Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Slavimo Boga »z enimi usti«

Slavimo Boga »z enimi usti«

 Slavimo Boga »z enimi usti«

‚Z enimi usti slavimo Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.‘ (RIMLJANOM 15:6)

1. Kaj je Pavel sovernikom svetoval glede tega, kako ravnati, kadar so različnih mnenj?

KRISTJANI se ne odločamo vsi enako oziroma nimamo enakega okusa. Vseeno pa moramo po poti življenja vsi hoditi z ramo ob rami. Ali je to mogoče? Je, če iz majhnih razlik ne delamo velikih spornih vprašanj. Prav o tem je apostol Pavel poučil sovernike v prvem stoletju. Kako je to pomembno misel pojasnil? In kako lahko njegov navdihnjeni nasvet upoštevamo danes?

Krščanska enotnost je pomembna

2. Kako je Pavel poudaril potrebo po enotnosti?

2 Pavel je vedel, da je krščanska enotnost zelo pomembna. Zato je kristjanom z nekaj koristnimi nasveti želel pomagati, da bi se prenašali v duhu ljubezni. (Efežanom 4:1–3; Kološanom 3:12–14) Ker pa je v dobrih 20 letih ustanovil veliko občin in obiskal precej ljudi, je tudi vedel, da je ohraniti enotnost lahko pravi izziv. (1. Korinčanom 1:11–13; Galačanom 2:11–14) Zato je sovernike, ki so živeli v Rimu, spodbudil: »Bog, ki podeljuje zdržljivost in tolažbo, pa naj vam da, [. . .] da bi lahko enodušno z enimi usti slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (Rimljanom 15:5, 6) Enako moramo tudi danes slaviti našega Boga Jehova »z enimi usti« kot enotno ljudstvo. Kako smo pri tem uspešni?

3., 4. a) Kakšno različno preteklost so imeli kristjani v Rimu? b) Kako so lahko kristjani v Rimu služili Jehovu »z enimi usti«?

3 Mnogi kristjani v Rimu so bili Pavlovi osebni prijatelji. (Rimljanom 16:3–16) Čeprav so imeli različno preteklost, je Pavel vse svoje brate sprejel kot ‚Božje ljubljene‘. Pisal je: »Svojemu Bogu [se] po Jezusu Kristusu zahvaljujem glede vseh vas, ker se o vaši veri govori po vsem svetu.« Ti Rimljani so bili očitno v mnogočem zgledni. (Rimljanom 1:7, 8; 15:14) Hkrati pa so nekateri v občini imeli o določenih zadevah različne poglede. Tudi danes kristjani izhajamo iz različnih družbenih okolij in kultur. Zato nam lahko to, da preučimo Pavlove navdihnjene nasvete glede tega, kako se spoprijeti z razlikami, pomaga govoriti »z enimi usti«.

4 V Rimu so živeli judovski in nejudovski verniki. (Rimljanom 4:1; 11:13) Nekateri judovski kristjani očitno niso mogli opustiti določenih običajev, ki so bili v veljavi pod mojzesovsko postavo, čeprav bi morali vedeti, da niso bistveni za rešitev. Po drugi strani pa je veliko judovskih kristjanov priznalo, da so bili s Kristusovo žrtvijo osvobojeni pravil, ki so jih morali upoštevati, preden so postali kristjani. Zato so nekaj svojih navad in običajev spremenili. (Galačanom 4:8–11) Toda, kot je Pavel poudaril, so bili vsi »Božji ljubljeni«. Vsi so lahko Boga hvalili »z enimi usti«, če so si prizadevali drug na drugega prav gledati. Ker imamo lahko tudi danes na določene zadeve različne poglede, je dobro, da skrbno razmislimo o tem, kako je to pomembno načelo pojasnil Pavel. (Rimljanom 15:4)

»Prisrčno sprejemajte drug drugega«

5., 6. Zakaj so v rimski občini imeli različna mnenja?

5 Pavel je v pismu Rimljanom spregovoril o vprašanju, o katerem so imeli različna  mnenja. Takole je napisal: »Eden je prepričan, da lahko jé vse, drugi, ki je šibak, pa jé zelenjavo.« Zakaj je bilo tako? Pod mojzesovsko postavo je bila namreč svinjina nesprejemljiva za prehrano. (Rimljanom 14:2; 3. Mojzesova 11:7) Toda z Jezusovo smrtjo je Postava nehala veljati. (Efežanom 2:15) Zatem je tri leta in pol po Jezusovi smrti angel dejal apostolu Petru, da v Božjih očeh nobena hrana ni več nečista. (Apostolska dela 11:7–12) Nekateri judovski kristjani so s temi dejstvi v mislih morda menili, da lahko jedo svinjino oziroma kako drugo hrano, ki je bila pod Postavo prepovedana.

