Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Vsi oznanjujmo Jehovovo slavo

Vsi oznanjujmo Jehovovo slavo

 Vsi oznanjujmo Jehovovo slavo

»Dajajte čast in moč GOSPODU! Dajajte GOSPODU slavo imena njegovega.« (PSALM 96:7, 8)

1., 2. Kaj slavi Jehova in koga se poziva, naj se temu pridruži?

DAVID, Jesejev sin, je odraščal kot pastir v bližini Betlehema. Ob tem ko je na samotnih pašnikih čuval očetove črede ovac, se je v mirnih nočeh gotovo velikokrat zastrmel v prostrano zvezdnato nebo. Nedvomno so mu bili ti prizori še vedno živo pred očmi, ko je po navdihnjenju Božjega svetega duha pesnil in pel čudovite besede 19. psalma: »Nebesa oznanjajo slavo Boga mogočnega in delo rok njegovih kaže oblok nebesni. Po vsej zemlji se razlega njih oznanilo, do kraja vesoljnega sveta njih govor.« (Psalm 19:1, 4)

2 Jehovova čudovito ustvarjena nebesa brez govora in brez besed dan za dnem in noč za nočjo razglašajo Stvarnikovo slavo. Stvarstvo nikoli ne preneha oznanjati Božje slave in ko premišljujemo o tem nemem pričevanju, ki ga lahko vidijo prebivalci po »vsej zemlji«, se zavemo, kako majhni smo. Vendar nemo pričevanje stvarstva ni dovolj. Zveste ljudi se spodbuja, naj se temu pridružijo s svojimi glasovi. Neimenovan psalmist se je obrnil na zveste častilce z naslednjimi navdihnjenimi besedami: »Dajajte čast in moč GOSPODU! Dajajte GOSPODU slavo imena njegovega.« (Psalm 96:7, 8) Tisti, ki so z Jehovom v tesnem odnosu, se navdušeno odzivajo temu pozivu. Toda kaj vse spada k slavljenju Boga?

3. Zakaj ljudje slavijo Boga?

3 Boga ne moremo slaviti le z besedami. Izraelci v Izaijevih dneh so Boga slavili s svojimi ustnicami, toda večina je to počela neiskreno. Jehova je po Izaiju rekel: »To ljudstvo [se mi bliža] in me časti z usti in z  ustnami, srce pa obrača daleč od mene.« (Izaija 29:13) Vsaka njihova hvala je bila brez pomena. Da bi bila hvala smiselna, mora izvirati iz srca, polnega ljubezni do Jehova, in iz iskrenega priznanja Njegove edinstvene slave. Samo Jehova je Stvarnik. On je Vsemogočni, Pravični, poosebitev ljubezni. Jehova je vir naše rešitve in zakoniti Suveren, ki mu vse, kar živi v nebesih in na zemlji, dolguje pokornost. (Razodetje 4:11; 19:1) Če smo o tem zares prepričani, potem ga hvalimo z vsem srcem.

4. Kako naj bi po Jezusovih besedah slavili Boga in kako lahko to delamo?

4 Jezus Kristus je povedal, kako naj slavimo Boga. Dejal je: »S tem se bo oslavil Oče moj, da obrodite veliko sadu, in tako bodete moji učenci.« (Janez 15:8) Kako obrodimo veliko sadu? Kot prvo s tem, da iz vse duše sodelujemo pri oznanjevanju ‚evangelija kraljestva‘ in tako skupaj z vsem stvarstvom govorimo o Božjih ‚nevidnih lastnostih‘. (Matevž 24:14; Rimljanom 1:20NW) Na ta način vsi sodelujemo, neposredno ali posredno, pri pridobivanju novih učencev, ki nato z nami hvalijo Boga Jehova. Drugič, z negovanjem sadu, ki ga v nas rojeva sveti duh, in s tem, da si prizadevamo posnemati Jehovove nenadkriljive lastnosti. (Galatom 5:22, 23; Efežanom 5:1; Kološanom 3:10) Tako s svojim vsakodnevnim vedenjem slavimo Boga.

»Po vsej zemlji«

5. Pojasnite, kako je Pavel poudaril, da so kristjani dolžni slaviti Boga s tem, da se z drugimi pogovarjajo o svoji veri.

