Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Častiti Boga »v duhu«

Častiti Boga »v duhu«

 Častiti Boga »v duhu«

»Komu torej hočete primerjati Boga mogočnega? in kako podobo hočete postaviti poleg njega?« IZAIJA 40:18

MORDA ste iskreno prepričani, da je pri čaščenju Boga sprejemljivo uporabljati ikone. Mogoče menite, da se tako zbližate s Poslušalcem molitev, ki je neviden ter se morda zdi brezoseben in abstrakten.

Vendar ali lahko povsem svobodno izberemo lastni način, kako bomo pristopali k Bogu? Ali ne bi moral biti sam Bog končna avtoriteta za to, kaj je sprejemljivo in kaj ne? Jezus je Božje gledišče o tem pojasnil z naslednjimi besedami: »Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni.« (Janez 14:6) Te besede že same po sebi izvzemajo uporabo ikon oziroma katerih koli drugih svetih predmetov.

Da, obstaja določena oblika čaščenja, ki je za Boga Jehova sprejemljiva. In katero je to čaščenje? Ob neki drugi priložnosti je Jezus pojasnil: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Janez 4:23, 24SSP)

Ali se lahko Boga, ki »je duh«, predstavi z neko snovno podobo? Ne. Ikona se ne more nikoli primerjati s sijajem Boga, ne glede na to, kako veličastna je morda. Zato se Boga nikakor ne more verodostojno prikazati z nekakšno podobo. (Rimljanom 1:22, 23) Ali bi posameznik Boga ‚častil v resnici‘, če bi se mu bližal po kakšni ikoni, ki jo je naredil človek?

Biblija nas jasno pouči

Božja postava je prepovedovala izdelovanje podob za čaščenje. Druga od Desetih  zapovedi je določala: »Ne delaj si rezanih podob niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu, kar je spodaj na zemlji in kar je v vodah pod zemljo: ne moli jih in ne časti jih.« (2. Mojzesova 20:4, 5) Tudi v navdihnjenih Krščanskih spisih je zapovedano: »Bežite od malikovalstva!« (1. Korinčanom 10:14)

Resda mnogi vztrajajo, da njihova uporaba podob pri čaščenju ni malikovanje. Pravoslavni kristjani na primer pogosto zanikajo, da častijo ikone, pred katerimi se klanjajo, klečijo in molijo. Neki pravoslavni duhovnik je napisal: »Ikone spoštujemo zato, ker so to sveti predmeti in ker častimo to, kar te upodabljajo.«

Kljub temu še vedno ostaja vprašanje: Ali Bog odobrava uporabo ikon, pa čeprav samo za tako imenovano posredno čaščenje? Biblija nikjer ne omenja, da lahko tako ravnamo. Ko so Izraelci naredili podobo teleta, s katero naj bi po njihovem častili Jehova, jim je ta povedal, da so se mu s tem izneverili in jim tako pokazal svoje veliko neodobravanje. (2. Mojzesova 32:4–7)

Skrita nevarnost

Uporaba snovnih predmetov pri čaščenju je nevarna navada. Ljudi zlahka zavede, da začnejo častiti predmet, ne pa Boga, ki naj bi ga ta predmet predstavljal. Drugače povedano, ikona postane povod za malikovalstvo.

 V dneh Izraelcev se je to zgodilo s številnimi predmeti. Mojzes je na primer med potovanjem Izraelcev po pustinji naredil bakreno kačo. Prvotno je ta podoba kače na drogu predstavljala sredstvo za ozdravitev. Tisti, ki so bili kaznovani s kačjim pikom, so lahko pogledali bakreno kačo in prejeli Božjo pomoč. Vendar pa je videti, da so Izraelci po naselitvi v Obljubljeni deželi ta drog spremenili v malik, kot da bi imela bakrena kača sama po sebi moč ozdravljati. Zažigali so ji kadilo in ji celo nadeli ime, Nehuštan. (4. Mojzesova 21:8, 9; 2. kraljev 18:4SSP)

