Gojite duha dajanja

DAREŽLJIVOST ni nikomur prirojena. Dojenček že po naravi hoče, da se zadovolji njegovim željam in potrebam, pri tem pa se ne ozira niti na tiste, ki zanj skrbijo. Toda sčasoma otrok spozna, da se svet ne vrti samo okrog njega. Upoštevati mora druge ter se naučiti ne le sprejemati, temveč tudi dajati in deliti. Gojiti mora duha dajanja.

Takšnega duha pa nimajo vsi, ki dajejo – tudi če dajejo velikodušno. Nekateri darujejo dobrodelnim ustanovam, da bi pospeševali lastne interese. Drugi morda prispevajo zato, da bi jih ljudje hvalili. Vendar pravi kristjani darujejo iz drugačnih razlogov. Kakšne so torej značilnosti dajanja, h kateremu spodbuja Božja Beseda? Odgovor na to vprašanje bomo dobili s kratkim pregledom  tega, kako so dajali kristjani v prvem stoletju.

Zgledi krščanskega dajanja

Krščansko dajanje, kot je opisano v Bibliji, je na splošno pomenilo »deliti svoje z drugimi«, ki so bili v resnični potrebi. (Hebrejcem 13:16, SSP; Rimljanom 15:26) Darovalo naj se ne bi pod prisilo. Apostol Pavel je napisal: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.« (2. Korinčanom 9:7) Poleg tega naj ne bi dajali zato, da bi nas drugi opazili. Tako sta storila Ananija in Safira in to ju je drago stalo. (Dejanja 5:1–10)

Velika potreba po dajanju se je pojavila, ko se je mnogo Judov in spreobrnjencev iz oddaljenih krajev na binkoštni praznik leta 33 n. š. zbralo v Jeruzalemu. Tam so se Jezusovi sledilci ‚napolnili svetega Duha in začeli govoriti v drugih jezikih‘. Okoli njih se je zbralo ogromno ljudi in prisluhnilo Petrovemu navdušujočemu govoru o Jezusu Kristusu. Kasneje so videli, kako sta Peter in Janez pri tempeljskih vratih ozdravila hromega človeka, in še enkrat so slišali Petra govoriti o Jezusu ter o tem, da se je treba pokesati. Tisoči so to tudi storili in se krstili ter tako postali Kristusovi sledilci. (Dejanja, poglavji 2 in 3)

Ti novi spreobrnjenci so želeli ostati v Jeruzalemu, da bi se še več naučili od Jezusovih apostolov. Toda kako bi lahko apostoli poskrbeli za potrebe vseh teh obiskovalcev? V biblijski pripovedi piše: »Kolikor jih je bilo, ki so imeli njive ali hiše, ti so jih prodajali, in so prinašali izkupiček tega, kar so prodali, in pokladali apostolom pred noge: in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval.« (Dejanja 4:33–35) Novo ustanovljena občina v Jeruzalemu je zares imela duha dajanja!

Kasneje so enakega duha kazali tudi v drugih občinah. Makedonski kristjani so bili denimo revni, toda kljub temu so šli čez svoje dejanske zmožnosti in prispevali za svoje brate v Judeji, ki so bili v pomanjkanju. (Rimljanom 15:26; 2. Korinčanom 8:1–7) Občina v Filipih je izredno podprla Pavla pri njegovi strežbi. (Filipljanom 4:15, 16) V jeruzalemski občini so vsak dan delili hrano vdovam v potrebi, apostoli pa so postavili sedem usposobljenih mož, ki naj bi skrbeli, da se ne bi spregledalo nobene vdove, vredne pomoči. (Dejanja 6:1–6)

Zgodnje krščanske občine so se hitro odzvale celo takrat, ko so vedele, da prihajajo težki časi. Ko je na primer prerok Agab napovedal veliko lakoto, so učenci iz občine v sirski Antiohiji ‚sklenili, vsak po svoji zmožnosti, poslati pomoč bratom, ki so prebivali v Judeji‘. (Dejanja 11:28, 29) Kako odličnega duha so pokazali, ko so vnaprej predvideli potrebe drugih!

