Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Občutila sem Jehovovo srčno dobrotljivost in skrb

Občutila sem Jehovovo srčno dobrotljivost in skrb

 Življenjska zgodba

Občutila sem Jehovovo srčno dobrotljivost in skrb

PRIPOVEDUJE FAY KING

Moja starša sta bila prijazna človeka, toda podobno kakor toliko drugih ljudi nista hotela imeti nobenega opravka z religijo. Mama je navadno rekla: »Bog mora biti. Kdo bi sicer naredil rože in drevesa?« Toda dlje od tega ni šlo.

OČE je umrl leta 1939, ko mi je bilo 11 let, in z materjo sva živeli v Stockportu, južno od Manchestra v Angliji. Odkar pomnim, sem hotela vedeti več o Stvarniku. Spoštovala sem Biblijo, čeprav o njej nisem vedela ničesar. Tako sem se odločila obiskati anglikansko cerkev, da bi videla, kaj tam ponujajo.

Sam obred mi ni veliko pomenil, toda ko se je bralo evangelije, so me Jezusove besede nekako prepričale, da mora biti v Bibliji resnica. Ko razmišljam o tistih dneh, se sprašujem, zakaj je nisem brala. Celo pozneje, ko mi je družinska prijateljica dala sodobni prevod »Nove zaveze«, ga nisem nikoli pričela brati.

Izbruh korejske vojne leta 1950 me je zares pretresel. Ali se bo vojna razširila, kakor se je druga svetovna vojna? Kako bom lahko takrat ubogala Jezusovo zapoved, naj ljubim svoje sovražnike? Toda ali lahko po drugi strani samo stojim in gledam, kako ljudje napadajo mojo deželo in jih z ničimer ne skušam ustaviti? Če bi tako ravnala, bi to gotovo pomenilo, da se izmikam odgovornosti. Res sem bila zmedena, vseeno pa prepričana,  da so odgovori na vsa moja vprašanja v Bibliji, čeprav se mi še sanjalo ni, kako ali kje bi jih lahko našla.

Iskanje resnice v Avstraliji

Leta 1954 sva se z mamo odločili preseliti v Avstralijo, kjer je živela tudi moja sestra Jean. Po nekaj letih mi je Jean dejala, da je zato, ker ve, da se zanimam za Biblijo in hodim v cerkev, zaprosila Jehovove priče, naj me obiščejo. Želela je izvedeti, kaj si mislim o njih. »Ne vem, ali so njihova pojasnila prava ali ne,« mi je zaupala, »toda oni jih, v nasprotju s cerkvijo, vsaj imajo.«

Bill in Linda Schneider, ki sta me obiskala, sta bila zelo prijeten par. Bližala sta se svojemu sedemdesetemu letu in sta bila Priči že mnogo let. Delala sta pri radijski postaji Jehovovih prič v Adelaidi, ko pa so oznanjevanje Prič med drugo svetovno vojno v Avstraliji prepovedali, sta se prijavila za polnočasno službo. Toda naj sta mi bila Bill in Linda še tako pripravljena pomagati, sem še vedno preiskovala različne religije.

S sodelavcem sem šla na shod, ki ga je organiziral potujoči pridigar Billy Graham, in po shodu nas je nekaj ostalo z duhovnikom, ki nas je povabil, naj postavimo vprašanja. Zato sem vprašala to, kar me je še vedno vznemirjalo: »Kako si lahko kristjan in ljubiš svoje sovražnike, če greš v vojno in sovražnike ubijaš?« V skupini je završalo – to so se očitno spraševali vsi! Nazadnje je duhovnik rekel: »Na to vprašanje ne poznam odgovora. O tem še vedno razmišljam.«

Obenem sem z Billom in Lindo vztrajno preučevala Biblijo in se septembra 1958 krstila. Želela sem posnemati zgled mojih učiteljev, zato sem se avgusta naslednje leto prijavila kot redna pionirka oziroma polnočasna oznanjevalka. Po osmih mesecih sem bila povabljena, da se pridružim vrstam posebnih pionirjev. Kako vesela sem bila, ko sem izvedela, da je tudi moja sestra Jean napredovala pri svojem pouku in se krstila!

