‚Kdor je dober, prejme Božje odobravanje‘

BOG Jehova je vir vsega življenja. (Psalm 36:9) Da, ‚po njem imamo življenje, se gibljemo in smo‘. (Dejanja 17:28, NW) Ali poleg tega naše srce ne prekipeva od hvaležnosti, ko razmišljamo o tem, kako nagrajuje tiste, ki so z njim v tesnem odnosu? Le pomislimo, »dar Božji je večno življenje«. (Rimljanom 6:23) Kako pomembno je torej, da si prizadevamo za Jehovovim odobravanjem!

Psalmist nam zagotavlja, da ‚Bog daje milost [naklonjenost, NW]‘. (Psalm 84:11) Toda komu? Danes so ljudje drugim pogosto naklonjeni zaradi njihove izobrazbe, bogastva, barve kože, etničnega porekla in podobnega. Komu pa je naklonjen Bog? Staroizraelski kralj Salomon odgovarja: »Kdor je dober, prejme milost [odobravanje, NW] od GOSPODA, snovalca naklepov pa obsoja.« (Pregovori 12:2, SSP)

Jasno je, da je Jehova zadovoljen z nekom, ki je dober, kreposten. Med vrlinami dobrega človeka so samodiscipliniranost, korektnost, ponižnost, sočutnost in preudarnost. Takšen človek razmišlja pravično, govori spodbudno, ravna prav in dobrodejno. Prvi del 12. poglavja biblijske knjige Pregovori nam kaže, kako naj bi dobrota vplivala na naše vsakdanje življenje, in opozarja na to, kako nam izkazovanje te lastnosti koristi. S pregledovanjem tega, kar je tam napisano, bomo dobili ‚razum, da bi delali dobro‘. (Psalm 36:3) Če bomo ravnali po teh modrih nasvetih, nam bo to pomagalo doseči Božje odobravanje.

Discipliniranje je nujno

»Kdor ljubi pouk [discipliniranje, NW], ljubi znanje,« pravi Salomon, »kdor pa sovraži svarjenje, je kakor živina.« (Pregovori 12:1) Dober človek se je voljan osebno izboljšati, zato si želi discipliniranja. Hitro udejanji nasvete, ki jih prejme na krščanskih shodih ali pri osebnih pogovorih. Besede v Svetem pismu in biblijskih publikacijah so zanj kakor osti, ki ga spodbujajo na pravo pot. Prizadeva si za znanjem, s katerim potem uravnava svoje steze. Da, kdor ljubi discipliniranje, prav tako ljubi znanje.

Pravi častilci resnično potrebujemo disciplino, še posebej samodisciplino! Morda si želimo bolj poznati Božjo Besedo. Ali pa si želimo, da bi bili učinkovitejši v krščanski strežbi in boljši učitelji Božje Besede. (Matevž 24:14; 28:19, 20) Toda da bi te želje uresničili, moramo biti samodisciplinirani. Takšni pa moramo biti tudi na drugih področjih v življenju. Danes je na primer ogromno gradiva namenjenega temu, da vzbudi napačne želje. Ali ni potrebna samodisciplina, če želimo oko odvrniti od neprimernih reči? Poleg tega je ‚misel srca človekovega huda od mladosti njegove,‘ zato se lahko zgodi, da nekje v kotičku uma vznikne nemoralna misel.  (1. Mojzesova 8:21) Da se ne bi ukvarjali s takšno mislijo, potrebujemo samodisciplino.

Nasprotno pa tisti, ki sovraži svarjenje, ne ljubi niti discipliniranja niti znanja. Ker podleže grešnemu človeškemu nagnjenju k zavračanju karanja, pade na stopnjo nerazumne živali, suroveža, ki je moralno neobčutljiv. Temu nagibanju se moramo močno upirati.

»Korenine, ki se jih ne da izpuliti«

Dober človek seveda ne more biti nepravičen ali nepošten. Za to, da bi dosegli Jehovovo odobravanje, je torej potrebna tudi pravičnost. Kralj David je pel: »O Jehova, ti sam boš blagoslovil vsakega, ki je pravičen, kakor z velikim ščitom ga boš obdal z odobravanjem.« (Psalm 5:12, NW) Salomon primerja stanje pravičnega in stanje, v katerem je hudobni, z naslednjimi besedami: »Ne ustanoviti se človek z brezbožnostjo [hudobnostjo, NW], korenina pravičnih pa se nikdar ne gane.« (Pregovori 12:3)

Morda se zdi, da hudobni uspevajo. Razmislimo o izkušnji psalmista Asafa. »Jaz pa,« pravi, »malo da se niso spoteknile noge moje, skoraj nič, da niso izpoddrsnili koraki moji.« Zakaj? Asaf odgovarja: »Zavidal sem prevzetnikom, ko sem gledal brezbožnih [hudobnih, NW] blagostanje«. (Psalm 73:2, 3) Toda ko je prišel v Božje tempeljsko svetišče, je spoznal, da jih je Jehova postavil na spolzka tla. (Psalm 73:17, 18) Vsak uspeh, ki ga hudobni na videz dosežejo, je začasen. Zakaj bi jim zavidali?

