Življenjska zgodba

Odzivanje na Jehovova vabila nagrajuje

PRIPOVEDUJE MARIA DO CÉU ZANARDI

»Jehova ve, kaj dela. Če ti je poslal vabilo, bi ga morala ponižno sprejeti.« Te besede, ki mi jih je izrekel oče pred približno 45 leti, so mi pomagale sprejeti prvo vabilo Jehovove organizacije, namreč da služim kot polnočasna strežnica. Očetu sem še danes hvaležna za ta nasvet, saj sem zaradi tega, ker sem se vedno odzivala na takšna vabila, bogato nagrajena.

OČE se je 1928. leta naročil na revijo Stražni stolp in se pričel zanimati za Biblijo. Ker je živel v osrednji Portugalski, so bile publikacije, ki jih je dobival po pošti, ter Biblija, ki je prej pripadala mojim starim staršem, edini stik, ki ga je imel z Božjo občino. Leta 1949, ko mi je bilo 13 let, se je naša družina preselila v Brazilijo, domovino moje mame, in se naselila v predmestju Ria de Janeira.

Naši novi sosedje so nas povabili v svojo cerkev in nekajkrat smo res šli. Oče jih je rad spraševal o peklenskem ognju, duši in zemljini prihodnosti, toda na to niso znali odgovoriti. »Morali bomo pač počakati na prave preučevalce Biblije,« je oče navadno rekel.

Nekega dne nas je na domu obiskal slep moški ter nam ponudil Stražni stolp in Prebudite se!. Oče je tudi njega podobno vpraševal in moški mu je postregel s tehtnimi biblijskimi odgovori. Naslednji teden nas je obiskala neka druga Jehovova priča. Potem ko nam je odgovorila na več vprašanj, se je opravičila in dejala, da mora naprej oznanjevati.  Z besedami iz Matevževega evangelija 13:38 je pojasnila, da se mora to delo opraviti po vsem svetu. Oče je vprašal: »Se lahko pridružim?« »Seveda,« se je glasil odgovor. Bili smo presrečni, da smo zopet našli biblijsko resnico! Oče se je krstil na naslednjem zborovanju, jaz pa kmalu za njim, in sicer novembra leta 1955.

Odzovem se na prvo vabilo

Leto in pol kasneje sem iz podružničnega urada Jehovovih prič v Riu de Janeiru prejela veliko rjavo kuverto, v kateri je bilo vabilo, da bi stopila v vrste polnočasnih oznanjevalcev. Mama je bila takrat zelo bolna, zato sem očeta prosila za nasvet. »Jehova ve, kaj dela,« mi je odločno odgovoril. »Če ti je poslal vabilo, bi ga morala ponižno sprejeti.« Te besede so me spodbudile, da sem izpolnila prošnjo in 1. julija 1957 pričela polnočasno službo. Moja prva dodelitev je bil Três Rios, mesto v zvezni državi Rio de Janeiro.

Prebivalci Três Riosa sprva niso hoteli prisluhniti našemu sporočilu, ker nismo uporabljali katoliškega prevoda Biblije. Pomoč smo dobili, ko smo začeli preučevati z Geraldom Ramalhom, ki je bil dejavni katoličan. Pomagal mi je dobiti Biblijo s podpisom krajevnega duhovnika. Kadar koli je odtlej kdo kaj ugovarjal, sem mu pokazala duhovnikov podpis in ostal je brez vprašanj. Geraldo se je kasneje krstil.

Zelo me je razveselilo, ko so okrajni zbor leta 1959 organizirali v samem središču Três Riosa. Načelnik policije, ki je takrat preučeval Biblijo, je celo poskrbel, da so širom po mestu razobesili napise, ki so najavljali program. Po treh letih delovanja v Três Riosu so me povabili na novo dodelitev v Itu, približno 110 kilometrov zahodno od São Paula.

Rdeče, modre in rumene knjige

S sopionirko sva kar nekaj časa iskali stanovanje in nato le našli udobno nastanitev v središču mesta pri Mariji, dobrosrčni vdovi. Maria je z nama ravnala kot s svojima hčerkama. Kaj kmalu pa jo je obiskal itujski rimskokatoliški škof in ji naročil, naj naju odslovi, toda ona je vztrajala: »Ko mi je umrl mož, niste storili ničesar, da bi me potolažili. Ti Jehovovi priči pa sta mi pomagali, čeprav nisem članica njune religije.«

Približno takrat naju je neka ženska obvestila, da so itujski katoliški duhovniki svojim župljanom prepovedali sprejeti »rdečo knjigo o Hudiču«. Govorili so o knjigi “Let God Be True” (‚Naj se Bog izkaže resničnega‘), biblijski publikaciji, ki sva jo ponujali čez teden. Ker so duhovniki rdečo knjigo »prepovedali«, sva pripravili ponudbo za modro knjigo, “New Heavens and a New Earth” (‚Nova nebesa in nova zemlja‘). Ko je duhovščina kasneje zvedela za to spremembo, sva prešli na rumeno knjigo, What Has Religion Done for  Mankind? (Kaj je religija naredila za človeštvo?), in tako naprej. Še dobro, da sva imeli na razpolago knjige z različno obarvanimi platnicami!

