičnimi merili. Zato vas Biblija spodbuja: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.« (Pregovori 3:5, 6) To, da se učite zaupati Jehovu, vam ne bo koristilo samo danes, temveč vam bo odprlo tudi možnost, da živite večno, saj poslušnost Bogu Jehovu vodi v življenje. (Matej 7:13, 14)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 18 Praktične biblijske nasvete o teh in drugih pomembnih temah lahko najdete v knjigah Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih in Skrivnost družinske sreče, ki so ju izdali Jehovove priče.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Na priljubljeno mnenje lahko vplivajo nevidne sile

[Slike na strani 5]

Že vso zgodovino misleci razpravljajo o tem, kaj je pravilno in kaj napačno

SOKRAT

KANT

KONFUCIJ

[Vir slike]

Kant: From the book The Historian’s History of the World; Sokrat: From the book A General History for Colleges and High Schools; Konfucij: Sung Kyun Kwan University, Seoul, Korea

[Sliki na strani 7]

Biblija nam ne pomaga le razlikovati pravilno od napačnega, temveč nas tudi spodbuja, naj delamo to, kar je prav