Nasprotno pa je človek, ki ima Jehovovo odobravanje, trden. Salomon uporabi metaforo o močnem koreninskem sistemu drevesa in pravi: »Dobri ljudje imajo korenine, ki se jih ne da izpuliti.« (Pregovori 12:3, The New English Bible) Nevidne korenine velikanskega drevesa, kot je kalifornijska sekvoja, se lahko raztezajo po več kot 1,5 hektara zemlje in so trdna opora v času poplave in močnih vetrov. Ta orjaška sekvoja lahko prestane celo močan potres.

Podobno kot se takšne korenine raztezajo v zemljini hranljivi prsti, morata tudi naš um in srce obširno kopati po Božji Besedi in iz nje izsrkavati oživljajoče vode. Naša vera se bo tako trdno ukoreninila in okrepila, naše upanje pa bo vse bolj zanesljivo in trdno. (Hebrejcem 6:19) Ne bo nas »semtertja metala in gonila vsaka sapa [krivega] nauka«. (Efežanom 4:14) Seveda bomo čutili učinke nevihtnih preizkušenj in nas bo v nesreči morda tudi kdaj strah. Toda naša ‚korenina se ne bo nikdar ganila‘.

»Vrla žena je možu svojemu venec«

Mnogi poznajo pregovor »Za vsakim uspešnim možem je dobra žena«. Na to, kako pomembna je žena, ki je možu v oporo, je Salomon opozoril z besedami: »Vrla žena je možu svojemu venec [krona, SSP], ali kakor gniloba v kosteh njegovih ona, ki dela sramoto.« (Pregovori 12:4) Beseda »vrla« povzema mnogo elementov dobrote. Med krepostmi dobre žene, ki so podrobno opisane v 31. poglavju Pregovorov, so marljivost, zvestoba in modrost. Žena s temi lastnostmi je krona svojemu možu, saj mu s svojim lepim vedenjem izkazuje čast in ga povzdiguje v očeh drugih. Nikoli se častihlepno ne postavlja v ospredje niti z njim ne tekmuje za priznanje. Namesto tega je svojemu možu v dopolnilo, mu pomaga.

Kako bi lahko žena delala sramoto in kakšne bi bile posledice tega? K tu omenjenemu sramotnemu vedenju lahko spada vse od prepirljivosti do prešuštva. (Pregovori 7:10–23; 19:13) S takšnim ravnanjem žena moža samo ugonobi. Je kakor »gniloba v kosteh«, in sicer v pomenu, da »povzroči njegov propad, kakor bolezen, ki oslabi telo,« piše v nekem priročniku. »Danes bi bil lahko  enakovreden izraz ‚rak‘, bolezen, ki postopoma spodkoplje človekovo vitalnost,« piše drugje. Da bi krščanske žene le odsevale kreposti vrle žene in si tako prizadevale doseči Božje odobravanje!

Od misli do dejanj in njihovih posledic

Misli vodijo k dejanjem, dejanja pa k posledicam. Salomon v nadaljevanju prikaže, kako misli privedejo k dejanjem, ko primerja pravične in hudobne. Pravi: »Misli pravičnih gredo za pravico, načrti hudobnih za prevaro. Besede hudobnih zalezujejo življenje [kri, AC], usta pravičnih pa ga rešujejo.« (Pregovori 12:5, 6, Ekumenska izdaja)

Že same misli dobrih ljudi so moralno zdrave in usmerjene k temu, kar je pošteno in pravično. Ker pravične motivira ljubezen do Boga in soljudi, so njihovi nameni dobri. Hudobne pa nasprotno motivira sebičnost. Zato so njihovi načrti (metode, s katerimi nameravajo doseči svoje cilje) prevarljivi. Njihova dejanja so zahrbtna. Ne obotavljajo se nastaviti past nedolžnim, morda s krivimi obtožbami na sodišču. Njihove besede »zalezujejo kri«, ker želijo svoje nedolžne žrtve raniti. Pravični pa poznajo spletke hudobnih in imajo modrost, ki jih navaja k previdnosti, zato se lahko ognejo tej nevarnosti. Lahko celo opozorijo neoprezne in jih rešijo iz prevarljivih spletk hudobnih.