Kaj je zgodnje kristjane navedlo, da so bili tako radodarni in ljubeči? Res, kako si lahko posameznik pridobi duha dajanja? O tem se lahko veliko naučimo, če na kratko razmislimo o zgledu kralja Davida.

David je velikodušno podprl pravo čaščenje

Skrinja zaveze, to je sveta skrinja, ki je predstavljala Jehovovo navzočnost, skoraj 500 let ni imela stalnega mesta. Hranili so jo v shodnem šotoru, tega pa so med Izraelovim potovanjem po puščavi in nato v Obljubljeni deželi prenašali iz kraja v kraj. Kralj David si je močno želel, da bi skrinjo vzel iz šotora, kjer so jo hranili, in za Jehova zgradil primerno hišo, v katero bi postavil tudi sveto skrinjo. David je preroku Natanu dejal: »Glej, jaz stanujem v cedrovi hiši, a skrinja zaveze GOSPODOVE prebiva pod preprogami.« (1. letopisov 17:1)

 Toda David je bil vojščak. Zato je Jehova določil, da bo tisti, ki bo med miroljubno vladavino zgradil tempelj in v njem shranil skrinjo zaveze, Davidov sin Salomon. (1. letopisov 22:7–10) Vendar to ni udušilo Davidove darežljivosti. Organiziral je veliko skupino delavcev in priskrbel material za gradnjo templja. Kasneje je Salomonu dejal: »Pripravil [sem] za hišo GOSPODOVO sto tisoč talentov zlata in tisočkrat tisoč talentov srebra, brona in železa pa, da ga ni moči stehtati, kajti preobilo ga je; lesa in kamenja sem tudi pripravil.« (1. letopisov 22:14) Toda tudi s tem še ni bil zadovoljen, zato je iz osebnega premoženja prispeval zlato in srebro, kar bi v današnji protivrednosti znašalo več kot milijardo evrov. Poleg tega so velikodušno prispevali tudi knezi. (1. letopisov 29:3–9) David je vsekakor kazal velikodušnega, darežljivega duha!

Kaj je Davida spodbudilo, da je daroval tako velikodušno? Zavedal se je, da je vse pridobil in dosegel zaradi Jehovovega blagoslova. V molitvi je priznal: »O GOSPOD, Bog naš, vsa ta obilna  množina, ki smo jo pripravili v zgradbo hiše tvoje, svetemu imenu tvojemu, je iz roke tvoje in vse to je tvoje. Vem tudi, moj Bog, da preiskuješ srce in prijetna ti je preprostost. Jaz torej sem iz preprostosti srca svojega vse to radovoljno daroval, in sedaj sem z veseljem videl ljudstvo tvoje, ki je tu pričujoče, da je radovoljno darovalo tebi.« (1. letopisov 29:16, 17) David je svoj odnos z Jehovom cenil. Zavedal se je, da mora Bogu služiti »z nerazdeljenim srcem in z radovoljnim duhom«, in to ga je veselilo. (1. letopisov 28:9) Prav te lastnosti so spodbudile tudi zgodnje kristjane, da so kazali duha dajanja.

Jehova – Največji dajalec

Najboljši zgled dajanja je Jehova. On je tako ljubeč in skrben, da »veleva solncu svojemu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim«. (Matevž 5:45) Vsemu človeštvu daje »življenje in dihanje in vse«. (Dejanja 17:25) Zares, kot je poudaril učenec Jakob, »vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od Očeta luči«. (Jakob 1:17)

 Jehovovo največje darilo, ki nam ga je podaril, je to, da je poslal »Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje«. (Janez 3:16) Nihče ne more trditi, da si to darilo zasluži, »zakaj vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje«. (Rimljanom 3:23, 24; 1. Janezov 4:9, 10) Kristusova odkupnina je temelj in pot do Božjega ‚neopisljivega brezplačnega daru‘, namreč ‚nenadkriljive Božje nezaslužene dobrotljivosti‘. (2. Korinčanom 9:14, 15, NW) Pavel je bil za Božje darilo tako hvaležen, da je postalo njegovo glavno delo ‚temeljito oznaniti dobro novico o Božji nezasluženi dobrotljivosti‘. (Dejanja 20:24, NW) Zavedal se je, da je Božja volja, da »se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:4)

