Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Trdno smo se odločili za Božjo vlado

Trdno smo se odločili za Božjo vlado

 Življenjska zgodba

Trdno smo se odločili za Božjo vlado

PO PRIPOVEDI MICHALA ŽOBRÁKA

Po mesecu dni v samici so me zvlekli pred zasliševalca. Kmalu je postal ves zaripel v obraz in zavpil: »Vohuni! Ameriški vohuni!« Zakaj se je tako razjezil? Pravkar me je vprašal, katere vere sem, in odgovoril sem mu: »Sem Jehovova priča.«

TO JE bilo pred več kot pol stoletja. Takrat je bila država, v kateri sem živel, pod komunistično oblastjo. Toda našemu krščanskemu izobraževalnemu delu se je močno nasprotovalo že dolgo predtem.

Občutimo boleče posledice vojne

Leta 1914, ko se je pričela prva svetovna vojna, sem bil star osem let. Takrat je bila moja domača vas Zálužice pod avstro-ogrsko monarhijo. Toda ta vojna ni razburkala le svetovnega dogajanja, temveč je tudi neusmiljeno prekinila moje otroštvo. Že v prvem letu vojne je umrl moj oče, ki je bil vojak. Zato sem se z mamo in mlajšima sestrama znašel v skrajni revščini. Ker sem bil pri hiši najstarejši fant, so se name kmalu zgrnila mnoga opravila na naši mali kmetiji in okoli hiše. Že kot otrok sem bil zelo veren. Duhovnik Reformirane (kalvinistične) cerkve me je celo zaprosil, naj ga med njegovo odsotnostjo nadomeščam in poučujem sošolce.

Ko se je leta 1918 prva svetovna vojna končala, smo vsi zadihali s polnimi pljuči. Avstro-Ogrska je razpadla, mi pa smo postali  državljani Češkoslovaške republike. Kmalu so se vrnili domov mnogi, ki so se iz našega področja preselili v Združene države. Med njimi je bil tudi Michal Petrík. Leta 1922 je prišel v našo vas in ko je obiskal neko družino v soseski, je ta k sebi povabila tudi mojo mamo in mene.

Božja vlada nam postane stvarna

Michal je bil Preučevalec Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče, in govoril je o pomembnih biblijskih resnicah, ki so me zelo pritegnile. Najbolj se me je dotaknila tema o prihajajočem Jehovovem kraljestvu. (Daniel 2:44) Ko je rekel, da bo naslednjo nedeljo v vasi Záhor krščanski shod, sem bil odločen oditi tja. Vstal sem ob štirih zjutraj in prehodil kakih 8 kilometrov do našega sorodnika, da bi si sposodil kolo. Tam sem zakrpal prazno zračnico in se odpeljal naprej proti 24 kilometrov oddaljenemu Záhorju. Nisem vedel, kje bo shod, zato sem se počasi peljal po eni od ulic. Nato sem iz neke hiše zaslišal petje kraljestvene pesmi. Srce mi je poskočilo od veselja. Vstopil sem v hišo in pojasnil, zakaj sem prišel. Družina me je povabila, naj se jim pridružim pri zajtrku, nato pa so me vzeli s seboj na shod. Čeprav sem moral ob vrnitvi domov prevoziti in prepešačiti še nadaljnjih 32 kilometrov, sploh nisem čutil utrujenosti. (Izaija 40:31)

Bil sem osupel nad jasnimi biblijskimi pojasnili Jehovovih prič in v srce mi je segel obet na to, da bomo pod Božjo vlado uživali polno in zadovoljujoče življenje. (Psalm 104:28) Z mamo sva se odločila, da naši cerkvi pošljeva izstopno izjavo. To je v vasi povzročilo precejšnje razburjenje. Nekateri se nekaj časa z nama niso hoteli niti pogovarjati, toda imela sva dobro družbo mnogih Prič v našem kraju. (Matej 5:11, 12) Kmalu zatem sem se krstil v reki Uh.

Oznanjevanje postane naš način življenja

Za oznanjevanje Jehovovega kraljestva smo izkoristili vsako priložnost. (Matej 24:14) Še posebej pa smo sodelovali v dobro organiziranih oznanjevalskih akcijah ob nedeljah. Takrat so ljudje na splošno vstajali ob rani uri, zato smo lahko pričeli oznanjevati že precej zgodaj. Pozneje v istem dnevu je bil organiziran tudi javni shod. Biblijski učitelji so večinoma govorili prosto ter pri svojih govorih upoštevali število zainteresiranih ljudi, ki so bili med nami, njihovo versko ozadje in kaj jih skrbi.