5 Pavel je v pismu Rimljanom poudaril, da so kristjani dolžni slaviti Boga s tem, da se z drugimi pogovarjajo o svoji veri. Osrednja tema Lista Rimljanom je, da so lahko rešeni le tisti, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Pavel v desetem poglavju govori o tem, da so se naravni Izraelci njegovih dni še vedno trudili doseči pravičen položaj z ravnanjem po mojzesovski postavi, čeprav ‚je bil Kristus konec postave‘. Zato pravi: »Če pripoznaš z usti svojimi Jezusa za Gospoda in veruješ v srcu svojem, da ga je Bog obudil iz mrtvih, boš zveličan.« Od takrat naprej »ni razločka med Judom in pa Grkom, zakaj en in isti je Gospod vsem, bogat za vse, ki ga kličejo. Kajti ‚vsak, kdorkoli bo klical ime Gospodovo [Jehovovo, NW], bo zveličan‘.« (Rimljanom 10:4, 9–13)

6. Kako je Pavel naobrnil Psalm 19:4?

6 Pavel nato logično vprašuje: »Kako [. . .] bodo klicali tega, ki vanj niso verovali? kako bodo pa verovali, če niso o njem slišali? in kako bodo slišali brez propovednika?« (Rimljanom 10:14) Glede Izraelcev reče: »Vsi niso bili poslušni evangeliju.« Zakaj niso bili poslušni? Ne zato, ker ne bi imeli priložnosti, temveč zaradi pomanjkanja vere. Pavel to pokaže, ko citira besede iz Psalma 19:4 in jih namesto na nemo pričevanje stvarstva naobrne na krščansko delo oznanjevanja. Tako pravi: »Seveda, saj ‚po vsej zemlji se je razširil njih glas in do koncev naseljenega sveta njih besede‘.« (Rimljanom 10:16, 18) Da, enako kot neživo stvarstvo slavi Jehova, so tudi kristjani v prvem stoletju povsod oznanjali dobro novico o rešitvi in s tem hvalili Boga po »vsej zemlji«. Pavel je v svojem pismu Kološanom  tudi opisal, kako zelo se je dobra novica razširila. Dejal je, da so dobro novico oznanili »vsemu stvarjenju pod nebom«. (Kološanom 1:23)

Goreče priče

7. Katero nalogo imajo kristjani po Jezusovih besedah?

7 Pavel je pismo Kološanom verjetno napisal približno 27 let po smrti Jezusa Kristusa. Kako se je lahko delo oznanjevanja v tako sorazmerno kratkem času razširilo vse do Kolos? Zato ker so bili kristjani v prvem stoletju goreči, in Jehova je njihovo gorečnost blagoslovil. Jezus je že prej napovedal, da bodo njegovi sledilci dejavni oznanjevalci, ko je dejal: »Med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij.« (Marko 13:10) K tej prerokbi je dodal še zapoved, zapisano v sklepnih vrsticah Matevževega evangelija: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Matevž 28:19, 20) Kmalu po Jezusovem vnebohodu so njegovi sledilci pričeli izpolnjevati te besede.

8., 9. Kako so se kristjani odzvali na Jezusovo zapoved, kot je razvidno iz Dejanj apostolov?

8 Zvestovdani Jezusovi sledilci so takoj po izlitju svetega duha ob binkoštih leta 33 n. š. pričeli oznanjevati. Množicam v Jeruzalemu so pripovedovali o ‚velikih Božjih delih‘. Oznanjevali so zelo učinkovito in krščenih je bilo »kakih tri tisoč duš«. Učenci so še naprej javno in goreče hvalili Boga, kar je obrodilo dobre rezultate. (Dejanja 2:4, 11, 41, 46, 47)

9 Dejavnost teh kristjanov so kmalu opazili verski voditelji. Vznemirila jih je Petrova in Janezova neposrednost, zato so jima ukazali, naj nehata oznanjevati. Apostola sta odgovorila: »Ne moreva namreč, da ne bi govorila tega, kar sva videla in slišala.« Potem ko so jima zagrozili in ju izpustili, sta se vrnila k svojim bratom in skupaj so se v molitvi obrnili k Jehovu. Pogumno so ga prosili: »Daj hlapcem svojim, da z vso srčnostjo govore besedo tvojo.« (Dejanja 4:13, 20, 29)