Danes se to veliko delo oznanjevanja in poučevanja opravlja že v 234 deželah po vsem svetu. Jezus je to tako napovedal: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Matevž 24:14) Da, »med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij«. (Marko 13:10) Lani je več kot šest milijonov oznanjevalcev dobre novice temu delu posvetilo 1.202,381.302 uri in vodilo več kot 5,300.000 biblijskih poukov. Takšno poučevanje je nadvse pomembno, saj gre za življenje ljudi. (Rimljanom 10:13–15; 1. Korinčanom 1:21)

Da bi se pomagalo tistim, ki so lačni biblijske resnice, se vsako leto natisne na milijone publikacij, med drugim tudi biblije, knjige in brošure. Poleg tega se izda precej več kot milijardo izvodov revij Stražni stolp in Prebudite se!. Ker se ljudje odzivajo na dobro novico, se gradi vedno več kraljestvenih in zborskih dvoran Jehovovih prič, ki so središča biblijskega poučevanja. Vsako leto se pripravi tudi okrajne zbore, dneve posebnega zbora in območna zborovanja. Poleg tega neprestano poteka šolanje misijonarjev, potujočih nadzornikov, starešin in strežnih služabnikov. Hvaležni smo Jehovu, da nam vse to omogoča po ‚zvestem in preudarnem sužnju‘. (Matevž 24:45–47, NW) Kako zelo se mu želimo zahvaliti!

Izkazati Jehovu hvaležnost

Enako kot gradnjo templja in zadovoljevanje potreb zgodnjih krščanskih občin se tudi vse današnje priprave financira izključno s prostovoljnimi prispevki. Toda zavedati se moramo, da Jehova zaradi tega ne bo nič bogatejši, saj je tako ali tako lastnik vsega. (1. letopisov 29:14; Hagaj 2:8) Potemtakem s prispevki le dokazujemo svojo ljubezen do Jehova in kažemo, da želimo podpreti pravo čaščenje. Pavel je povedal, da s temi izrazi hvaležnosti ‚dajemo Bogu zahvalo‘ (SSP). (2. Korinčanom 9:8–13) Jehova nas spodbuja k takšnemu dajanju, saj s tem kažemo, da imamo pravega duha in da do njega čutimo ljubezen. Tisti, ki so radodarni in se zanašajo na Jehova, bodo blagoslovljeni in bodo duhovno uspevali. (5. Mojzesova 11:13–15; Pregovori 3:9, 10; 11:25) Jezus nam je zagotovil, da nas bo to osrečilo, saj je rekel: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35, SSP)

Kristjani, ki imajo duha dajanja, ne čakajo, da nastopijo hudi časi. Namesto tega iščejo priložnosti, da bi ‚delali dobro vsem, a najbolj tem, ki so si z njimi domači po veri‘. (Galatom 6:10) Pavel je spodbujal k bogovšečnemu dajanju in napisal: »Dobrodelnosti pa in podeljevanja ne zabite: take daritve namreč so Bogu po volji.« (Hebrejcem 13:16) To, da dajemo na voljo, kar imamo – naš čas, moči in denarna sredstva – da bi pomagali drugim in podpirali čisto čaščenje, Boga Jehova zelo veseli. On prav zares ljubi duha dajanja.

[Okvir/slika na strani 28]

Kako nekateri prostovoljno

PRISPEVAJO ZA KRALJESTVENO DELOVANJE

Mnogi prihranjen ali za to namenjen denar dajo v prispevčno skrinjico z napisom »Prispevki za kraljestveno delovanje (Matevž 24:14)«.

Vsak mesec občine v Sloveniji pošljejo zbrani denar na glavni urad Jehovovih prič v Ljubljani. V Sloveniji lahko prostovoljne prispevke pošljete tudi neposredno na naslov: Jehovove priče, p.p. 2019, 1001 Ljubljana. Podarite lahko tudi nakit ali druge dragocenosti. Za podrobnosti, prosimo, vprašajte na glavni urad Jehovovih prič.