Poleg tega so Izraelci poskušali s skrinjo zaveze uročiti svoje sovražnike, toda posledice so bile pogubne. (1. Samuelova 4:3, 4; 5:11) V Jeremijevih dneh pa je bil prebivalcem Jeruzalema bolj važen tempelj kot Bog, ki se ga je v templju častilo. (Jeremija 7:12–15)

Težnja po čaščenju reči namesto Boga je še vedno zelo razširjena. Raziskovalec Vitalij Ivanovič Petrenko je rekel: »Ikona [. . .] postane predmet čaščenja in je v nevarnosti, da se jo malikuje [. . .]. Človek mora priznati, da je to pravzaprav poganska zamisel, ki se je po priljubljenih verovanjih prenesla v čaščenje ikon.« Podobno se je v svoji knjigi Understanding the Greek Orthodox Church izrazil grški pravoslavni duhovnik Demetrios Constantelos: »Kristjanu se lahko zgodi, da ikona zanj postane predmet čaščenja.«

Trditev, da so ikone zgolj pripomočki za posredno čaščenje, je zelo vprašljiva. Zakaj? No, ali ni res, da za določene ikone Marije ali »svetnikov« morda pravijo, da  si zaslužijo večjo vdanost in da so učinkovitejše od drugih ikon, ki prav tako predstavljajo te iste že zdavnaj umrle posameznike? Nekateri pravoslavni verniki so denimo predani neki ikoni Marije na Tinosu v Grčiji, medtem ko drugi enako zvesto zagovarjajo ikono Marije v Soumeli v severni Grčiji. Obe skupini verjameta, da je njihova ikona bolj vzvišena in da povzroča prepričljivejše čudeže kakor druga, pa čeprav obe ikoni predstavljata isto že dolgo preminulo osebo. Ljudje torej določenim ikonam dejansko pripisujejo resnično moč in jih častijo.

Molitev k »svetnikom« oziroma k Mariji?

Kako pa je s čaščenjem posameznikov, na primer Marije ali »svetnikov«? Jezus se je na Satanovo skušnjavo odzval tako, da se je skliceval na Peto Mojzesovo knjigo 6:13. Dejal je: »Moli Gospoda, Boga svojega, in njemu samemu služi.« (Matevž 4:10) Kasneje je rekel, da bodo pravi častilci častili »Očeta« in nobenega drugega. (Janez 4:23SSP) Ker se je angel, ki ga je apostol Janez poskušal častiti, tega zavedal, je Janeza pograjal: »Glej, da tega ne storiš! [. . .] Boga móli!« (Razodetje 22:9)

Ali je primerno, da človek moli k Jezusovi zemeljski materi Mariji oziroma k posameznim »svetnikom« in jih prosi, naj pri Bogu posredujejo v njegovo korist? Biblija na to neposredno odgovarja: »Samo eden je [. . .] srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus.« (1. Timoteju 2:5SSP)

Varujte svoj odnos z Bogom

Uporaba ikon pri čaščenju nasprotuje jasnemu biblijskemu nauku in ljudem ne more pomagati, da bi dosegli Božje odobravanje in rešitev. Prav nasprotno, Jezus je rekel, da je večno življenje odvisno od tega, ali spoznavamo edinega pravega Boga, se namreč seznanimo z njegovo edinstveno osebnostjo ter njegovimi nameni in ravnanjem z ljudmi. (Janez 17:3SSP) Ikone, ki ne vidijo, ne čutijo oziroma ne govorijo, človeku ne pomagajo spoznati Boga in ga sprejemljivo častiti. (Psalm 115:4–8) Ta najpomembnejša izobrazba je na voljo le s preučevanjem Božje Besede, Biblije.