Kako se bo navsezadnje godilo pravičnim in kako hudobnim? »Zvrnejo se brezbožni [hudobni, EI], da jih ne bode,« odgovarja Salomon, »pravičnih hiša pa bo stala.« (Pregovori 12:7) Hiša, kot piše v nekem priročniku, »označuje ljudi v enem gospodinjstvu in vse, kar je posamezniku dragoceno, kar mu torej omogoča, da zares živi«. Lahko se nanaša tudi na družino in potomce pravičnih. V vsakem primeru je bistvo pregovora jasno: Pravični bodo v težavah ostali trdni.

Bolje je ponižnemu

Izraelski kralj takole poudari vrednost sprevidevnosti: »Po meri razuma njegovega [njegovih preudarnih ustnicah, NW] bodo hvalili moža, kdor pa je spačenega srca, bo zaničevan.« (Pregovori 12:8) Sprevideven človek si ne dovoli, da bi govoril prenagljeno. Preden kaj reče, razmisli, in je z drugimi v miru, saj ga ‚preudarne ustnice‘ navajajo k temu, da besede pazljivo izbira. Ko sprevidevnemu postavljajo nespametna ali spekulativna vprašanja, je zmožen ‚brzdati svoje govore‘. (Pregovori 17:27) Takšnega človeka hvalijo, ugaja pa tudi Jehovu. Kako zelo se razlikuje od nekoga, ki govori zvijačno, iz »spačenega srca«!

Preudarnega človeka res hvalijo, toda naslednji pregovor nas pouči o vrednosti ponižnosti. Takole pravi: »Boljši je, ki ga nizko cenijo, pa si sam streže [pa ima enega služabnika, NW], nego kdor sebe veliča in kruha strada.« (Pregovori 12:9) Salomon očitno pravi, da je boljše biti ponižen, s samo enim služabnikom oziroma z malo gmotnimi sredstvi, kakor pa v prizadevanju, da bi ohranil visok družbeni položaj, porabiti svoja sredstva za življenje. Kako trezen nasvet je to za nas, da bi živeli v okviru svojih zmožnosti!

Pouk o dobroti iz življenja na podeželju

Salomon nam z zgledi iz življenja na podeželju priskrbi dvojni pouk o dobroti. »Pravični skrbi za življenje živine svoje,« pravi, »srce brezbožnih [hudobnih, EI] pa je neusmiljeno.« (Pregovori 12:10) Pravični ravna dobrotljivo s svojimi živalmi. Ve, kaj potrebujejo, in skrbi za njihovo dobro. Hudobni že morda pravi, da mu je mar za živali, toda njihove potrebe ga ne ganejo. Ima sebične motive in z živalmi se ukvarja samo zaradi dobička, ki bi mu ga te lahko  prinesle. To, kar ima takšen človek za primerno skrb za živali, je v resnici lahko krutost.

To načelo o dobrotljivem ravnanju z živalmi se prav tako nanaša na skrb za hišne ljubljenčke. Kako kruto bi bilo priskrbeti si žival za hišnega ljubljenčka, potem pa ji z zanemarjanjem ali grdim ravnanjem povzročati nepotrebno trpljenje! K dobrotljivosti lahko spada tudi to, da se konča življenje živali, ki močno trpi zaradi hude bolezni ali poškodbe.

Salomon omeni še en vidik življenja na podeželju: obdelovanje zemlje. V zvezi s tem pravi: »Kdor obdeluje zemljo svojo, se bo sitil s kruhom.« Zares, marljivo smiselno delo prinaša koristi. »Kdor pa pohaja za praznimi rečmi, je brezumen.« (Pregovori 12:11) »Brezumen« človek zaradi pomanjkanja dobre presoje ali razumevanja teži za praznimi pustolovščinami, tveganimi dejanji in nevrednimi posli. Pouk iz teh dveh biblijskih stavkov je jasen: bodimo usmiljeni in marljivi.

Pravični uspeva

»Brezbožnik [Hudobni, NW] želi lova hudobnih,« pravi modri kralj. (Pregovori 12:12a) Kako hudobni to počne? Očitno tako, da si želi plena, pridobljenega z zlobnimi metodami.

Kaj pa se lahko reče o kom, ki je dober? Takšen ima rad discipliniranje in je trdno ukoreninjen v veri. Je pravičen in pošten, obziren in ponižen, sočuten in delaven. »Pravičnih korenina,« piše Salomon, »daje sad« oziroma »uspeva«. (Pregovori 12:12b, EI) »Korenina pravičnih bo ostala večno,« piše v An American Translation. Takšen človek je trden in na varnem. Resnično, ‚kdor je dober, prejme Božje odobravanje‘. Zato ‚upajmo v GOSPODA in delajmo dobro‘. (Psalm 37:3)

[Slika na strani 31]

Kakor zdravo drevo je tudi vera pravičnega človeka trdno ukoreninjena