Ali cenite starejše sovernike?

KO SO bili staroveški Izraelci z Bogom v zaveznem odnosu, jim je bilo naročeno: »Pred sivo glavo vstani in spoštuj obličje starčkovo, in boj se Boga svojega.« (3. Mojzesova 19:32) Torej je bilo spoštovanje starejših sveta dolžnost, tesno povezana s pokornostjo Bogu. Čeprav danes kristjani nismo več pod mojzesovsko postavo, pa nas ta spominja, da so Jehovu njegovi starejši služabniki dragoceni in ljubi. (Pregovori 16:31; Hebrejcem 7:18) Ali nanje gledamo enako kakor Jehova? Ali svoje krščanske brate in sestre, ki so že ostareli, cenimo?

Cenil je svojega starejšega prijatelja

Eno izmed biblijskih pripovedi, ki nam prikaže spoštovanje do starejših, lahko najdemo v Drugi knjigi kraljev. V njej je opisano, kako je preroka Elija nasledil mlajši prerok Elizej. Razmislite o tem, kaj se je dogajalo zadnji dan, ko je Elija še služil kot prerok v desetrodovnem Izraelovem kraljestvu.

Tistega dne je Jehova ostarelega preroka napotil, naj gre iz Gilgala v Betel, iz Betela v Jeriho in od tam k reki Jordan. (2. kraljev 2:1, 2, 4, 6) Na tej poti, ki je bila dolga približno 50 kilometrov, je Elija Elizeja trikrat zaprosil, naj mu neha slediti. Vendar je bil Elizej odločen, da ne zapusti starega preroka, podobno kakor pred več stoletji tudi mlada Ruta ni hotela zapustiti Naomi. (Ruta 1:16, 17) Elizej je trikrat odvrnil: »Kakor res živi GOSPOD in kakor živi duša tvoja, jaz te ne zapustim.« (2. kraljev 2:2, 4, 6) Do takrat je spremljal Elija že kakih šest let. Kljub temu je z njim želel služiti, kolikor dolgo bi to le bilo mogoče. V pripovedi pravzaprav še piše: ‚Ko gresta še skupaj in se pogovarjata, glej, Elija je šel gori.‘ (11. vrstica) Pogovarjala sta se vse do zadnjega trenutka Elijevega služenja v Izraelu. Mlajši prerok si je očitno vneto želel vsrkati kar največ poučnih in spodbudnih besed od starejšega, izkušenejšega preroka. Jasno je, da je svojega starejšega prijatelja cenil.

‚Kakor očete in matere‘

Ni težko ugotoviti, zakaj je Elizej ljubil starejšega preroka kot prijatelja – pa tudi  kot duhovnega očeta. (2. kraljev 2:12) Elija mu je, tik preden je končal nalogo v Izraelu, dejal: »Prosi, kaj naj ti storim, preden bodem vzet od tebe!« (9. vrstica) Tako se je Elija vse do konca zanimal za duhovno dobro svojega naslednika in za nadaljevanje Božjega dela.

Danes nam ogreje srce, ko vidimo, kako naši starejši krščanski bratje in sestre čutijo enako očetovsko oziroma materinsko skrb ter mlajšim velikodušno posredujejo svoje znanje in modrost. Dolgoletni prostovoljci, ki služijo v podružničnih uradih Jehovovih prič, denimo radovoljno pomagajo novim članom betelske družine, da bi si ti pridobili potrebne veščine za opravljanje svoje službe. Podobno tudi potujoči nadzorniki s svojimi ženami, ki že mnogo let obiskujejo občine, radostno delijo bogate izkušnje s temi, ki se še šolajo za to potujočo službo. Poleg tega starejši bratje in sestre, ki v občinah Jehovovih prič po vsem svetu Jehovu zvesto služijo že desetletja, novejšim članom občine z veseljem zaupajo življenjsko modrost in izkušnje. (Pregovori 2:7, NW; Filipljanom 3:17; Titu 2:3–5)

Zaradi iskrenega zanimanja, ki ga kažejo ti dragi starejši kristjani, nam je to, da jih spoštujemo, v resnično veselje. Zato želimo posnemati Elizejev zgled in starejše sovernike nadvse ceniti. Kot nas spominja apostol Pavel, imejmo še naprej ‚starejšega moža kakor očeta, starejšo žensko kakor mater‘. (1. Timoteju 5:1, 2, SSP) Če tako ravnamo, veliko prispevamo k pravilnemu delovanju in napredku krščanske občine po vsem svetu.

[Slika na strani 30]

Elizej je želel z Elijem služiti, kolikor dolgo bi to le bilo mogoče

[Sliki na strani 31]

Mlajši se lahko veliko naučijo od starejših kristjanov