6 Drugim judovskim kristjanom pa je bila morda odvratna že sama misel, da bi jedli hrano, ki je nekdaj veljala za nečisto. Taki občutljivi posamezniki so se mogoče čisto podzavestno z jezo odzvali, ko so svoje krščanske judovske brate videli jesti takšno hrano. Po drugi strani pa so bili morda nekateri nejudovski kristjani, katerim prejšnja vera verjetno ni predpisovala, kaj smejo jesti in česa ne, začudeni, da kdo iz hrane sploh dela sporno vprašanje. Seveda ni bilo nič napačnega, če se je kdo zdrževal določene hrane, vse dokler ni trdil, da je takšna vzdržnost nujna za rešitev. Kljub temu pa bi lahko različna mnenja hitro zanetila nesoglasja v občini. Kristjani v Rimu so morali paziti, da jih takšne razlike ne bi odvrnile od tega, da bi slavili Boga »z enimi usti«.

7. Kako različno so kristjani gledali na tedensko obhajanje posebnega dneva?

7 Pavel je omenil še en zgled: »Eden sodi, da je en dan pomembnejši od drugega, drugi pa sodi, da so vsi dnevi enaki.« (Rimljanom 14:5a) Pod mojzesovsko postavo se na šabat ni smelo opravljati nobenega dela. Celo glede potovanja so bile stroge omejitve. (2. Mojzesova 20:8–10; Matej 24:20; Apostolska dela 1:12) Ko pa je bila Postava odpravljena, takšne prepovedi niso bile več v veljavi. Kljub temu pa je bilo nekaterim judovskim kristjanom mogoče neprijetno opravljati kakršno koli delo ali se odpraviti  na daljše potovanje prav na dan, na katerega so nekdaj gledali kot na svetega. Morda so celo potem, ko so postali kristjani, sedmi dan namenjali izključno duhovnim stvarem, pa čeprav zakon glede šabata z Božjega gledišča ni več veljal. Ali so ravnali napačno? Ne, če le niso vztrajali, da je obhajanje šabata nekaj, kar Bog zahteva. Zato je Pavel iz spoštovanja do vesti svojih krščanskih bratov in sester zapisal: »Vsak naj bo v svojem umu popolnoma prepričan.« (Rimljanom 14:5b)

8. Česa kristjani v Rimu niso smeli delati, medtem ko je bilo prav, da so spoštovali vest drugih?

8 Pavel je brate prijazno spodbujal, naj bodo potrpežljivi s tistimi, ki so jih zelo obremenjevala vprašanja, prepuščena vesti. Hkrati pa je ostro obsodil tiste, ki so sovernike skušali prisiliti, naj se podredijo mojzesovski postavi, češ da je to pogoj za dosego rešitve. Okoli leta 61 n. š. je na primer napisal Pismo Hebrejcem, krepko pismo judovskim kristjanom. V njem je razločno pojasnil, da podrejanje mojzesovski postavi ne koristi, ker imajo kristjani boljše upanje, ki temelji na Jezusovi odkupni žrtvi. (Galačanom 5:1–12; Titu 1:10, 11; Hebrejcem 10:1–17)

9., 10. Česa naj bi se kristjani ogibali? Pojasnite.

9 Kot smo videli, je Pavel hotel dokazati, da različne odločitve ne ogrožajo enotnosti, vse dokler se očitno ne kršijo krščanska načela. Zato je kristjanom s šibkejšo vestjo postavil vprašanje: »Zakaj sodiš svojega brata?« Tiste, ki so bili močnejši (mogoče tiste, ki jim je vest dopuščala jesti hrano, ki je bila pod Postavo prepovedana, ali opravljati svetno delo na šabat), pa je vprašal: »Zakaj gledaš zviška na svojega brata?« (Rimljanom 14:10) Po Pavlovih besedah so se morali kristjani s šibkejšo vestjo zadržati pred tem, da bi obsojali svoje brate, ki so na stvari gledali širše. Obenem pa tudi tisti kristjani, ki so bili močnejši, niso smeli gledati zviška na tiste, katerih vest je bila v nekaterih stvareh še vedno šibka. Vsi so morali spoštovati iskrene motive drug drugega in niso smeli ‚o sebi misliti več, kot je treba misliti‘. (Rimljanom 12:3, 18)

10 Pavel je pojasnil, kakšen je uravnovešen pogled: »Naj tisti, ki jé, ne gleda zviška na tistega, ki ne jé, in tisti, ki ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog prisrčno sprejel.« Poleg tega je še dejal: ‚Tudi Kristus je sprejel nas.‘ Ker Bog in Kristus sprejemata tako šibkejše kakor močnejše, bi morali tudi mi biti širokosrčni in ‚prisrčno  sprejemati drug drugega‘. (Rimljanom 14:3; 15:7) Kdo bi lahko temu upravičeno oporekal?