Odprejo se vrata priložnosti

Služila sem v eni od sydneyjskih občin in z mnogimi preučevala Biblijo. Nekega dne sem srečala upokojenega duhovnika anglikanske cerkve in ga vprašala, kaj pravi cerkev o koncu sveta. Dejal mi je, da je 50 let poučeval cerkveni nauk, zato me je zelo presenetilo, ko je rekel: »Moral bi si vzeti čas in to preiskati, ker Biblije ne poznam tako dobro kakor Jehovove priče.«

Kmalu zatem se je slišal poziv, da se potrebujejo prostovoljci, ki bi služili v Pakistanu. Prijavila sem se, ne da bi vedela, da tja ne pošiljajo samskih žensk, temveč le moške ali zakonske pare. Toda očitno so mojo prošnjo poslali naprej na brooklynski sedež, saj sem kmalu prejela pismo, v katerem je pisalo, da je še prosto mesto v indijskem Bombaju (Mumbaj), če ga želim sprejeti. To je bilo leta 1962. Odšla sem in tam ostala 18 mesecev, nato pa sem se preselila v Allahabad.

Kmalu sem se lotila učenja hindujščine. Ta indijski jezik je na splošno dosleden v zapisu in izgovorjavi, zato se ga ni težko naučiti. Vendar sem bila pogosto razočarana, ko so me stanovalci zaprosili, naj raje govorim angleško, kot pa da si lomim  jezik s hindujščino! Toda ta nova dežela je bila polna zanimivih in spodbudnih izzivov, imela pa sem tudi družbo drugih Prič iz Avstralije.

Ko sem bila mlajša, sem razmišljala o poroki, toda po krstu sem bila preveč zaposlena s služenjem Jehovu, da bi o tem kaj več razmišljala. Sedaj pa sem ponovno začutila potrebo po življenjskem tovarišu. Seveda nisem hotela zapustiti dodelitve v tujini, zato sem glede zakonskega tovariša molila k Jehovu, nato pa o tem nisem več razmišljala.

Nepričakovan blagoslov

Takrat je delo indijske podružnice nadzoroval Edwin Skinner. Leta 1946 je bil v osmem razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead skupaj z mnogimi drugimi zvestimi brati, kot sta bila Harold King in Stanley Jones, ki so ju zatem dodelili na Kitajsko. * Leta 1958 so Harolda in Stanleyja zaradi oznanjevanja v Šanghaju zaprli v samico. Ko je bil Harold leta 1963 izpuščen, mu je Edwin napisal pismo. Harold mu je odpisal, ko se je s potovanja v Združene države in Britanijo vrnil v Hongkong, in v pismu omenil, da se želi poročiti. Edwinu je dejal, da je v zaporu molil o tem, in ga vprašal, ali pozna Pričo, ki bi bila primerna žena.

V Indiji je večina zakonskih zvez dogovorjenih, zato so Edwina nenehno prosili, da bi sklepal takšne dogovore, toda tega nikoli ni hotel storiti. Zato je Haroldovo pismo izročil Ruth McKay, katere mož, Homer, je bil potujoči nadzornik. Pozneje mi je Ruth pisala, da neki misijonar, ki je v resnici že mnogo let, išče ženo, in me vprašala, ali bi me zanimalo, da mu pišem. O njem mi ni povedala ničesar več, niti tega, kdo je.

O moji molitvi za zakonskega tovariša ni vedel nihče, razen seveda Jehova, in sprva sem hotela predlog zavrniti. Toda več ko sem o tem razmišljala, bolj sem menila, da Jehova na naše molitve zelo redko odgovori tako, kot smo si mi zamislili. Zato sem Ruth odpisala in ji dejala, da lahko pove bratu, naj ponovno piše, če le ni s tem povezana nobena odgovornost. Naslednje pismo Harolda Kinga je bilo naslovljeno name osebno.

Haroldove fotografije in njegova življenjska zgodba so bile po izpustitvi iz kitajskega  zapora objavljene v različnih časopisih in revijah. Takrat je bil znan že po vsem svetu, toda name je naredil vtis s svojo zvesto službo Jehovu. Zato sva si pet mesecev dopisovala, zatem pa sem odšla v Hongkong. Petega oktobra 1965 sva se poročila.

Oba sva se želela poročiti in ostati v polnočasni službi, ko pa sva prihajala v zrelejša leta, sva čutila zelo močno potrebo po tovarištvu. Harolda sem vzljubila in ko sem videla, kako prijazno in obzirno ravna z drugimi ter na prav takšen način rešuje najine težave, povezane s teokratično službo, je pridobil moje globoko spoštovanje. Sedemindvajset let sva bila srečno poročena in prejela sva mnogo blagoslovov iz Jehovove roke.

