Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Moj delež pri napredku svetovnega biblijskega izobraževanja

Moj delež pri napredku svetovnega biblijskega izobraževanja

 Življenjska zgodba

Moj delež pri napredku svetovnega biblijskega izobraževanja

PRIPOVEDUJE ROBERT NISBET

Svazijski kralj Sobhuza II. je mojega brata Georga in mene prisrčno sprejel v svojo kraljevo rezidenco. Bilo je leta 1936, a se tega pogovora še vedno živo spominjam. Do tega daljšega pogovora s kraljem je prišlo zaradi moje večletne povezanosti z velikim biblijskoizobraževalnim delom. Sedaj, ko sem v 95. letu življenja, se rad spominjam svojega deleža pri tem delu, ki me je popeljalo na pet različnih celin.

VSE se je pričelo leta 1925, ko je prodajalec čaja po imenu Dobson začel obiskovati našo družino v Edinburghu na Škotskem. Bil sem v poznih najstniških letih in sem delal kot farmacevtski vajenec. Čeprav sem bil še sorazmerno mlad, so me vseeno skrbele velike spremembe, ki jih je v družine in versko življenje prinesla svetovna vojna v letih 1914–18. Gospod Dobson nam je na enem svojih obiskov pustil knjigo The Divine Plan of the Ages. Njen opis razumnega Stvarnika z določnim »načrtom« se mi je zdel izredno logičen in združljiv z Bogom, ki sem ga želel častiti.

Z materjo sva kmalu pričela obiskovati shode Preučevalcev Biblije, kakor so bili Jehovove priče takrat poznani. Septembra 1926 sva na zborovanju v Glasgowu oba z materjo s krstom v vodi simbolizirala svojo posvetitev Jehovu. Vsak krstni kandidat je dobil dolgo haljo s paščki, ki se jih je privezalo okoli gležnjev, in to smo oblekli čez običajne kopalke.  Takrat je bilo to primerno oblačilo za tako resno priložnost, kot je krst.

V tistih zgodnjih dneh je bilo treba še prečistiti razumevanje mnogih stvari. Večina članov občine (če ne kar vsi) je praznovala božič. Le malokdo je sodeloval v terenski službi. Razdeljevanju literature ob nedeljah so nasprotovali celo nekateri starešine, saj so menili, da se s tem krši sabat. Toda od leta 1925 se je v člankih Stražnega stolpa pričelo vse bolj poudarjati biblijske stavke, kot je Markov evangelij 13:10: »Med vsemi narodi se mora poprej oznaniti evangelij.«

Kako se bo to svetovno delo opravilo? Pri mojem prvem skromnem poskusu, da bi sodeloval v pohišnem oznanjevanju, sem stanovalcu enostavno rekel, da prodajam odlične verske knjige in mu ponudil knjigo Harfa Božja, v kateri je bilo pojasnjenih deset pomembnih biblijskih naukov, primerjanih z desetimi strunami na harfi. Pozneje smo dobili pričevalsko kartico, na kateri je bilo kratko sporočilo, ki ga je stanovalec prebral. Poleg tega smo uporabljali posnetke govorov, dolge štiri minute in pol. Predvajali smo jih s prenosnim gramofonom. Prve modele je bilo precej težko nositi, toda poznejši gramofoni so bili znatno lažji in nekateri so lahko igrali tudi v vertikalnem položaju.

Od leta 1925 in še v 30-ih letih smo oznanjevali, kakor smo sami najbolje vedeli in znali. Zatem pa je bila v zgodnjih 40-ih letih po vseh občinah uvedena Teokratična strežbena šola. Kraljestveno sporočilo smo se učili predstavljati osebno, namreč govoriti neposredno stanovalcem, ki so želeli prisluhniti. Izvedeli smo tudi, kako pomembno je z zainteresiranimi voditi biblijske pouke na domu. V nekem smislu bi lahko rekli, da je bilo to svetovno biblijskoizobraževalno delo, ko je bilo še v povojih.

