Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Preprosta moža prevedeta Biblijo

Preprosta moža prevedeta Biblijo

 Preprosta moža prevedeta Biblijo

LETA 1835 sta angleški zidar Henry Nott in valižanski trgovski vajenec John Davies dokončala velikanski projekt. Po več kot 30-letnem trdem delu jima je navsezadnje uspelo prevesti celotno Biblijo v tahitščino. S katerimi izzivi sta se morala ta dva preprosta moža spoprijeti in kaj sta s svojim predanim delom dosegla?

»Veliko prebujenje«

V drugi polovici 18. stoletja so v Veliki Britaniji člani protestantskega gibanja, imenovanega veliko prebujenje ali samo prebujenje, pridigali po vaških trgih ter v bližini rudnikov in tovarn. Prizadevali so si priti do delavskega razreda. Ti pridigarji so navdušeno spodbujali k razdeljevanju biblij.

Baptist William Carey, začetnik tega gibanja, je pomagal pri ustanovitvi Londonske misijonske družbe (LMD), ki je pričela delovati 1795. leta. LMD je šolala ljudi, ki so se bili pripravljeni učiti jezike domačinov in služiti kot misijonarji na območju južnega Tihega oceana. Cilj teh misijonarjev je bil pridigati evangelij v jeziku domačinov.

Otok Tahiti, ki so ga bili nedavno odkrili, je postal prvo misijonarsko področje LMD-ja. Za člane prebuditvenega gibanja so bili ti otoki ‚mračni kraji‘ poganstva, področje, pripravljeno za žetev.

Preprosti ljudje so kos zahtevni nalogi

Za to, da bi opravili žetev, se je na ladjo Duff, ki jo je kupila LMD, vkrcalo kakih 30 na hitro izbranih in slabo pripravljenih misijonarjev. V poročilu so navedeni »štirje posvečeni pastorji [brez formalnega šolanja], šest tesarjev, dva čevljarja, dva zidarja, dva tkalca, dva krojača, lastnik trgovine, sedlar, služabnik, vrtnar, zdravnik, kovač, sodar, predelovalec bombaža, izdelovalec klobukov, izdelovalec oblek, mizar, pet žena in trije otroci«.

Edina pripomočka, ki sta bila tem misijonarjem na voljo, da so se seznanili s prvotnima  biblijskima jezikoma, sta bila grško-angleški slovar in Biblija s hebrejskim slovarjem. V sedmih mesecih, prebitih na morju, so se na pamet naučili nekaj tahitijskih besed s seznama, ki so ga sestavili predhodni obiskovalci, predvsem uporniki z ladje Bounty. Duff je končno priplula do Tahitija in 7. marca 1797 so se misijonarji izkrcali. Toda čez eno leto je večini upadel pogum, in zato so se vrnili domov. Ostalo je le sedem misijonarjev.

Med njimi je bil Henry Nott, bivši zidar. Bilo mu je komaj 23 let. Sodeč po prvih pismih, ki jih je napisal, je imel samo osnovno izobrazbo. Kljub temu pa je že od samega začetka dokazal, da je nadarjen za učenje tahitščine. Opisali so ga kot iskrenega, umirjenega in prijetnega človeka.

Leta 1801 so Notta izbrali, da je tahitščino učil devet novodošlih misijonarjev. Med njimi je bil tudi 28-letni Valižan John Davies, ki se je izkazal za sposobnega učenca in pridnega delavca s krotkim in plemenitim značajem. Kaj kmalu sta se ta dva moža odločila, da bosta Biblijo prevedla v tahitščino.

Strašljiva naloga

Prevajanje v tahitščino se je izkazalo za zelo zahtevno nalogo, ker tahitščina še ni bila pisni jezik. Misijonarja sta se jo morala v celoti naučiti s poslušanjem. Nista imela ne slovarja ne učbenika slovnice. Glasovi, tvorjeni ob izdihu zraka, z grlnimi prekinitvami, številni zaporedni samoglasniki (do pet v eni sami besedi) in le nekaj soglasnikov so misijonarja spravili na rob obupa. »Veliko besed je sestavljenih samo iz samoglasnikov in vsak ima svoj glas,« sta tožila. Priznala sta, da nista bila zmožna »zaznati zvena besed tako natančno, kot bi morala«. Menila sta celo, da slišita glasove, ki ne obstajajo!