Današnja enotnost je sad bratske ljubezni

11. Do katerih svojevrstnih okoliščin je prišlo v Pavlovih dneh?

11 Pavel je v svojem pismu Rimljanom govoril o povsem svojevrstnih okoliščinah. Jehova je bil nedavno odpravil eno zavezo in ustanovil novo. Nekateri so se temu težko prilagodili. Danes sicer ni točno takšnih razmer, toda včasih lahko pride do podobnih spornih vprašanj.

12., 13. V katerih okoliščinah lahko kristjani danes pokažemo, da spoštujemo vest svojih bratov in sester?

12 Denimo, da je kristjanka nekoč pripadala veri, ki poudarja preprosto oblačenje in urejanje. Ko sprejme resnico, morda težko dojame, da se za temu primerne priložnosti ni prepovedano obleči v spodobno živobarvno obleko ali pa se okusno naličiti. Ker pri tem ne gre za nobeno biblijsko načelo, ne bi bilo prav, če bi kdo skušal takšno kristjanko prepričati, naj gre glede tega preko svoje vesti. Obenem pa se kristjanka tudi sama zaveda, da ne sme kritizirati kristjank, ki jim vest dovoljuje nositi takšna oblačila in se ličiti.

13 Poglejmo še drug primer. Kristjan je morda odrasel v okolju, kjer se na uživanje alkoholnih pijač gleda z neodobravanjem. Potem ko pride v stik z resnico, spozna, da je vino v Bibliji opisano kot Božji dar in se sme uživati v zmernih količinah. (Psalm 104:15) Kristjan to sicer sprejme, vseeno pa se zaradi svoje preteklosti raje povsem vzdržuje alkoholnih pijač. Toda tistih, ki jih zmerno uživajo, ne kritizira. Tako upošteva Pavlove besede: »Prizadevajmo [si] za tistim, kar prispeva k miru, in za tistim, kar je v medsebojno spodbudo.« (Rimljanom 14:19)

14. V katerih okoliščinah lahko kristjani ravnajo v duhu Pavlovega nasveta Rimljanom?

14 Nastanejo pa še druge okoliščine, ko moramo ravnati v duhu Pavlovega nasveta Rimljanom. Krščansko občino sestavljajo različni posamezniki, in vsak ima svoj okus. Zato se lahko njihove odločitve, na primer glede oblačenja in urejanja, razlikujejo. V Bibliji so seveda postavljena jasna načela, ki jih vsi iskreni kristjani upoštevajo. Nihče od nas ne bi smel nositi obleke oziroma imeti pričeske, ki bi bila čudaška oziroma nespodobna ali pa bi nas enačila s kakimi nepriljubljenimi ljudmi iz sveta. (1. Janezovo 2:15–17) Kristjani se zavedamo, da smo vedno, celo v prostem času, služabniki Najvišjega v vsem vesolju. (Izaija 43:10; Janez 17:16; 1. Timoteju 2:9, 10) Še vedno pa imamo v mnogo stvareh na voljo širok spekter možnosti, ki so sprejemljive tudi za kristjane. *

Pazimo, da ne bi bili drugim v spotiko

15. Kdaj bi se lahko kristjan v korist svojega brata ali sestre odločil, da ne bo vztrajal pri svojih pravicah?

15 Omenimo še eno pomembno načelo, na katero je Pavel opozoril, ko je svetoval kristjanom v Rimu. Včasih se lahko kristjan z dobro šolano vestjo odloči, da ne bo storil nečesa, kar bi sicer lahko. Zakaj? Ker se zaveda, da bi lahko z določenim ravnanjem druge prizadel. Kako naj bi v tem primeru ravnali? Pavel pravi: »Dobro je, da ne jeste mesa, ne pijete vina niti ne počnete česa takega, ob kar bi se vaš brat spotaknil.« (Rimljanom 14:14, 20, 21) Tako bi »mi, ki smo močni, [. . .] morali nositi šibkosti tistih, ki niso močni, ne pa skušati ugoditi samim  sebi. Naj se vsak od nas trudi ugoditi svojemu bližnjemu v tem, kar je dobro in ga bo okrepilo.« (Rimljanom 15:1, 2) Če bi s kakim ravnanjem lahko ranili sokristjanovo vest, nas bo ljubezen do naših bratov in sester spodbudila, da bomo obzirni in tega ne bomo delali. Vzemimo na primer uživanje alkoholnih pijač. Kristjan sme piti vino v zmernih količinah. Če pa bi bil s tem bratu ali sestri v spotiko, ne bo vztrajal pri svojih pravicah.