Spodbuda brata Rutherforda

Leta 1931 sem se zaradi želje, da bi več sodeloval v tem izobraževalnem delu, prijavil za polnočasno pioniranje. Pričel naj bi takoj po zborovanju v Londonu. Med enim od odmorov za kosilo pa mi je brat Joseph Rutherford, ki je takrat nadzoroval to delo, dejal, da bi rad govoril z mano. Načrtoval je, da bi en pionir šel v Afriko. »Ali bi bil pripravljen iti?« me je vprašal. Čeprav me je to rahlo presenetilo, mi je uspelo dokaj odločno reči: »Da, šel bom.«

V tistih dneh je bil naš glavni cilj razdeliti karseda veliko biblijske literature, kar je pomenilo, da smo bili nenehno na poti. Spodbujen sem bil, da ostanem neporočen, tako kot je bila večina bratov, ki so takrat služili na odgovornih nadzorniških mestih. Področje, na katerem sem deloval, se je pričelo v Cape Townu, na najjužnejšem delu Afrike, in se je raztezalo vzdolž vzhodne obale te celine ter obsegalo tudi obalne otoke Indijskega oceana. Če sem želel priti do zahodne meje, sem moral čez vroče peščene sipine puščave Kalahari, navzgor pa je bila meja ob izviru Nila pri Viktorijinem jezeru. Z oznanjevalskim partnerjem sva imela nalogo, da vsako leto v eni ali več afriških državah na tem ogromnem področju ostaneva šest mesecev.

Dvesto škatel z duhovnim bogastvom

Ob prihodu v Cape Town so mi pokazali 200 škatel z literaturo, namenjeno za vzhodno Afriko. Literatura je bila natisnjena v štirih evropskih in štirih azijskih jezikih, ničesar pa ni bilo v katerem afriških jezikov. Zanimalo me je, zakaj je bila vsa ta literatura tukaj, še preden sem sploh prišel, in povedali so mi, da je bila namenjena Franku in Grayu Smith, pionirjema, ki sta pred kratkim odšla oznanjevat v Kenijo. Skoraj takoj po prihodu v Kenijo pa sta oba dobila malarijo in Frank je, na žalost, umrl.

Ta novica me je streznila, vendar me ni odvrnila. S partnerjem Davidom Normanom sva z ladjo krenila iz Cape Towna proti najinemu prvemu dodeljenemu področju, ki je bilo  kakih 5000 kilometrov stran, v Tanzaniji. Neki potovalni posrednik v Mombasi v Keniji je pazil na najino zalogo literature in škatle vedno dostavil tja, kamor sva ga zaprosila. V vsakem mestu sva najprej oznanjevala na poslovnih področjih – po trgovinah in uradih. Med zalogo literature so bili tudi kompleti devetih knjig in enajstih knjižic, ki so zaradi svojih različnih barv postali znani kot mavrični kompleti.

Zatem sva se odločila obiskati otok Zanzibar, ki je kakih 30 kilometrov stran od vzhodne obale. Zanzibar je bil stoletja središče trgovine s sužnji, slovel pa je tudi po klinčkih, ki smo jih vonjali povsod po mestu. Ko sva se skušala znajti v tem kraju, naju je malce stiskalo v grlu, saj je bilo mesto zgrajeno brez vsakršnega načrta. Ulice so se na vse mogoče načine prepletale in vijugale, zato sva zlahka izgubila občutek za smer. V hotelu je bilo za naju kar dobro poskrbljeno, vendar je bil ta z okovanimi vrati in debelimi zidovi prej podoben zaporu kakor hotelu. Toda v tem kraju sva imela dobre rezultate in sva z veseljem ugotovila, da Arabci, Indijci in drugi radi sprejemajo našo literaturo.