Da bi bilo vse skupaj še težje, so v tahitščini občasno nekatere besede prepovedali in se jih je tako moralo nadomestiti. Naslednji problem so predstavljale sopomenke. Tahitščina je za besedo »molitev« imela več kot 70 izrazov. Še en izziv je bila skladnja, ki se povsem razlikuje od angleške. Kljub težavam sta misijonarja počasi sestavila seznam besed, ki jih je Davies čez 50 let končno objavil v slovarju z 10.000 gesli.

Poleg vsega sta se misijonarja morala spoprijeti še s tem, kako tahitščino zapisati. Skušala sta si pomagati z že znano angleško pisavo. Toda angleška raba latinice ni ustrezala tahitijskim glasovom. Tako so sledile dolge razprave o glasoslovju in črkovanju. Pogosto sta skovala nova črkovanja, saj sta bila prva na območju južnih morij, ki sta govorni jezik prenesla v pisno obliko. Sploh si nista zamišljala, da bo njuno delo kasneje vzorec mnogim jezikom na območju južnega Tihega oceana.

Malo pripomočkov, vendar veliko iznajdljivosti

Prevajalcema je bilo na voljo le nekaj priročnikov. LMD ju je usmerila, naj se pri delu opreta na Textus Receptus in King James Version. Nott je LMD zaprosil, naj mu pošlje dodatne slovarje v hebrejščini in grščini ter bibliji v obeh jezikih. Ni znano, ali je te knjige sploh kdaj dobil. Daviesu pa so nekaj učbenikov poslali valižanski prijatelji. Iz zapisov je razvidno, da je imel vsaj grški slovar, hebrejsko Biblijo, Novo zavezo v grščini in Septuaginto.

Oznanjevalska dejavnost medtem ni prinašala rezultatov. Čeprav so bili misijonarji na Tahitiju že 12 let, niso krstili niti enega domačina. Nazadnje so nenehne državljanske vojne prisilile vse misijonarje, razen nepopustljivega Notta, da so zbežali v  Avstralijo. Nott je bil nekaj časa edini misijonar na Privetrnih otokih Družbenega otočja, vendar se je moral pridružiti kralju Pomareju II., ko je ta zbežal na bližnji otok Moorea.

Vendar se z Nottovo preselitvijo prevajalsko delo ni ustavilo in čez dve leti se mu je iz Avstralije zopet pridružil Davies. Medtem se je Nott lotil študija grščine in hebrejščine in v teh jezikih postal pravi mojster. Tako je v tahitščino pričel prevajati nekatere dele Hebrejskih spisov. Izbral je biblijske odlomke, ki so vsebovali pripovedi, katere bi domačini zlahka razumeli.

Nott je nato v tesnem sodelovanju z Daviesom pričel prevajati Lukežev evangelij in ga dokončal septembra 1814. leta. Sestavil je prevod, ki je v tahitščini zvenel povsem naravno, Davies pa je preveril, ali se sklada z izvirnim besedilom. Leta 1817 je kralj Pomare II. zaprosil, da bi osebno natisnil prvo stran Lukeževega evangelija. To je storil z majhnim ročnim tiskarskim strojem, ki so ga na otok Moorea prinesli drugi misijonarji. Zgodba o tahitijskem prevajanju Biblije ne bi bila popolna, če ne bi omenili še zvestega Tahitijca po imenu Tuahine, ki je v vseh teh letih pomagal misijonarjema pri razumevanju odtenkov jezika.

Prevod je končan

Leta 1819 sta misijonarja po šestih letih trdega dela končala prevajanje evangelijev, Dejanj apostolov in knjige Psalmov. Tiskarski stroj, ki so ga s seboj prinesli novodošli misijonarji, je olajšal tiskanje in razdeljevanje teh biblijskih knjig.

Sledilo je obdobje intenzivnega prevajanja, korigiranja in ponovnega pregledovanja. Nott je 1825. leta, po 28 letih bivanja na Tahitiju, zbolel in LMD mu je dovolila odpluti nazaj v Anglijo. K sreči so bili Grški spisi dotlej že skoraj prevedeni. Ostali del Biblije je še naprej prevajal med potovanjem v Anglijo in tamkajšnjim bivanjem. Leta 1827 se je vrnil na Tahiti. Osem let zatem, decembra 1835, je odložil pero. Po več kot 30 letih trdega dela je bila prevedena celotna Biblija.

