Vprašanja bralcev

Zakaj je bilo Izraelcem dovoljeno poročiti se z ujetimi tujkami, ko pa je mojzesovska postava poročanje s tujkami prepovedovala? (5. Mojzesova 7:1–3; 21:10, 11)

Poročanje z ujetimi tujkami je bilo dovoljeno zaradi posebnih okoliščin. Jehova je Izraelcem glede sedmih narodov v kanaanski deželi zapovedal, naj njihova mesta porušijo, vse prebivalce pa pobijejo. (5. Mojzesova 20:15–18) Ko pa je šlo za druge narode, so od odraslih pri življenju smeli pustiti samo device in te so vzeli s seboj kot ujetnice. (4. Mojzesova 31:17, 18; 5. Mojzesova 20:14) In Izraelec se je s takšno žensko lahko poročil, vendar le, če je ta izpolnila določene pogoje.

V Bibliji glede tega, kaj je morala takšna ženska narediti, piše: »Naj si postriže lase in obreže nohte. In naj sleče oblačilo ujetništva svojega in ostane v hiši tvoji ter joka cel mesec po svojem očetu in po svoji materi; in potem pojdi k njej in bodi njen mož, in ona bodi žena tvoja.« (5. Mojzesova 21:12, 13)

Ujeta devica, s katero se je Izraelec hotel poročiti, si je morala postriči lase. To je bilo znamenje žalovanja ali nesreče. (Izaija 3:24, SSP) Očak Job, na primer, si je v znak žalovanja postrigel lase, ko je izgubil vse svoje otroke in lastnino. (Job 1:20, SSP) Tujka si je morala postriči tudi nohte. Tako njene roke ne bi bile videti privlačne, čeprav bi si nohte pobarvala. (5. Mojzesova 21:12) Kaj pa je bilo »oblačilo ujetništva«, ki ga je morala sleči? Ženske iz poganskih mest so imele navado, da so si, ko so videle, da bodo njihovo mesto zavzeli, oblekle najboljše oblačilo. To so storile v upanju, da si bodo pridobile naklonjenost zavojevalcev. Ujetnice, ki so žalovale, pa so takšno oblačilo morale sleči.

Ujetnica, ki naj bi postala žena izraelskega moškega, je morala en lunarni mesec žalovati za svojimi dragimi, ki so ji umrli. Poražena mesta so namreč morala biti uničena tako temeljito, da od njene družine in tistih, s katerimi se je morda družila, zagotovo ni nihče preživel. Prav tako je bila ob podobe svojih bogov, ki jih je morda oboževala, saj so jih izraelski vojaki morali uničiti. Obenem pa je ta mesec žalovanja za takšno ujetnico pomenil tudi čas očiščevanja, ko naj bi prenehala z vsem, kar je bilo povezano z njenim prejšnjim verovanjem.

Glede tujk na splošno pa je bila stvar drugačna. V zvezi s tem je veljalo naslednje načelo: »Ne skleni svaštva ž njimi: svoje hčere ne daj njegovemu sinu, niti njegove hčere ne vzemi sinu svojemu.« (5. Mojzesova 7:3) Čemu ta prepoved? V Peti Mojzesovi knjigi 7:4 piše: »Zakaj one bodo zapeljale sinove tvoje, da bi služili tujim bogovom.« Prepoved je bila torej namenjena temu, da bi se Izraelce zaščitilo pred verskim onesnaženjem. Vendar tujka, ki je bila v okoliščinah, opisanih v Peti Mojzesovi knjigi 21:10–13, ni predstavljala takšne nevarnosti. Vsi njeni sorodniki so bili mrtvi in vse podobe, ki so predstavljale njene bogove, so bile uničene. S krivoverskimi častilci ni imela nobenega stika več. In s tujko, ki je bila v takšnih okoliščinah, se je Izraelec smel poročiti.