Biblijske resnice, ki smo jih oznanjevali, so odprle oči mnogim odkritosrčnim ljudem. Kmalu po krstu sem deloval v vasi Trhovište. Pri neki hiši sem se pogovarjal z zelo ljubeznivo in prijazno žensko, gospo Zuzano Moskal. Skupaj z družino je bila kalvinka, kot sem bil nekoč tudi jaz. Biblijo je precej dobro poznala, vendar kljub temu na mnogo biblijskih vprašanj ni našla odgovorov. Pogovarjala sva se eno uro in dal sem ji knjigo Harfa Božja. *

Moskalovi so k svojemu rednemu družinskemu branju Biblije nemudoma dodali še knjigo Harfa. V tej vasi se je začelo zanimati še več drugih družin in pričeli so obiskovati naše shode. Tamkajšnji kalvinistični duhovnik je ljudi strogo posvaril pred nami in našo literaturo. Zatem mu je nekaj zainteresiranih predlagalo, naj pride na naš shod in v javni razpravi ovrže naše nauke.

Duhovnik je prišel, vendar svojega verovanja ni mogel podpreti niti z enim samim biblijskim stavkom. V lastno obrambo je dejal: »Ni verjeti vsemu, kar piše v Bibliji. Napisali so jo ljudje, verska vprašanja pa se lahko pojasni na različne načine.« To je bilo za mnoge odločilno. Nekateri so duhovniku  rekli, da ne bodo več prišli poslušat njegovih pridig, saj ne verjame Bibliji. Tako so pretrgali stike s kalvinistično cerkvijo in kakih 30 vaščanov se je trdno postavilo na stran biblijske resnice.

Oznanjevanje dobre novice o Kraljestvu je postalo naš način življenja, zato sem si povsem naravno zaželel zakonsko partnerico iz duhovno močne družine. Pri oznanjevanju sem med drugim sodeloval z Jánom Petruškom, ki je spoznal resnico v Združenih državah. Njegova hči Mária je naredila name vtis s svojo pripravljenostjo, da oznanjuje vsakomur, prav kakor je to delal njen oče. Leta 1936 sva se poročila in bila mi je zvesta tovarišica vse do svoje smrti 50 let pozneje, leta 1986. Leta 1938 se nama je rodil edini sin Eduard. Toda takrat se je v Evropi že pripravljala druga vojna. Kako bo to vplivalo na naše delo oznanjevanja?

Naša krščanska nevtralnost na preizkušnji

Na pričetku druge svetovne vojne je bila Slovaška, ki je postala samostojna država, pod nacističnim vplivom. Toda proti Jehovovim pričam kot organizaciji ni bil izdan noben vladni ukrep. Seveda smo morali delovati skrivaj, našo literaturo pa so oblasti cenzurirale. Vseeno smo previdno delovali še naprej. (Matej 10:16)

Ko se je vojna poostrila, so me vpoklicali v vojsko, čeprav sem že presegel 35 let. Zaradi svoje krščanske nevtralnosti pri tem nisem hotel sodelovati. (Izaija 2:2–4) Na srečo pa so oblasti, preden so se odločile, kaj storiti z mano, vse iz moje starostne skupine izpustile.

Zavedali smo se, da se je bilo našim bratom in sestram v mestih veliko težje preživljati kakor nam, ki smo živeli na podeželju. To, kar smo imeli, smo želeli deliti z njimi. (2. Korinčanom 8:14) Zato smo vzeli toliko hrane, kolikor smo jo le mogli nositi, in prek podeželja potovali v več kot 500 kilometrov oddaljeno Bratislavo. V tistem vojnem obdobju so se med nami spletle vezi krščanskega prijateljstva in ljubezni, ki so nas krepile v težavnih letih, ki so bila pred nami.