Vlaki, ladje in avtomobili

V tistih dneh ni bilo lahko potovati po vzhodni Afriki. Na poti iz Mombase proti goratemu področju Kenije je naš vlak na primer ustavila poplava kobilic. Deželo in železniške tire je prekrilo na milijone kobilic, zaradi česar so postali tiri preveč spolzki, da bi kolesa lokomotive lahko tekla po njih. Edina rešitev je bila pred vlakom izpirati tračnice z vročo vodo iz lokomotive, ob čemer se je kar kadilo. Tako smo počasi napredovali, dokler se nismo končno prebili skozi oblak kobilic. In kakšno olajšanje je bilo, ko se je vlak pričel vzpenjati više in smo lahko zadihali hladnejši zrak goratega sveta!

Medtem ko do obalnih krajev ni bilo težko priti z vlakom in ladjo, je bilo podeželska področja najlaže doseči z avtomobilom. Vesel sem bil, ko se mi je pridružil moj brat George, saj sva lahko potem kupila precej velik kombi, ki je bil dovolj prostoren, da sva ga lahko opremila s posteljama, kuhinjo in shrambo, njegova okna pa sva zavarovala pred komarji. Na streho sva tudi pritrdila zvočnike. Tako opremljena sva lahko podnevi oznanjevala po hišah in vabila ljudi na večerne govore, ki so bili na tržnicah. Najraje sva predvajala posnetek z naslovom »Ali je pekel vroč?«. Nekoč sva z najinim »premičnim domom« potovala iz Južnoafriške republike v 3000 kilometrov oddaljeno Kenijo in se veselila, da sva tokrat imela različne knjige v več afriških jezikih, ki so jih domačini z navdušenjem jemali.

Na takšnih potovanjih je bilo prijetno doživetje, da sva lahko videla mnogo afriških divjih živali. Seveda sva, ko se je stemnilo, zaradi  varnosti ostajala v vozilu, toda to, da sva videla toliko raznolikih Jehovovih stvarjenj v njihovem naravnem okolju, nama je zelo okrepilo vero.

Nasprotovanje se prične

Previdnost do divjih živali pa se nikakor ni mogla primerjati s tem, kako smo morali ravnati z različnimi vladnimi uradniki in nekaterimi besnimi verskimi voditelji, ki so pričeli povsem odkrito nasprotovati našemu delu oznanjevanja Kraljestva. Enega večjih problemov smo imeli zaradi nekega fanatika, ki si je nadel ime Mwana Lesa, kar pomeni »Božji sin«, in njegove skupine, ki se je imenovala Kitawala, kar na žalost pomeni »Stražni stolp«. Ta mož je nekaj časa pred najinim prihodom utopil mnogo Afričanov s trditvijo, da jih krščuje. Nazadnje so ga aretirali in obesili. Pozneje sem imel priložnost govoriti z rabljem in mu pojasniti, da ta človek ni imel nikakršne zveze z našo Watch Tower Society.

Težave pa sva imela tudi z mnogimi Evropejci, ki z našim izobraževalnim delom niso bili zadovoljni predvsem iz finančnih razlogov. Direktor neke trgovske hiše se je pritožil: »Če naj bi belec ostal v tej deželi, Afričan ne sme odkriti, kako se njegovo poceni delo izkorišča.« Iz istega razloga mi je direktor družbe za izkopavanje zlata z nazornimi besedami ukazal zapustiti njegovo pisarno. Zatem me je jezno pospremil vse do ulice.

Vlada Rodezije (sedaj Zimbabve) nama je nedvomno predvsem zaradi vpliva takšnih verskih in trgovskih nasprotnikov sčasoma ukazala zapustiti državo. Na to odločitev sva se pritožila in uspela doseči, da so nama dovolili ostati, toda pod pogojem, da ne oznanjujeva Afričanom. Po pojasnilu nekega uradnika je bil razlog ta, da naša literatura »ni primerna za afriški um«. Toda v drugih državah se našega izobraževalnega dela med Afričani ni oviralo, temveč je bilo celo dobrodošlo. Ena takšnih držav je bila Svazi.

Kraljevska dobrodošlica v Svaziju

Svazi je majhna neodvisna država znotraj Južnoafriške republike, velika 17.364 kvadratnih kilometrov. Tukaj sva spoznala na začetku pripovedi omenjenega kralja Sobhuza II., ki se je zelo dobro izražal. Angleščino, ki se jo je naučil na britanski univerzi, je odlično obvladal. Oblečen je bil neformalno in naju je zelo prisrčno sprejel.