Po približno letu dni v Ituju sem dobila telegram, v katerem so me povabili, da bi začasno delala v Betelu, podružničnem uradu Jehovovih prič v Riu de Janeiru, in sicer pri pripravah za deželni zbor. Z veseljem sem se odzvala.

Dodatne prednosti in izzivi

V Betelu je bilo vedno dovolj dela in vesela sem bila, da sem lahko kakor koli pomagala. To, da sem bila vsako jutro navzoča na razpravi o dnevnem stavku ter ob ponedeljkih zvečer na družinskem preučevanju Stražnega stolpa, me je zares obogatilo! Prisrčne molitve Otta Estelmanna in drugih izkušenih članov betelske družine so me močno ganile.

Po deželnem zboru sem pripravila kovčke, da se vrnem v Itu. Toda na moje presenečenje mi je podružnični služabnik, Grant Miller, izročil pismo z vabilom, da postanem stalna članica betelske družine. Sobo sem si delila s sestro Hoso Yazedjiano, ki še vedno služi v Betelu v Braziliji. V tistih dneh je bila betelska družina majhna (bilo nas je samo 28) in vsi smo bili dobri prijatelji.

Leta 1964 je prišel v Betel na šolanje mlad polnočasni strežnik, João Zanardi. Takrat so ga postavili za okrajnega služabnika oziroma potujočega nadzornika, služil pa je blizu Betela. Včasih sva se srečala, ko je v Betel prinesel svoja poročila. Podružnični služabnik je Joãu dovolil, da je bil navzoč na družinskem preučevanju ob ponedeljkih zvečer. Tako sva lahko bila več časa skupaj. Poročila sva se avgusta leta 1965. Z veseljem sem sprejela vabilo, da se pridružim možu v okrajni službi.

Okrajna služba v notranjosti Brazilije je bila takrat prava pustolovščina. Nikoli ne bom pozabila, kako sva obiskovala skupino oznanjevalcev v Aranhi (zvezna država Minas Gerais). Morala sva na vlak, preostali del poti pa prepešačiti, otovorjena s kovčki, pisalnim strojem, diaprojektorjem, torbami s knjigami in literaturo. Kako vesela sva bila, da naju je na železniški postaji vedno pričakal Lourival Chantal, starejši brat, in nama pomagal nositi prtljago.

V Aranhi so imeli shode v najeti hiši. Spala sva v sobici zadaj. Na eni strani sobe je bilo ognjišče in tam sva si kuhala hrano ter grela vodo, ki so nama jo bratje prinašali v vedrih. Jama sredi bližnje bambusove plantaže pa je bilo najino stranišče. Čez noč sva pustila svetiti plinsko svetilko, da bi pregnala brivske stenice, žuželke, ki lahko prenašajo Chagasovo bolezen. Zjutraj sva imela nosnice vedno črne od dima. Zares zanimiva izkušnja!

Med služenjem v nekem okraju v zvezni državi Paraná sva iz podružničnega urada zopet prejela eno od tistih velikih rjavih kuvert.  Še eno vabilo od Jehovove organizacije – tokrat naj bi služila na Portugalskem! V pismu so nama svetovali, naj razmisliva o načelu iz Lukeževega evangelija 14:28 in preračunava stroške, preden bi sprejela to dodelitev, saj je bilo naše krščansko delo tam prepovedano in je portugalska vlada že zaprla mnogo bratov in sester.

Ali naj se odpraviva v državo, kjer bova izpostavljena takšnemu preganjanju? »Če lahko tam živijo najini portugalski bratje in sestre ter zvesto služijo Jehovu, zakaj ne bi tega zmogla tudi midva?« je rekel João. Spomnila sem se očetovih spodbudnih besed in pritrdila: »Če nama je Jehova poslal vabilo, se morava nanj odzvati in Mu zaupati.« Kmalu zatem sva bila v Betelu v São Paulu. Tam sva dobila nadaljnje napotke in uredila dokumente za potovanje.

João Maria in Maria João

Naša ladja, Eugênio C, je iz santoškega pristanišča (zvezna država São Paulo) izplula 6. septembra 1969. Po devetih dneh na morju, sva prispela na Portugalsko. Najprej sva nekaj mesecev delovala z izkušenimi brati med ozkimi ulicami Alfame in Mourarie v starem delu Lizbone. Učili so naju, naj dobro opazujeva, da naju policija ne bi zlahka ujela.

Občinske shode smo imeli na domovih Prič. Ko smo opazili, da so sosedje pričeli nekaj sumiti, smo shode hitro prestavili na drug kraj, da policija ne bi naredila racije ali pa aretirala bratov. Piknike, kot smo imenovali naše zbore, smo prirejali v parku Monsanto (na obrobju Lizbone) in na Costi da Caparici (gozdnatem področju na obali). Prišli smo oblečeni kar v vsakdanjih oblačilih, skupina čuječih rediteljev pa je stražila na strateških točkah. Če se je približal kdo, ki je bil videti sumljiv, smo imeli čas, da uprizorimo igro, postavimo vse potrebno za piknik ali pa zapojemo kakšno ljudsko pesem.