10. Do kakšnega nasprotovanja je prišlo in kako so se pravi kristjani nanj odzvali?

10 Kot se je kmalu zatem pokazalo, je bila molitev v skladu z Jehovovo voljo. Ko so apostole zaprli, jih je angel čudežno osvobodil. Rekel jim je: »Pojdite in ustopite se in  govorite v templju ljudstvu vse besede tega življenja.« (Dejanja 5:18–20) Ker so apostoli ubogali, jih je Jehova še naprej blagoslavljal. Zato »niso nehali v templju in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati evangelija o Jezusu, da je Kristus«. (Dejanja 5:42) Očitno je, da hudo nasprotovanje nikakor ni moglo odvrniti Jezusovih sledilcev od tega, da bi Boga javno slavili.

11. Kako so zgodnji kristjani gledali na oznanjevalsko delo?

11 Kmalu so aretirali Štefana in ga kamenjali do smrti. Ta umor je sprožil strašno preganjanje v Jeruzalemu in vsi učenci, razen apostolov, so se morali razkropiti. Ali jim je preganjanje vzelo pogum? Nikakor. Tako beremo: »Tisti [. . .], ki so se bili razkropili, so hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija.« (Dejanja 8:1, 4) Takšna vnema za oznanjevanje Božje slave je vedno znova prihajala do izraza. V devetem poglavju Dejanj apostolov beremo o farizeju Savlu iz Tarza. Ta je na poti v Damask, kamor se je odpravil z namenom, da bi sprožil preganjanje Jezusovih učencev, dobil videnje o Jezusu ter oslepel. V Damasku ga je Ananija čudežno ozdravil. Kaj je Savel, kasneje znan kot apostol Pavel, najprej storil? Zapis pravi: »Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin.« (Dejanja 9:20SSP; poudarili mi.)

Vsakdo je oznanjeval

12., 13. a) Kaj je bilo po izjavah zgodovinarjev značilno za zgodnjo krščansko občino? b) Kako knjiga Dejanja apostolov potrjuje izjave zgodovinarjev?

12 Splošno znano je, da so oznanjevali vsi člani zgodnje krščanske občine. Philip Schaff o takratnih kristjanih piše: »Vsaka občina je bila misijonarska skupnost in vsak krščanski vernik misijonar.« (History of the Christian Church) W. S. Williams pravi: »Nesporno dejstvo je, da so v zgodnji Cerkvi vsi kristjani, še posebej pa tisti s karizmatičnim darom [darovi duha], oznanjali evangelij.« (The Glorious Ministry of the Laity) Odločno še doda: »Jezus Kristus ni nikoli dejal, da naj bi bilo oznanjevanje posebna pravica le kakega razreda duhovnikov.« Celo Kelzos, staroveški nasprotnik krščanstva, je zapisal: »Predilci, čevljarji, strojarji ter najbolj nešolani in preprosti ljudje so goreče oznanjevali evangelij.«

13 Točnost teh izjav se vidi iz zgodovinskega zapisa v Dejanjih apostolov. Ob binkoštih leta 33 n. š., po izlitju svetega duha, so vsi učenci, moški in ženske, javno objavljali velika Božja dela. Po preganjanju, ki se je pričelo z umorom Štefana, so vsi kristjani, ki so bili razkropljeni, dobro novico razširili daleč naokrog. Kakih 28 let kasneje je Pavel pisal vsem hebrejskim kristjanom, ne le majhnemu razredu duhovnikov: »Po njem torej prinašajmo vedno hvalno daritev Bogu, to je ‚sad ustnic‘, ki proslavljajo ime njegovo.« (Hebrejcem 13:15) Povedal je, kako sam gleda na oznanjevanje: »Kajti če oznanjam evangelij, nimam nič hvale, ker to mi je neizogibna dolžnost; da, gorje mi, če evangelija ne oznanjam!« (1. Korinčanom 9:16) Seveda so bili takšnega mnenja vsi zvesti kristjani v prvem stoletju.

14. Kako sta vera in oznanjevanje povezana?

14 Zares, pravi kristjan mora oznanjevati, saj je to neločljivo povezano z vero. Pavel je rekel: »S srcem se namreč veruje za pravičnost, a z usti se pripoznava za zveličanje.« (Rimljanom 10:10) Ali v občini le majhna skupina, duhovniški razred oziroma kler, veruje in je zato dolžna oznanjevati? *  Seveda ne! Vsi pravi kristjani gojijo živo vero v Gospoda Jezusa Kristusa in so spodbujeni, da jo javno razglašajo drugim. Sicer je njihova vera mrtva. (Jakob 2:26) Ker so vsi zvestovdani kristjani v prvem stoletju našega štetja tako izražali vero, je bilo slišati glasen vzklik hvale Jehovovemu imenu.