Dobili smo potrebne spodbude

Po drugi svetovni vojni je Slovaška spet postala del Češkoslovaške. Od leta 1946 do 1948 so bila v Brnu ali Pragi organizirana zborovanja Jehovovih prič za celo državo. Tisti, ki smo bili iz vzhodnega dela Slovaške, smo potovali s posebnimi vlaki, najetimi za  zborovalne delegate. Tem vlakom bi lahko rekli pojoči vlaki, saj smo peli vso pot. (Apostolska dela 16:25)

Še posebej se spominjam zborovanja leta 1947 v Brnu, kjer so bili navzoči trije krščanski nadzorniki iz svetovnega sedeža, med njimi tudi brat Nathan H. Knorr. Mnogi smo vabili na javni govor tako, da smo hodili skozi mesto in na sebi nosili plakate, ki so objavljali temo govora. Najin sin Eduard, ki je imel takrat komaj devet let, je bil zelo žalosten, ker ni dobil nobenega. Zato so bratje zanj in še za mnoge druge otroke naredili manjše plakate. Ta mlajša skupina je opravila izjemen del pri objavljanju govora!

Februarja 1948 so na oblast prišli komunisti. Vedeli smo, da je le vprašanje časa, kdaj bo vlada uvedla ukrepe, s katerimi bo skušala omejiti našo dejavnost. Po samo treh letih svobodnega zbiranja smo pričakovali ponovno prepoved naših javnih shodov, zato je bilo zborovanje v Pragi septembra 1948 zaznamovano z močnimi čustvi. Pred koncem zborovanja smo sprejeli resolucijo, v kateri je med drugim pisalo: »Mi, Jehovove priče, ki smo se zbrali skupaj [. . .], smo odločeni, da bomo naše radostno služenje še povečali in z Gospodovo milostjo vztrajali v ugodnem času in ob preizkušnjah, ter bomo še bolj goreče oznanjevali evangelij o Božjem kraljestvu.«

»Državni sovražniki«

Samo dva meseca po tem zborovanju je tajna policija vdrla v betelski dom blizu Prage. Zasegli so imetje, vso literaturo, ki so jo uspeli najti, ter aretirali vse betelske delavce in še nekaj drugih bratov. Toda to je bil šele začetek.

V noči s 3. na 4. februar 1952 so varnostne sile prečesale državo in aretirale več kot 100 Prič, tudi mene. Približno ob treh zjutraj je policija zbudila vso mojo družino. Brez kakršnega koli pojasnila so mi dejali, naj odidem z njimi. Vklenili so me, mi zavezali oči ter me skupaj z drugimi vrgli v zadnji del tovornjaka. Pristal sem v samici.

Minil je cel mesec, ne da bi se z mano kdo pogovarjal. Edini človek, ki sem ga videl, je bil stražar, ki mi je vsake toliko časa skozi odprtino v vratih potisnil boren obrok hrane. Zatem me je poklical k sebi zasliševalec, ki sem ga omenil na začetku. Potem, ko me je ozmerjal z vohunom, je nadaljeval: »Religija je neznanje. Kakšen Bog neki! Ne moremo vam dovoliti, da zavajate naš delavski razred. Končali boste na vislicah ali pa zgnili v zaporu. In če bi sem prišel vaš Bog, bi ubili tudi njega!«

Oblasti so vedele, da ni nobenega določnega zakona, ki bi prepovedoval krščanske dejavnosti, zato so hotele naše dejavnosti drugače opredeliti, da bi nas lahko po obstoječih zakonih prikazali za »državne sovražnike« in tuje vohune. Da bi to dosegli, bi nas morali zlomiti in prisiliti, da »priznamo« lažne obtožbe. Tisto noč po zaslišanju mi niso dovolili spati. Čez nekaj ur sem bil ponovno zaslišan. Tokrat je zasliševalec hotel, da podpišem izjavo, v kateri je pisalo: »Kot sovražnik ljudske demokratične Češkoslovaške se nisem pridružil [zadrugi], ker sem čakal Američane.«  Takšne laži nisem hotel podpisati, zato so me poslali v poboljševalno celico.

Niso mi dovolili spati, se uleči, niti sesti. Lahko sem le stal ali hodil okoli. Ko sem postal preveč izčrpan, sem legel na betonska tla. Zatem so me stražarji odpeljali nazaj v zasliševalčevo pisarno. »Boš sedaj podpisal?« je vprašal. Ko sem to ponovno zavrnil, me je udaril po obrazu. Pričel sem krvaveti. Zatem je stražarjem nejevoljno zabičal: »Ta se hoče ubiti. Pazite nanj, da tega ne stori!« Poslali so me nazaj v samico. Takšne zasliševalske metode so v šestih mesecih mnogokrat ponovili. Toda nobeno ideološko prepričevanje, niti noben poskus, da bi me navedli k priznanju, da sem sovražnik države, nista mogla zlomiti moje odločenosti, da ostanem značajen do Jehova.

