Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Na cesarja se sklicujem«

»Na cesarja se sklicujem«

 »Na cesarja se sklicujem«

DRHAL se polasti nemočnega moža in ga začne pretepati. Prepričani so, da si zasluži smrt. Ko je že skoraj videti, da ga bodo ubili, se pojavijo vojaki in nasilni množici s težavo iztrgajo žrtev. Mož je apostol Pavel. Napadalci so Judje, ki besno nasprotujejo njegovemu oznanjevanju in ga obtožujejo, da oskrunja tempelj. Rešijo ga Rimljani pod vodstvom poveljnika Klavdija Lizija. V zmedi Pavla aretirajo kot osumljenega hudodelca.

V zadnjih sedmih poglavjih knjige Dejanja apostolov je opisana zadeva, ki jo je ta aretacija sprožila. Če razumemo Pavlovo pravno preteklost, česa so ga tožili in kako se je branil ter nekaj o rimskem kazenskem postopku, dobimo večji vpogled v ta poglavja.

V varstvu Klavdija Lizija

Ena od dolžnosti Klavdija Lizija je bila ohranjati red v Jeruzalemu. Njegov nadrejeni, rimski guverner Judeje, je prebival v Cezareji. Na Lizijev poseg v Pavlovem primeru lahko gledamo kot na zaščito posameznika pred nasiljem ter pridržanje človeka, ki je kršil javni red in mir. Zaradi odziva Judov je ujetnika poslal v vojašnico v antonijski grad. (Dejanja 21:27–22:24)

Lizija je moral odkriti, kaj je Pavel storil. Med zmedo namreč ni izvedel ničesar. Zato je brez nadaljnjega obotavljanja ukazal, naj ga ‚z bičanjem zaslišijo, da bi izvedel, zakaj so tako kričali zoper njega‘. (Dejanja 22:24SSP) Tako so običajno pritiskali na kriminalce, sužnje in druge iz nižjega sloja, da bi iz njih  iztisnili dokaze. V ta namen so morda uporabili kratek bič (flagrum), kar je bila strašna priprava. Nekaterim bičem so na verigah visele železne kroglice. Spet drugi so imeli jermene prepletene z ostrimi kostmi in kovinskimi koščki. Povzročali so boleče rane, saj so razbrazdali meso.

Takrat je Pavel razkril svoje rimsko državljanstvo. Rimljana, ki mu še niso sodili, niso mogli bičati, zato je Pavlova izjava, s katero se je skliceval na svoje pravice, imela takojšnji učinek. Če je rimski častnik sramotil rimskega državljana ali ga kaznoval, je lahko bil ob položaj. Razumljivo je torej, da so od takrat naprej s Pavlom ravnali kot s posebnim ujetnikom, ki je lahko sprejemal obiske. (Dejanja 22:25–29; 23:16, 17)

Lizija ni bil povsem prepričan glede obtožb zoper Pavla, zato ga je privedel pred sinedrij, da bi izvedel za vzrok takega izbruha besa. Toda Pavel je zanetil prepir, s tem ko je izjavil, da se mu sodi zaradi vprašanja glede vstajenja. Razpor je bil tolikšen, da se je Lizija zbal, da bodo Pavla raztrgali, in zopet ga je bil prisiljen na silo odmakniti od jeznih Judov. (Dejanja 22:30–23:10)

Lizija ni želel biti odgovoren za smrt rimskega državljana. Ko je zvedel za morilsko zaroto, je svojega ujetnika hitro premestil v Cezarejo. Zaradi pravnih formalnosti so skupaj z ujetniki poslali k višjim sodnim oblastem še poročilo, ki je opisovalo obravnavano zadevo. V ta poročila so bili zajeti rezultati začetnih preiskav, razlogi za tak postopek ter preiskovalčevo mnenje o zadevi. Lizija je poročal, da so Pavla ‚tožili za vprašanja judovske postave, za nič takega, za kar bi bil vreden smrti ali spon‘, in da je njegovim tožnikom ukazal, naj svoje pritožbe predložijo prokuratorju Feliksu. (Dejanja 23:29, 30)

Guverner Feliks ne izreče obsodbe

Deželna sodna oblast je temeljila na Feliksovem poveljstvu in njegovi oblasti. Lahko se je odločil upoštevati krajevne običaje ali pa z zakonom predpisano kazensko pravo, uporabno za visoko družbo in vladne uradnike. To pravo so poznali kot ordo oziroma seznam. Lahko je tudi izkoristil pristojnost extra ordinem, po kateri se je lahko obravnavalo katero koli kaznivo dejanje. Od deželnega guvernerja se je pričakovalo, da ‚pretehta, kaj bi se moralo narediti na splošno, in ne, kaj so naredili v Rimu‘. Tako je bilo veliko prepuščeno njegovi sodbi.