Če želite potrdilo o darovanem prostovoljnem prispevku, ki ga boste uporabili pri davčni olajšavi, poleg čeka oziroma denarnega nakazila napišite še svoje ime in priimek ter naslov.

POGOJNI DAROVI

Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko daste denar tudi pogojno, kar pomeni, da se lahko darovalcu denar vrne, če bi ga kdaj potreboval. Za podrobnosti, prosimo, vprašajte na glavni urad Jehovovih prič.

NAČRTOVANJE ZA DOBRODELNE NAMENE

Poleg denarnih darov brez pridržkov in pogojnih denarnih darov lahko v prid kraljestvene službe darujete tudi drugače, na primer:

Zavarovanje: Jehovove priče – krščansko versko skupnost se lahko določi za dediča police življenjskega zavarovanja ali police dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Bančni računi: Bančne račune, vezane vloge ali police dodatnega pokojninskega zavarovanja se lahko ob smrti zapusti Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti.

Delnice in obveznice: Lahko jih podarite Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti.

Nepremičnine: Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko podarite nepremičnine. Preden Skupnosti podarite kakršno koli nepremičnino, se z njo posvetujte.

Oporoke: Jehovovim pričam – krščanski verski skupnosti lahko volite imetje ali denar s pravnoveljavno oporoko. Izvod oporoke, prosimo, pošljite na glavni urad Jehovovih prič.

KAKO SE LAHKO POMAGA

Med Jehovovimi pričami je malo premožnih in danes se morajo mnogi spopadati z denarnimi težavami. Da bi posameznik, družina ali občina lahko kaj prispevali, je običajno treba načrtovati. Ko so kristjani v Judeji bili v stiski in so jim krščanski verniki v Korintu želeli pomagati, je apostol Pavel slednjim svetoval: »A glede sklada za svete storite tudi vi tako, kakor sem naredil za galacijske cerkve. Prvi dan po soboti naj vsak vas pri sebi deva na stran in spravlja po svojih dohodkih, da ne bode zbiranja šele takrat, kadar pridem.« (1. Korinčanom 16:1, 2)

Tako kot si kdo od svojega denarja spravlja prihranke za nujne primere, lahko tudi posamezniki, družine ali občine Prič redno prispevajo določen znesek v prid pravega čaščenja. Pravzaprav cele občine pogosto pošiljajo presežek denarja za kraljestveno delo. To naredijo tako, da sestavijo in sprejmejo resolucije. Pri podpiranju krščanskih oznanjevalskih dejavnosti po svetu lahko s svojimi osebnimi prispevki v ta namen sodelujejo tudi radodarni posamezniki. Zaradi takšnega dajanja so srečnejši in zadovoljni so, ker vedo, da so naredili, kar morejo.

Skupnost zelo ceni vse darovane prispevke; vse se uporabi za širjenje dobre novice o Božjem kraljestvu. S takšnimi sredstvi se denimo v nekaterih državah vzdržuje misijonarske domove in delo v raznih deželah. Vzdržuje in širi se (če je to treba) tudi tiskarne za tiskanje biblijske literature. Po zaslugi takšnih prispevkov lahko potujoči okrajni in območni nadzorniki obiskujejo krščanske občine po vsem svetu ter duhovno pomagajo bratom v veri. (Rimljanom 1:11, 12) S temi prispevki se pomaga tudi vsem drugim, ki so v polnočasni službi.

Zgodnji zagovorniki pravega čaščenja so prejeli nebeški blagoslov, ker so častili Jehova s svojim premoženjem. In kako srečni so bili! Če danes enako podpiramo kraljestveno delo, bomo tudi mi bogato blagoslovljeni. Zato poslušajmo svoje srce, ko nas navaja k temu, da bi naredili vse, kar je v naši moči.

V Sloveniji se lahko za nadaljnje informacije obrnete na naslov: Jehovove priče, glavni urad,

Poljanska c. 77 a,

p.p. 2019, 1001 Ljubljana.

[Slika na strani 26]

Kaj je zgodnje kristjane spodbudilo k radodarnosti?