Nott je 1836. leta odpotoval nazaj v Anglijo, da bi v Londonu natisnil tahitijsko Biblijo. Osmega junija 1838 je kraljici Viktoriji navdušeno predstavil prvo tiskano izdajo Biblije v tahitščini. Razumljivo je, da je bil to zelo ganljiv trenutek za bivšega zidarja, ki je pred 40 leti odplul z ladjo Duff in se zatopil v tahitijsko kulturo,  da bi opravil to velikansko, življenjsko delo.

Dva meseca kasneje se je Nott napotil proti južnemu Tihemu oceanu s 27 zaboji, napolnjenimi s prvimi 3000 izvodi celotne Biblije v tahitščini. Potem ko se je ustavil v Sydneyju, je zopet zbolel, vendar se ni hotel ločiti od svojih dragocenih zabojev. Leta 1840 je po okrevanju prispel na Tahiti, kjer so ljudje dobesedno navalili na njegov tovor, ko so skušali dobiti izvod tahitijske Biblije. Nott je maja 1844, ko mu je bilo 70 let, umrl na Tahitiju.

Daljnosežen vpliv

Toda Nottovo delo še vedno živi. Njegov prevod je imel daljnosežen učinek na polinezijske jezike. Misijonarja sta tahitščino, s tem da sta jo prenesla v pisno obliko, ohranila. Neki pisec je izjavil: »Nott je uredil klasična slovnična pravila tahitščine. Za učenje pravilne tahitščine se bomo vedno morali zateči k Bibliji.« Neutrudno delo teh prevajalcev je rešilo tisoče besed pred pozabo. Neki pisec je sto let kasneje dejal: »Izredna Nottova Biblija v tahitščini je mojstrovina tahitijskega jezika – temu nihče ne oporeka.«

To pomembno delo ni koristilo samo Tahitijcem, temveč je postavilo temelj še za druge prevode v jezike južnega Tihega oceana. Po njem so se denimo zgledovali prevajalci s Cookovega otočja in Zahodne Samoe. »Zgledoval sem se predvsem po g. Nottu, čigar prevod sem skrbno preiskal,« je povedal neki prevajalec. Poročali so, da je neki drug prevajalec ‚imel pred sabo hebrejski Psalter ter angleški in tahitijski prevod‘, ko je ‚prevajal enega od Davidovih psalmov v samoanščino‘.

Misijonarji na Tahitiju so po zgledu članov prebuditvenega gibanja v Angliji navdušeno spodbujali k pismenosti. Pravzaprav je bila Biblija več kot stoletje edina razpoložljiva knjiga tahitijskemu prebivalstvu. Tako je postala bistven del tahitijske kulture.

Ena od najodličnejših značilnosti Nottovega prevoda je ta, da se v Hebrejskih in Grških spisih na številnih mestih pojavlja Božje ime. Zato je Jehovovo ime danes na Tahitiju in njegovih otokih dobro znano. Napisano je celo na nekaterih protestantskih cerkvah. Toda Božje ime je danes predvsem povezano z Jehovovimi pričami in njihovo gorečo oznanjevalsko dejavnostjo, pri kateri veliko uporabljajo tahitijsko Biblijo, ki jo je prevedel Nott s sodelavci. Energičen trud prevajalcev, kot je bil denimo Henry Nott, nas spomni na to, da bi morali biti zelo hvaležni, da je Božja Beseda danes zlahka dostopna večini ljudem.

[Slike na strani 26]

Prvi prevedeni deli Biblije v tahitščini iz 1815. leta. Pojavlja se Jehovovo ime.

Henry Nott (1774–1844), glavni prevajalec tahitijske Biblije

[Viri slik]

Tahitijska Biblija: Copyright the British Library (3070.a.32); Henry Nott in pismo: Collection du Musée de Tahiti et de ses Îles, Punaauia, Tahiti; katekizem: With permission of the London Missionary Society Papers, Alexander Turnbull Library, Wellington, New Zealand

[Slika na strani 28]

Katekizem v tahitščini in valižanščini iz leta 1801, kjer se pojavlja Božje ime

[Vir slike]

With permission of the London Missionary Society Papers, Alexander Turnbull Library, Wellington, New Zealand

[Slika na strani 29]

Protestantska cerkev z Jehovovim imenom na pročelju na otoku Huahine (Francoska Polinezija)

[Vir slike]

Avec la permission du Pasteur Teoroi Firipa