Niso znane vse podrobnosti staroveškega rimskega zakona, toda Pavlov primer velja za »tipično poročilo deželnega kazenskega postopka extra ordinem«. Guverner je skupaj s svetovalci prisluhnil obtožbam, ki so jih izrekli posamezniki. Obtoženca so poklicali, da se je soočil s svojim tožnikom, lahko se je tudi zagovarjal, toda tožnik je moral obtožencu dokazati krivdo. Sodnik je izrekel kazen, ki se mu je zdela primerna. Lahko je takoj razsodil ali pa obravnavo odložil za nedoločen čas ter obtoženca medtem priprl. »Nedvomno,« pravi strokovnjak Henry Cadbury, »je lahko prokurator s takšno neomejeno močjo izvajal ‚pretiran vpliv‘ in se ga je dalo podkupiti, pa naj je šlo za oprostitev, obsodbo ali odložitev obravnave.«

Veliki duhovnik Ananija, judovski starešine in Tertul so pred Feliksom javno tožili Pavla, da je »kakor kuga in snovač razporov med Judi«. Trdili so, da je bil kolovodja »ločine Nazarečanove« (SSP) ter da je skušal oskruniti tempelj. (Dejanja 24:1–6)

Pavlovi prvotni napadalci so menili, da je Pavel popeljal Nejuda Trofima na dvorišče, namenjeno le Judom. * (Dejanja 21:28, 29)  Natančno povedano, domnevni kršitelj je bil Trofim. Vendar če so Judje dozdevno Pavlovo dejanje razlagali kot sokrivdo pri prestopku, bi to lahko predstavili tudi kot zločin. In kaže, da je Rim za takšno kaznivo dejanje dopuščal smrtno kazen. Če bi torej Pavla aretirala judovska tempeljska policija in ne Lizija, bi mu lahko sinedrij brez težav sodil in ga obsodil.

Judje so utemeljevali, da to, kar je Pavel učil, ni bilo judovstvo oziroma zakonita religija (religio licita). Nanjo bi se moralo prej gledati kot na nezakonito, celo prevratniško.

Trdili so tudi, da je Pavel ‚snoval razpore med Judi po vsem svetu‘. (Dejanja 24:5) Cesar Klavdij je malo pred tem javno obtožil aleksandrijske Jude, da »so po vsem svetu snovali splošno nadlogo«. Podobnost je očitna. »Obtožba je bila natančno takšna, kakršno bi dosodili Judu med Klavdijevim principatom ali v zgodnjih letih Nerona,« pravi zgodovinar A. N. Sherwin - White. »Judje so skušali guvernerja prepričati, da bi Pavlovo oznanjevanje razumel kot dejavnost, ki po imperiju javno povzroča nemir med judovskim prebivalstvom. Vedeli so, da guvernerji niso radi obsojali na temelju povsem verskih obtožb, zato so versko tožbo skušali politično obarvati.«

Pavel se je zagovarjal korak za korakom. ‚Nikakršnega nemira nisem povzročal. Res je, pripadam temu, čemur pravijo »ločina«, a ravno ta zajema spoštovanje judovskih smernic. Neki Judje iz Azije so povzročili nemir. Če imajo kako tožbo, bi jo morali sedaj predložiti.‘ Pavel je tožbe v bistvu strnil na verski prepir med Judi, za kar pa je bil Rim kaj malo pristojen. Feliks je iz previdnosti pred razdraženimi, že kar nestrpnimi Judi odložil sodno razpravo, ki se je ni dalo nadaljevati. Pavla ni izročil Judom, ki so trdili, da so pristojni za primer, niti mu ni sodil po rimskem zakonu, niti ga ni spustil na svobodo. Feliksa se ni moglo prisiliti, da izreče obsodbo. Primer je odložil zato, ker se je želel prikupiti Judom in še zaradi nečesa – upal je, da ga bo Pavel podkupil. (Dejanja 24:10–19, 26) *

Preobrat pri Porciju Festu

Dve leti kasneje, ko je prišel v Jeruzalem novi guverner, Porcij Fest, so Judje obnovili svoje tožbe in zaprosili, da bi se Pavla izročilo njihovemu sodstvu. Toda Fest ni popustil: »Ni navada pri Rimljanih, da bi se izdal kak človek na smrt, dokler obtoženec nima tožnikov pred licem in se mu ne da priložnost, zagovarjati se zoper obtožbo.« Zgodovinar Harry W. Tajra opaža: »Fest je hitro spoznal, da so za rimskega državljana pripravljali sodno linčanje.« Tako je bilo Judom rečeno, naj svojo zadevo predložijo v Cezarejo. (Dejanja 25:1–6, 16)

Tam so Judje zahtevali, da Pavel »ne sme več živeti«, čeprav niso predložili nikakršnega dokaza. Fest je tako dojel, da Pavel ni storil nič kaj takega, zaradi česar bi si zaslužil smrt. »Neka sporna vprašanja o svojem bogočastju so imeli zoper njega in o nekem Jezusu, ki je umrl in je Pavel o njem trdil, da živi,« je Fest pojasnil drugemu uradniku. (Dejanja 25:7, 18, 19, 24, 25)