Kitajci so zelo marljivi ljudje in imam jih zelo rada. V Hongkongu govorijo kantonsko, kitajsko narečje, ki ima mnogo obširnejšo modulacijo kakor mandarinščina, zato se ga je precej težko naučiti. S Haroldom sva pričela skupno pot v misijonarskem domu v podružničnem uradu Jehovovih prič, zatem pa sva služila na različnih dodelitvah v državi. Da, bila sva zelo srečna, toda leta 1976 sva  se morala spoprijeti s hudim zdravstvenim problemom.

Spoprijemanje z zdravstvenimi težavami

Nekaj mesecev sem krvavela, zato se mi je krvna slika zelo poslabšala. Potrebovala sem operacijo, toda v bolnišnici so mi zdravniki dejali, da me ne bodo operirali brez krvi, saj bi brez tega verjetno umrla zaradi šoka. Nekega dne, ko so obravnavali moj primer, so me bolniške sestre skušale prepričati, da bi se premislila, dejale so mi, da nimam pravice zavreči svojega življenja. Tisti dan so načrtovali 12 operacij in 10 od teh so bili splavi, toda opazila sem, da nosečim ženam niso izrekli niti besedice glede odvzema življenja njihovega dojenčka.

Nazadnje je Harold napisal pismo, s katerim je bolnišnico osvobajal vsakršne odgovornosti ob moji morebitni smrti, zato so se zdravniki odločili, da me bodo operirali, kar je bilo že nujno. Odpeljali so me v operacijsko sobo in pripravili za anestezijo. Toda v zadnjem trenutku si je anestezist premislil. Odpustili so me iz bolnišnice.

Zatem sva se posvetovala s samostojnim ginekologom. Ko je ugotovil, kako resno je moje stanje, je dejal, da me je pripravljen operirati po zelo nizki ceni – seveda če ne bova nikomur povedala, koliko nama bo zaračunal. Operacija je bila uspešna in to brez vsakršne krvi! V tem času sva oba s Haroldom zelo jasno občutila Jehovovo srčno dobrotljivost in skrb.

Leta 1992 pa je Harold na smrt zbolel. Preselila sva se v podružnični urad in tam so za naju ljubeče skrbeli. Leta 1993 je moj dragi mož končal zemeljsko pot, v starosti 81 let.

Vrnitev v Anglijo

Vesela sem bila, da sem lahko živela s hongkongško betelsko družino, toda tamkajšnja vročina in vlaga sta mi povzročali vse več težav. Nato me je presenetilo pismo iz brooklynskega sedeža, v katerem so me prosili, naj zaradi svojega zdravja premislim, ali bi se preselila v bolje opremljeno podružnico. Tako sem se leta 2000 vrnila v Anglijo in se pridružila betelski družini v Londonu. Kako ljubeča priprava je bila to! Prisrčno so me sprejeli in zelo uživam v različnih delovnih nalogah, med katerimi je tudi skrb za betelsko knjižnico z 2000 knjigami.

Poleg tega obiskujem kitajsko občino, ki se shaja v Londonu, toda tu se je marsikaj spremenilo. Danes pride sem zelo malo ljudi iz Hongkonga, večina jih je iz osrednje Kitajske. Govorijo mandarinščino, kar je zame na oznanjevanju nov izziv. Iz vse dežele prejemamo poročila o mnogih zanimivih biblijskih poukih s kitajskimi študenti. So zelo marljivi in cenijo biblijsko resnico, ki se jo učijo. Pravo veselje jim je pomagati.

V spokojnosti mojega novega doma se pogosto spominjam srečnega življenja, ki je za mano, Jehovovo srčno dobrotljivost pa občudujem še naprej. Ta prežema vse, kar je povezano z njegovim namenom, in tako očitno je, da skrbi za svoje služabnike kot posameznike. Vse razloge imam, da sem hvaležna za njegovo ljubečo skrb zame. (1. Petrov 5:6, 7)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 19 Življenjski zgodbi teh misijonarjev sta bili objavljeni v Stražnem stolpu, 15. julij 1963, na straneh 437–42, in 15. december 1965, na straneh 756–67, obe v angleščini.

[Slika na strani 24]

Med služenjem v Indiji

[Slike na strani 25]

Harold King leta 1963 in med služenjem na Kitajskem v 1950-ih letih

[Sliki na strani 26]

Na najin poročni dan v Hongkongu 5. oktobra 1965

[Slika na strani 26]

S člani hongkongške betelske družine, v sredini sta Liangova, na desni pa Gannawayeva