En mesec pred sojenjem je iz Prage prišel tožilec in zaslišal vsakega iz naše skupine 12 bratov. Vprašal me je: »Kaj boste storili, če bodo Zahodni imperialisti napadli našo državo?« »Isto, kar sem storil, ko je ta država skupaj s Hitlerjem napadla ZSSR. Takrat nisem šel v vojno in tudi sedaj ne bi, ker sem kristjan in sem nevtralen.« Zatem mi je rekel: »Jehovovih prič ne moremo tolerirati. Potrebujemo vojake, v primeru da bi nas napadli Zahodni imperialisti, pa tudi za to, da osvobodimo naš delavski razred na Zahodu.«

Štiriindvajsetega julija 1953 so nas privedli v sodno dvorano. Vseh 12 so nas drugega za drugim poklicali pred sodni senat. To priložnost smo izkoristili za to, da smo pričali o svoji veri. Ko smo odgovorili na laži, ki so nam jih skušali prisoditi, je sodni odvetnik vstal in rekel: »V tej sodni dvorani sem bil že mnogokrat. Ponavadi je veliko priznanja, kesanja in celo solz. Toda ti ljudje bodo odšli močnejši, kot so bili ob prihodu.« Zatem so nas vseh 12 spoznali za krive zarote proti državi. Mene so obsodili na tri leta ječe in vsa moja posest je pripadla državi.

Starost me ne ustavi

Po vrnitvi domov me je še vedno nadzorovala tajna policija. Toda kljub temu sem ponovno poprijel za teokratične dejavnosti in zaupan mi je bil duhovni nadzor v naši občini. Resda so nam v zaplenjeni hiši dovolili živeti, vendar so nam jo zakonsko vrnili šele po kakih 40 letih, po padcu komunizma.

Moja izkušnja z zaporom pa ni bila zadnja v družini. Doma sem bil komaj tri leta, ko so v vojsko vpoklicali Eduarda. Zaradi svoje biblijsko šolane vesti je služenje zavrnil, zato so ga zaprli. Leta kasneje je isto doživel tudi moj vnuk Peter, kljub krhkemu zdravju.

Leta 1989 se je komunistični režim na Češkoslovaškem zrušil. Kako vesel sem bil, ko sem po štirih desetletjih prepovedi lahko spet svobodno oznanjeval po hišah! (Apostolska dela 20:20) V tej veji službe sem sodeloval vse, dokler mi je to še dopuščalo zdravje. Sedaj, pri 98 letih, moje zdravje ni več takšno kot nekoč, vendar sem vesel, da lahko še vedno pričujem drugim o Jehovovih veličastnih obljubah za prihodnost.

Naštejem lahko 12 voditeljev petih različnih držav, ki so vladali nad mojim domačim mestom. Med njimi so bili diktatorji, predsedniki in kralj. Nihče od njih ni priskrbel trajne rešitve za tegobe, ki so težile ljudi pod njihovo vlado. (Psalm 146:3, 4) Hvaležen sem Jehovu, da je dopustil, da sem ga spoznal že zgodaj v življenju. Tako sem lahko doumel, da bo njegova rešitev prišla po Mesijanskem kraljestvu, in nisem živel praznega življenja brez Boga. Že več kot 75 let dejavno oznanjujem najboljšo novico in to daje mojemu življenju smisel, zadovoljstvo in svetlo upanje na večno življenje na zemlji. Kaj bi si še lahko želel? *

[Podčrtni opombi]

^ odst. 14 Izdali Jehovove priče, vendar ni več v tisku.

^ odst. 38 Na žalost so bratu Michalu Žobráku pošle moči. Umrl je med pripravo tega članka, zvest in s trdnim prepričanjem v vstajenjsko upanje.

[Slika na strani 26]

Kmalu po najini poroki

[Slika na strani 26]

Z Eduardom v zgodnjih 1940-ih letih

[Slika na strani 27]

Med objavljanjem zborovanja v Brnu leta 1947