Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Učitelji v krščanski občini

Učitelji v krščanski občini

 Učitelji v krščanski občini

ZARADI dejavnosti apostola Pavla in drugih so bile v mnogih krajih ustanovljene krščanske občine, ki so še naprej rasle. Potrebovalo se je usposobljene učitelje, da bi vsem v teh občinah pomagali ‚dospeti do edinosti vere in spoznanja Sinu Božjega, do moža doraslega, do mere dovršene rasti polnosti Kristusove‘. (Efežanom 4:11–13) Tisti, ki so služili kot učitelji, so imeli veliko odgovornost, saj so neposredno vplivali na življenje sokristjanov. Položaj učiteljev je bil tako pomemben, da je na tretjem mestu, takoj za položajem apostolov in prerokov, ko gre za razvrstitev članov občine. (1. Korinčanom 12:28) Takšno vrsto dela niso opravljali kristjani na splošno in nikoli je niso opravljale ženske. (1. Korinčanom 12:29) Apostol Pavel je zapisal: »Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim.« (1. Timoteju 2:12) Nadzorniki oziroma starešine, ki so za to nalogo bili postavljeni po svetem duhu, so jo lahko opravljali. (Dejanja 20:17, 25–30; 1. Timoteju 3:1, 2NW; 5:17)

Ti starešine so morali biti zgledni, vredni posnemanja, poučevati so morali točno in se vedno ravnati po navdihnjeni Božji Besedi. Kot usposobljeni učitelji so ščitili pred tem, da ne bi kdo odpadel od prave vere, saj so bili vedno na preži in korigirali tiste, ki so postali žrtve napačnega poučevanja ter ukrepali proti tistim, ki so razširjali sektaštvo. (1. Timoteju 4:6, 7, 16; 6:2b–6; 2. Timoteju 2:2, 14–26; 3:14–17; Titu 1:10, 11; 2:1, 6, 7; 3:9–11; primerjaj Razodetje 2:14, 15, 20–24.)

Starešine, ki so si zelo prizadevali poučevati sokristjane, so si zaslužili spoštovanje, pozornost in celo prostovoljno gmotno pomoč. (Primerjaj Hebrejcem 13:17.) Apostol Pavel je mislil na to, ko je napisal: »A kdor se uči besede, naj deli vse dobrote s tem, ki ga uči.« (Galatom 6:6) »Starejšine, ki so dobri predstojniki, naj štejejo za dvojne časti vredne, zlasti nje, ki se trudijo v besedi in poučevanju. Pismo namreč govori: ‚Ne zaveži gobca volu, ki vrši žito‘, in: Vreden je delavec svojega plačila.« (1. Timoteju 5:17, 18)

Možje, ki so si nesebično prizadevali, da bi bili nadzorniki, usposobljeni za poučevanje drugih v občini, so si ‚želeli lepega dela‘. (1. Timoteju 3:1) Učenec Jakob seveda takšnih mož ni želel odvračati od tega, da bi se usposobili za učitelje, ko je napisal: »Ne bodite mnogi učitelji, bratje moji, ker veste, da prejmemo težjo sodbo.« (Jakob 3:1) Te besede so bolj poudarjale veliko odgovornost, ki jo zaradi tega učitelji imajo v občini. Nekateri so se očitno sami postavili za učitelje, čeprav za to niso bili postavljeni niti usposobljeni. Posamezniki, ki jih je Jakob imel v mislih, so bili najverjetneje podobni tistim, o katerih je Pavel pisal Timoteju: ‚Nekateri so zašli v besedičenje. Hočejo biti učitelji postave, pa sploh ne razumejo ne tega, kar govorijo, ne tega, kar tako vneto zagovarjajo.‘ (1. Timoteju 1:6, 7SSP) Očitno so si ti možje želeli pomembnosti, ki je izhajala iz tega, da je bil kdo učitelj sovernikov. Toda Jakob je s tem, da je pokazal, da se od učiteljev v občini pričakuje več, takšna gledišča postavil v pravo luč. Oni bodo ostreje sojeni kot pa kristjani na splošno. (Primerjaj Rimljanom 14:12.) Čeprav tudi sami grešijo z besedami, tako kot vsi drugi. (Jakob 3:2SSP)

Kako naj bi vsi kristjani bili učitelji. Čeprav so v občini sorazmerno redki služili kot učitelji, je bil zelo zaželen cilj vseh kristjanov ta, da bi o svojem prepričanju vsaj zasebno lahko poučevali druge. To dejstvo je bilo jasno izraženo hebrejskim kristjanom: »Zakaj po času bi morali biti že učitelji, pa je treba, da vas kdo zopet uči, katere so začetne prvine izrekov Božjih.« Judje so prvi sprejeli dobro novico o Kristusu, zato zares ne bi smeli biti duhovni dojenčki, ampak zgledi v krščanski zrelosti in zmožnosti poučevanja drugih. (Hebrejcem 5:12–6:2) Tako navdihnjeni pisec tukaj očitno  govori o poučevanju na splošno, ne pa o službi, za katero bi kdo bil postavljen. Temu nekoliko podobna je njegova omemba Juda, ki zaradi svojega spoznanja postane »gojitelj nerazumnih, učitelj nedoraslih«. (Rimljanom 2:17–20) Pavel pa še odkriva, da mora pri takšnem poučevanju posameznik živeti v skladu s tem, kar uči, če naj bi s poučevanjem častil Boga. (Rimljanom 2:21–24)

Kristjani se lahko prav tako učijo drug od drugega. Mlajše žene denimo se lahko od starejših žena učijo o tem, kako ‚naj ljubijo svoje može in svoje otroke, naj bodo zmerne, čiste, pridne gospodinje, dobrotljive, pokorne svojim možem, da se ne preklinja Božja beseda‘. Takšno zasebno poučevanje je bilo učinkovito, kadar je bilo podprto z dobrim zgledom. (Titu 2:3–5; primerjaj 2. Timoteju 1:5; 3:14, 15.)