Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

‚Oznanjevanje besede‘ poživlja

‚Oznanjevanje besede‘ poživlja

 »Pridite k meni [. . .] in jaz vas bom poživil«

‚Oznanjevanje besede‘ poživlja

BIL je popoln mož s pomembno nalogo. Njegove metode poučevanja so bile tako učinkovite, da so ‚se množice silno čudile nauku njegovemu‘. (Matevž 7:28) Bil je tudi neutruden oznanjevalec. Svoj čas, moči in sredstva je predvsem usmeril v oznanjevanje Božjega kraljestva. Resnično, Jezus Kristus je svojo domovino prepotoval podolgem in počez kot edinstven oznanjevalec in učitelj. (Matevž 9:35)

Jezus je imel nujno nalogo, da oznanjuje »dobro novico o Kraljestvu« (NW ) svojim sodobnikom in izšola svoje učence za to isto delo v svetovnem merilu. (Matevž 4:23; 24:14; 28:19, 20) Ali bo velika odgovornost njihove oznanjevalske naloge, njena nujnost in sama razsežnost take dejavnosti premagala njegove nepopolne sledilce, ki imajo omejitve?

Nikakor ne! Potem ko je Jezus svojim učencem naročil, naj »Gospodarja žetve«, Boga Jehova, v molitvi prosijo za več delavcev, jih je poslal poučevat ljudi. (Matevž 9:38; 10:1) Nato pa jim je zagotovil, da jim bo odgovornost biti njegovi učenci, skupaj z nalogo oznanjevanja, prinesla pravo olajšanje in tolažbo. Jezus je rekel: »Pridite k meni, [. . .] in jaz vas bom poživil.« (Matevž 11:28, Ekumenska izdaja)

Vir radosti

Kako sočutno, ljubeče in prijazno je to povabilo! Odseva Jezusovo rahločutno zanimanje za svoje sledilce. Njegove učence res poživi izpolnjevanje njihove odgovornosti oznanjevanja ‚dobre novice‘ o Božjem kraljestvu. To jim prinese pravo radost in zadovoljstvo. (Janez 4:36)

Veliko prej, preden je Jezus prišel na zemljo, je Sveto pismo poudarjalo, da mora biti radost značilnost svete službe Bogu. To je postalo jasno, ko je psalmist pel: »Ukajte GOSPODU, vse dežele! Služite GOSPODU z veseljem, pridite pred obličje njegovo z radostnim petjem!« (Psalm 100:1, 2) Danes se ljudje iz vseh narodov veselijo v Jehovu in njihovi izrazi hvale so kakor radostni vzkliki zmagoslavnih vojščakov. Tisti, ki so resnično vdani Bogu, pridejo v njegovo navzočnost »z radostnim petjem«. To je zares primerno, saj je Jehova ‚srečen Bog‘, ki želi, da bi njegovi služabniki občutili radost v izpolnjevanju svoje posvetitve njemu. (1. Timoteju 1:11NW )

Poživljeni strežniki

Kako je mogoče, da nas marljivost v terenski strežbi ne utruja, ampak v resnici poživlja? No, za Jezusa je bilo opravljanje dela, ki mu ga je dal Jehova, kakor poživljajoča hrana. Rekel je: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tega, ki me je poslal, in dopolnim delo njegovo.« (Janez 4:34)

Podobno tudi danes goreči krščanski oznanjevalci občutijo radost, ko ‚oznanjajo besedo‘. (2. Timoteju 4:2) Connie, kristjanka srednjih let, ki oznanjevalskemu delu nameni več kot 70 ur mesečno, pravi: »Po krščanski strežbi sem zadovoljna in se dobro počutim, četudi sem morda na koncu dneva utrujena.«

Kaj pa, če ljudje kraljestvenega sporočila ne sprejmejo z naklonjenostjo? Connie dodaja: »Ne glede na odziv ljudi mi nikoli ni bilo žal, da sem bila v strežbi. Vem namreč, da je moje  delo po volji Jehovu, ampak o resnici se veselim govoriti tudi zato, ker se medtem v mojem srcu krepi čudovito biblijsko upanje.«

Drugi pa so ugotovili, da njihovo življenje dobi smisel, ko pomagajo ljudem, da si pridobijo točno spoznanje o Bogu. Meloney, mlada žena, ki oznanjevalskemu delu redno nameni več kot 50 ur mesečno, pripominja: »Strežba me poživlja, ker usmerja in osmišlja moje življenje. Ko grem v strežbo, se osebne težave in vsakodnevni pritiski umaknejo v ozadje.«

Millicent, še ena goreča Jehovova priča, pojasnjuje: »Strežba daje vrednost slehernemu dnevu, ki ga preživim tako, da govorim drugim o Božjem namenu za človeštvo in jim pojasnjujem, kako bo na zemlji obnovljen raj. Zato je Jehova zame resničen vsak dan, daje pa mi tudi mir in določeno mero notranje sreče, ki se je ne da doseči z nobenim drugim sredstvom.«

Poživljeni prejemniki

Krščanska strežba nedvomno poživlja kraljestvene oznanjevalce in tolaži tiste, ki sprejmejo to oživljajoče sporočilo. Čeprav so neko učiteljico na Portugalskem šolale nune in duhovniki, je menila, da cerkev ni zadovoljila njenih duhovnih potreb. Na svoja biblijska vprašanja ni dobila odgovora. Z rednim biblijskim poukom z eno od Jehovovih prič pa je pričela postopno razumevati Sveto pismo. Učiteljica je bila navdušena. »Nestrpno sem čakala na pouk vsako sredo,« je rekla, »saj sem na vsako svoje vprašanje dobila prepričljiv odgovor, ki je temeljil na Bibliji.« Danes je ta žena posvečena Jehovova služabnica in tudi sama poživlja druge z biblijsko resnico.

Jasno je torej, da Jehovove priče niso preobremenjeni zaradi pomembnosti svoje oznanjevalske naloge ali svetovne razsežnosti področja. Njihovega duha nista udušili niti otopelost niti nasprotovanje. Močno so se posvetili temu, da izpolnijo svojo nalogo oznanjevanja Kraljestva. O dobri novici govorijo z ljudmi, kjer koli jih najdejo – na počivališču v Združenih državah (1), na letališču v Koreji (2), v Andih (3) ali pa v trgovini v Londonu (4). Današnji Jezusovi sledilci radostno opravljajo svoje nagrajujoče delo po vsem svetu. On pa je držal svojo obljubo in jih poživil ter uporabil, da poživljajo še mnoge druge. (Razodetje 22:17)