Poleg tega, da čaščenje ikon ne prinaša nobene koristi, je lahko tudi duhovno nevarno. Kako to? Predvsem zato, ker lahko povzroči prepad v odnosu z Jehovom. Bog je glede Izraelcev, ki »so ga jezili z gnusnimi maliki«, rekel: »Skril bom svoj obraz pred njimi.« (5. Mojzesova 32:16, 20, The New American Bible) Da bi obnovili svoj odnos z Bogom, so morali ‚zavrniti grešne malike‘. (Izaija 31:6, 7, NAB)

Kako primeren je torej svetopisemski nasvet: »Otročiči, varujte se malikov!« (1. Janezov 5:21)

[Okvir na strani 6]

Pomagalo se jima je častiti »v duhu«

Olivera je bila goreča članica pravoslavne cerkve v Albaniji. Ko so leta 1967 religijo v tej državi z zakonom prepovedali, je Olivera še naprej na skrivaj ohranjala svoje verske navade. Večino svoje borne pokojnine je porabila za nakup zlatih in srebrnih ikon, kadila ter sveč. Vse to je skrivala pod svojo posteljo in pogosto spala zraven nje na stolu, saj se je bala, da ne bi kdo teh predmetov videl ali jih ukradel. Na začetku 1990-ih so Olivero obiskali Jehovove priče in v njihovem sporočilu je prepoznala zven biblijske resnice. Videla je, kaj Biblija govori o pravem čaščenju »v duhu«, in izvedela, kaj Bog meni o uporabi ikon. (Janez 4:24) Pričevalka, ki je z Olivero preučevala Biblijo, je opazila, da je bilo v njenem stanovanju vsakič, ko jo je obiskala, manj ikon. Nazadnje ni bilo nobene več. Olivera je po svojem krstu pojasnila: »Danes imam namesto neuporabnih ikon Jehovov sveti duh. Tako hvaležna sem, da za njegov duh ne potrebujem ikon.«

Atena z otoka Lesbos v Grčiji je bila izredno dejavna članica pravoslavne cerkve. Pela je v cerkvenem zboru in se zelo natančno držala verske tradicije, tudi uporabe ikon. Jehovove priče so Ateni pomagali uvideti, da ni vse, o čemer je bila poučena, v skladu z Biblijo. K temu je spadala tudi uporaba ikon in križev pri čaščenju. Atena je vztrajala, da bo sama raziskala izvor teh verskih predmetov. Po temeljiti preiskavi različnih priročnikov je bila prepričana, da ti predmeti ne izvirajo iz krščanstva. Ker je Boga želela častiti »v duhu«, se je znebila vseh svojih ikon, kljub njihovi denarni vrednosti. Vendar je Atena z veseljem prenesla vsakršno izgubo, samo da bi lahko Boga častila duhovno čisto in sprejemljivo. (Dejanja 19:19)

[Okvir/slika na strani 7]

Ikone kot umetnost?

V zadnjih letih se pravoslavne ikone zbira po vsem svetu. Zbiratelji ponavadi ikon nimajo za svete verske predmete, ampak za umetniško delo, ki je odsev bizantinske kulture. Nič nenavadnega ni, če mnoge takšne verske ikone krasijo dom ali pisarno nekoga, ki se ima za ateista.

Vendar iskreni kristjani ne pozabljajo, kakšen je osnovni namen ikone. Je namreč predmet čaščenja. Čeprav kristjani drugim ne prepovedujejo imeti ikon, pa jih sami nimajo v lasti, niti kot zbiratelji ne. To je v skladu z načelom, zapisanim v Peti Mojzesovi knjigi 7:26: »Take gnusobe [podobe, ki se jih uporablja pri čaščenju] ne nosi v svojo hišo, da ne boš izročen prokletju, kakor je ona: nad vse mrzka in gnusna ti bodi.«

[Slika na strani 7]

Bog pri čaščenju ni dovolil uporabljati podob

[Slika na strani 8]

Spoznanje iz Biblije nam pomaga Boga častiti v duhu