Pavel je bil brez dvoma prost kakršne koli politične obtožbe, vendar so Judje verjetno dokazovali, da je za verske spore pristojno le njihovo sodišče. Ali bo Pavel šel v Jeruzalem na sojenje glede te zadeve? Fest ga je vprašal, ali bi želel iti, vendar je bilo vprašanje povsem neumestno. Izročiti ga v Jeruzalem, kjer bi mu sodili njegovi tožniki, bi  pomenilo predati ga Judom. »Pred cesarjevim sodnim stolom stojim, kjer moram biti sojen,« je rekel Pavel. »Judom nisem storil ničesar krivega, [. . .] nihče [me ne more] njim izdati. Na cesarja se sklicujem.« (Dejanja 25:10, 11, 20)

Rimljan je s temi besedami razveljavil vso veljavo deželne sodne oblasti. Njegova pravica do priziva (provocatio) je bila »pristna, vseobsegajoča in učinkovita«. Fest je torej po posvetu s svojimi svetovalci glede tehničnih podrobnosti izjavil: »Na cesarja si se sklical, k cesarju pojdeš.« (Dejanja 25:12)

Fest je bil vesel, da se je rešil Pavla. Nekaj dni kasneje je Herodu Agripu II. priznal, da ga je primer zbegal. Nato je moral za cesarja sestaviti poročilo glede zadeve, toda v tožbah so bile po Festovem mnenju nerazumljive zapletenosti judovskega zakona. Agripa pa se je na te zadeve dobro spoznal. Ko je pokazal zanimanje, ga je Fest takoj zaprosil, naj mu pomaga sestaviti pismo. Kasneje je imel Pavel govor pred Agripom, vendar ga Fest ni mogel razumeti, zato je vzkliknil: »Meša se ti, Pavel! Velika učenost tvoja ti jemlje um.« Toda Agripa je dobro razumel. »Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan,« je rekel. Ne glede na to, kaj sta o Pavlovem pričevanju menila tako Fest kot Agripa, sta bila enotna v tem, da je Pavel nedolžen in da bi se ga lahko izpustilo, če se ne bi bil sklical na cesarja. (Dejanja 25:13–27; 26:24–32)

Konec sodne odisejade

Pavel je, ko je prišel v Rim, sklical judovske prvake, ne le da bi jim oznanjal, temveč tudi da bi ugotovil, kaj o njem vedo. Tako je morda kaj izvedel o namenih svojih tožnikov. Za jeruzalemske oblasti ni bilo nič neobičajnega, če so za pomoč pri sodnem postopku prosile Jude v Rimu, toda Pavel je zvedel, da glede njega nimajo nikakršnih napotkov. Dobil je dovoljenje, da si, medtem ko čaka na proces, najame stanovanje in svobodno oznanjuje. Takšna prizanesljivost je morda pomenila, da je bil v očeh Rima nedolžen. (Dejanja 28:17–31)

Pavel je ostal zaprt še dve leti. Zakaj? Biblija ne poroča podrobnosti. Pritožnik je bil običajno pridržan, dokler niso prišli njegovi tožniki in nadaljevali tožbo, toda jeruzalemski Judje so morda uvideli šibkost svoje zadeve in sploh niso nikoli več prišli. Najučinkovitejši način, da Pavla utišajo za čim več časa, je lahko bil prav ta, da se ne pojavijo. Kakor koli že, kaže, da je Pavel prišel pred Nerona, bil spoznan za nedolžnega ter končno izpuščen. Tako je ponovno pričel misijonariti – kakih pet let po tem, ko so ga aretirali. (Dejanja 27:24)

Nasprotniki resnice že dolgo ‚ustvarjajo tegobe v imenu zakona‘, da bi ovirali krščansko delo oznanjevanja. To nas ne bi smelo presenečati. Jezus je rekel: »Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.« (Psalm 94:20, Jože Krašovec; Janez 15:20) Vendar nam Jezus tudi zagotavlja svobodo, da lahko vsemu svetu oznanimo dobro novico. (Matevž 24:14) Prav kakor se je apostol Pavel dejavno branil pred preganjanjem in nasprotovanjem, tako Jehovove priče danes ‚zagovarjajo in [pravno, NW] utrjujejo evangelij‘. (Filipljanom 1:7)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 14 Skrbno izdelana kamnita balustrada oziroma ograja iz modeliranih stebričkov, visoka 1,3 metra, je ločevala dvor Nejudov od notranjega dvorišča. Na zidu je bilo v enakih presledkih bodisi v grščini bodisi v latinščini napisano opozorilo: »Noben tujec ne sme prestopiti pregrade in ograje okoli svetišča. Kdor koli bo zasačen, bo sam odgovarjal za svojo gotovo smrt.«

^ odst. 17 To je bilo seveda nezakonito. Neki vir navaja: »Po določbah zakona glede izsiljevanja, Lex Repetundarum, ni smel nihče na vplivnem ali vladnem položaju namigovati k podkupnini ali jo sprejeti, najsibo od vklenjenega ali prostega človeka, za to, da bi izrekel sodbo ali je ne izrekel, niti za to, da bi izpustil ujetnika.«