15., 16. Navedite primera, kako je delo oznanjevanja napredovalo kljub težavam.

15 Jehova je v prvem stoletju svoje ljudstvo blagoslovil z rastjo kljub težavam, ki so se pojavile znotraj in zunaj občine. V šestem poglavju Dejanj apostolov je na primer opisan spor med hebrejsko in grško govorečimi spreobrnjenci. Apostoli so težavo rešili in rezultat je bil, da je »beseda Božja [. . .] rasla, in število učencev se je silno množilo v Jeruzalemu; tudi precejšnja množica duhovnikov je bila pokorna veri«. (Dejanja 6:7)

16 Kasneje je med judejskim kraljem Herodom Agripom ter prebivalci Tira in Sidona prišlo do političnih napetosti. Slednji so ga laskavo prosili za mir in Herod se je na to odzval tako, da jih je javno nagovoril. Zbrana množica je začela vzklikati: »Božji glas je to, a ne človeški.« V hipu je Heroda Agripa udaril Jehovov angel, »ker ni dal slave Bogu«. (Dejanja 12:20–23) Kako je to moralo pretresti tiste, ki so zaupali človeškim vladarjem! (Psalm 146:3, 4) Kristjani pa so še naprej slavili Jehova. Tako je kljub politični nestabilnosti »beseda Gospodova [. . .] rasla in se razširjala«. (Dejanja 12:24)

Takrat in danes

17. V čem je vse več ljudi v prvem stoletju posnemalo kralja Davida?

17 Da, svetovno krščansko občino v prvem stoletju so sestavljali goreči in dejavni hvalilci Boga Jehova. Pri širjenju dobre novice so sodelovali vsi zvestovdani kristjani. Nekateri so našli dovzetne posameznike ter jih, kot je naročil Jezus, poučili, naj izpolnjujejo vse, kar jim je bilo zapovedano. (Matevž 28:19, 20) Občina je zato rasla in vse več jih je tako kakor staroveški kralj David hvalilo Jehova. Vsi so se strinjali z navdihnjenimi besedami: »Slavil te bom, Gospod, Bog moj, iz vsega srca svojega in poveličeval bom ime tvoje vekomaj. Ker velika je milost tvoja do mene.« (Psalm 86:12, 13)

18. a) Kakšno razliko je opaziti med krščansko občino v prvem stoletju in današnjim tako imenovanim krščanstvom? b) Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?

18 Profesor teologije Allison A. Trites se je glede tega zanimivo izrazil in njegove besede dajo misliti. Novodobno tako imenovano krščanstvo je primerjal s krščanstvom v prvem stoletju ter dejal: »Danes se cerkve običajno širijo biološko (ko otroci krajevnih cerkvenih družin osebno izpovedujejo vero) oziroma preselitveno (ko se verniki priselijo iz druge župnije). V Dejanjih apostolov pa je bila rast spreobrnitvena, saj je cerkev komaj pričela delovati.« Ali to pomeni, da se pravo krščanstvo ne širi več tako, kot je Jezus rekel, da bi se moralo? Seveda ne. Današnji pravi kristjani na različne načine goreče javno hvalijo Boga, kakor so to delali kristjani v prvem stoletju. O tem bo razpravljal naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 14 Beseda »kler« izvira iz grške besede kléros, katere osnovni pomen je »delež« oziroma »dediščina«. V Prvem Petrovem listu 5:2, 3 je za vso »čredo Božjo« rečeno, da je kléros oziroma Božja dediščina.

Ali lahko pojasnite?

• Kako vse slavimo Boga?

• Kako je Pavel naobrnil besede iz Psalma 19:4?

• Kako sta vera in oznanjevanje povezana?

• Kaj je bilo značilno za krščansko občino v prvem stoletju?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 8 9]

Nebesa neprestano oznanjajo Jehovovo slavo

[Vir slike]

Courtesy of Anglo-Australian Observatory, photograph by David Malin

[Slike na strani 10]

Oznanjevanje in molitev sta tesno povezana