16. Kako lahko pokažemo obzirnost do ljudi na področju?

16 To načelo lahko upoštevamo tudi pri naših stikih s tistimi, ki niso del krščanske občine. Denimo, da živimo na področju, kjer prevladujoča religija svoje vernike uči, naj na določen dan v tednu gledajo kot na dan počitka. Ker torej ne želimo biti svojim sosedom v spotiko in otežiti oznanjevanja, bomo karseda pazili, da ne bi na ta dan delali česa takega, s čimer bi jih prizadeli. Premislimo še o naslednji okoliščini. Premožen kristjan se morda preseli, da bi služil tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih, in sicer na področje z revnejšim prebivalstvom. Lahko se odloči, da se bo iz obzirnosti do svojih novih sosedov oblačil zelo preprosto ali pa nasploh živel bolj skromno, kot mu to sicer dovoljujejo njegove gmotne razmere.

17. Zakaj je razumno, da se pri odločitvah oziramo tudi na druge?

17 Ali je razumno, da se od tistih, ‚ki so močni‘, pričakujejo takšne prilagoditve? Premislimo o naslednji ponazoritvi: Med vožnjo zagledamo ob cesti otroke, ki se nevarno približujejo cestišču. Ali bomo še naprej vozili z največjo dovoljeno hitrostjo, samo zato, ker nam zakon daje to pravico? Ne, upočasnili bomo, da ne bi otrok kakor koli poškodovali. Podobno moramo biti včasih pripravljeni upočasniti oziroma popustiti pri naših odnosih s soverniki ali drugimi ljudmi. Morda delamo kaj, do česar imamo vso pravico. Pri tem ne kršimo nobenega biblijskega načela. Toda če s tem prizadenemo druge ali pa ranimo tiste, ki imajo šibko vest, nas bo krščanska ljubezen navedla, da bomo obzirni.  (Rimljanom 14:13, 15) Veliko pomembnejše od uveljavljanja lastnih pravic je to, da ohranimo enotnost in pospešujemo delo v prid Kraljestva.

18., 19. a) Kako lahko posnemamo Jezusov zgled pri kazanju obzirnosti do drugih? b) Glede česa ravnamo povsem enotno in o čem bomo razpravljali v naslednjem članku?

18 S takšnim ravnanjem posnemamo zares najboljši zgled. Pavel pravi: »Tudi Kristus [. . .] ni skušal ugoditi samemu sebi, temveč kakor piše: ‚Sramotenje teh, ki so sramotili tebe, je zadelo mene.‘« Jezus je bil pripravljen za nas žrtvovati svoje življenje. Gotovo smo tudi mi pripravljeni žrtvovati kakšno svojo pravico, če bo to ‚tistim, ki niso močni,‘ pomagalo, da bodo skupaj z nami enotno slavili Boga. Res, če smo strpni in širokosrčni do kristjanov s šibkejšo vestjo, oziroma se prostovoljno čemu odpovemo in ne vztrajamo pri svojih pravicah, pokažemo, da imamo ‚isto stališče, kakršno je imel Kristus Jezus‘. (Rimljanom 15:1–5)

19 Čeprav utegnejo biti naši pogledi na zadeve, pri katerih ne gre za svetopisemska načela, nekoliko različni, pa smo glede čaščenja povsem enotni. (1. Korinčanom 1:10) Takšna enotnost pride na primer do izraza takrat, ko imamo opraviti z nasprotniki pravega čaščenja. Te nasprotnike Božja Beseda imenuje tujci in nas svari, naj se varujemo »glasu tujcev«. (Janez 10:5) Kako lahko takšne tujce prepoznamo? Kako naj bi ravnali, ko imamo z njimi opraviti? O teh vprašanjih bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 14 Mladoletne otroke glede oblačenja usmerjajo njihovi starši.

Kako bi odgovorili?

• Zakaj to, da imamo na osebne zadeve različen pogled, še ne ogroža enotnosti?

• Zakaj bi morali biti kristjani drug do drugega ljubeče obzirni?

• Kako vse lahko danes upoštevamo Pavlov nasvet glede enotnosti in kaj nas bo k temu spodbudilo?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 9]

Pavlov nasvet glede enotnosti je bil za občino zelo pomemben

[Slika na strani 10]

Kristjani so enotni, čeprav prihajajo iz različnih okolij

[Slika na strani 12]

Kaj mora voznica zdaj storiti?