V pogovoru sva se osredinila na zemeljski raj, ki ga je Bog namenil prav naravnanim ljudem. Čeprav ga ta tema ni pretirano zanimala, je pojasnil, da je z njo povezano nekaj, kar mu veliko pomeni. Kralj je bil predan temu, da bi izboljšal življenjske razmere revnih in neizobraženih. Ni mu bilo všeč početje mnogih misijonarjev tako imenovanega krščanstva, ki jih je očitno bolj zanimalo članstvo v cerkvi kakor pa izobraževanje. Toda ker je poznal dejavnost več naših pionirjev, nas je pohvalil za naše biblijskoizobraževalno delo, še  posebej zato, ker smo bili pripravljeni delati brez pričakovanega plačila ali drugih obveznosti.

Biblijsko izobraževanje se pospeši

Leta 1943 je bila ustanovljena Watchtowerjeva biblijska šola Gilead za usposabljanje misijonarjev. Šolanje se ni toliko osredinjalo na razdeljevanje biblijske literature, temveč na negovanje vsakršnega zanimanja. Leta 1950 so naju z Georgem povabili, naj obiščeva 16. razred Gileada. Tukaj sem prvič srečal Jean Hyde, predano sestro iz Avstralije, ki ji je bilo po najini diplomi dodeljeno misijonarsko delo na Japonskem. Takrat je bila samskost še vedno zelo zaželena, zato se najino prijateljstvo ni razvijalo dalje.

Po šolanju v Gileadu sva z Georgem prejela misijonarsko dodelitev na Mavriciju, otoku v Indijskem oceanu. Z ljudmi sva se spoprijateljila, se naučila njihovega jezika in z njimi preučevala Biblijo na domu. Pozneje sta na Gileadu diplomirala tudi moj mlajši brat William in njegova žena Muriel. Poslali so ju na moje nekdanje oznanjevalsko področje – v Kenijo.

Osem let je hitro minilo, nato pa sem leta 1958 na mednarodnem zborovanju v New Yorku ponovno srečal Jean Hyde. Obnovila sva najino prijateljstvo in se zatem zaročila. Moje misijonarsko področje se je spremenilo z Mavricija na Japonsko in tam sva se z Jean leta 1959 poročila. S tem se je začelo najino zelo srečno obdobje misijonarskega dela v Hirošimi, kjer je bila takrat samo ena majhna občina. Danes je v tem mestu 36 občin.

Sajonara Japonski

Z leti so naju oba v misijonarski službi začele vse bolj ovirati zdravstvene težave in tako sva nazadnje morala Japonsko zapustiti ter se naseliti v Jeanini domovini Avstraliji. Dan, ko sva zapustila Hirošimo, je bil žalosten. Na ploščadi železniške postaje sva vsem najinim dragim prijateljem rekla sajonara oziroma zbogom.

Sedaj živiva v Avstraliji in čeprav imava omejene zmožnosti, se še naprej trudiva karseda služiti Jehovu skupaj z občino Armidale v državi Novi južni Wales. Kakšno veselje je bilo skoraj osem desetletij s toliko ljudmi deliti zaklad krščanske resnice! Spremljal sem čudovit napredek biblijskega izobraževalnega programa in sem bil osebno priča pomembnih duhovnih dogodkov. Zasluge zanje si ne more pripisati noben človek ali skupina ljudi. Zares, če si izposodim psalmistove besede, »od GOSPODA se je to zgodilo, čudovito je v naših očeh«. (Psalm 118:23)

[Slika na strani 28]

Moj brat George ob najinem bivalniku

[Slika na strani 28]

Jaz ob Viktorijinem jezeru

[Slika na strani 29]

Srednješolci, ki so prišli poslušat javni govor v Svaziju leta 1938

[Slika na strani 30]

Z Jean na poročni dan leta 1959 in danes