Da nas služba državne varnosti ne bi zlahka identificirala, nismo uporabljali svojega pravega imena. Bratovščina naju je poznala kot João Maria in Maria João. Naših imen ni bilo najti v nobenem pismu ali evidenci. Namesto tega so nam določili številke. Zavestno sem se odločila, da si ne bom zapomnila  naslovov bratov in sester. Če bi me aretirali, jih ne bi mogla izdati.

Z Joãom sva bila odločena, da kljub oviram izkoristiva vsako priložnost za pričevanje, saj sva se zavedala, da lahko vsak trenutek izgubiva svobodo. Naučila sva se zanašati na najinega nebeškega Očeta, Jehova. Bil je najin Zaščitnik in svoje angele je uporabil tako, da sva čutila, kakor da ‚vidiva Nevidnega‘. (Hebrejcem 11:27)

Ob neki priložnosti, ko sva s sestro oznanjevali po hišah v Portu, sva srečali moškega, ki je vztrajal, naj vstopiva v stanovanje. Sestra je brez pomišljanja vstopila, jaz pa nisem imela druge izbire, kakor da grem za njo. Z grozo sem opazila, da je na hodniku visela fotografija nekoga v vojaški uniformi. Kaj sedaj? Najin gostitelj naju je povabil, da sedeva, in me nato vprašal: »Ali bi svojemu sinu dovolili služiti v vojski, če bi ga vpoklicali?« Znašla sem se v kočljivem položaju. Mirno, vendar po tihi molitvi, sem odgovorila: »Nimam otrok in prepričana sem, da bi tudi vi, če bi vam postavila takšno hipotetično vprašanje, odgovorili enako.« Utihnil je. Zato sem nadaljevala: »Če pa bi me vprašali, kaj pomeni izgubiti brata ali očeta, vam lahko odgovorim, ker sta mi tako brat kot oče umrla.« Ko sem govorila, so mi v oči stopile solze in opazila sem, da je tudi on komaj zadrževal jok. Pojasnil je, da mu je nedavno umrla žena. Pozorno je poslušal, ko sem mu govorila o vstajenjskem upanju. Nato sva se vljudno poslovili in brez težav odšli. Zadevo sva prepustili v Jehovove roke.

Iskrenim ljudem se je kljub prepovedi pomagalo, da so spoznali resnico. V Portu je moj mož pričel preučevati s Horáciom, poslovnežem, ki je hitro napredoval. Kasneje je tudi njegov sin Emílio, odličen zdravnik, stopil na stran Jehova in se krstil. Prav zares, Jehovovega svetega duha ne more nič ustaviti.

»Nikoli ne veste, kaj bo Jehova dopustil«

Leta 1973 sva bila z Joãom povabljena na mednarodni zbor »Božja zmaga« v Bruselj (Belgija). Navzočih je bilo na tisoče španskih in belgijskih bratov in sester, pa tudi delegatov iz Mozambika, Angole, s Kapverdskega otočja, z Madeire in Azorov. Brat Knorr, ki je prišel s sedeža v New Yorku, nas je v sklepnih mislih spodbudil: »Še naprej zvesto služite Jehovu. Nikoli ne veste, kaj bo Jehova dopustil. Kdo ve, morda boste naslednje mednarodno zborovanje obiskali na Portugalskem!«

Naslednje leto so oznanjevalsko delo na Portugalskem zakonsko priznali. Besede brata Knorra so se uresničile, ko smo 25. aprila  1978 organizirali prvo mednarodno zborovanje v Lizboni. Kakšna prednost je bila korakati po lizbonskih ulicah ter pričevati s plakati, revijami in vabili za javni govor! Sanje so postale resničnost.

Najina ljubezen do portugalske bratovščine je rasla. Mnogo je bilo takih, ki so jih zaradi krščanske nevtralnosti zaprli in pretepli. Želela sva si še naprej služiti na Portugalskem, toda nisva mogla. Leta 1982 je João hudo zbolel na srcu in podružnični urad nama je predlagal, naj se vrneva v Brazilijo.

Težavni čas

Bratje v podružničnem uradu v Braziliji so naju zelo podprli in naju dodelili v občino Quiririm v Taubatéju (zvezna država São Paulo). Joãovo zdravje se je hitro slabšalo in kmalu ni mogel več iz hiše. Zainteresirani posamezniki so prihajali k nama na dom, da bi preučevali Biblijo. Pri nama so prav tako vsak dan potekali shodi za terensko službo in tedensko preučevanje knjige. Te priprave so nama pomagale ohraniti duhovnost.

João je v Jehovovi službi delal toliko, kolikor je pač lahko, vse do svoje smrti 1. oktobra 1985. Bila sem žalostna in nekoliko potrta, a odločena vztrajati na svoji dodelitvi. Drug udarec sem doživela aprila leta 1986, ko so mi vlomili v stanovanje in skoraj vse pokradli. Prvič v življenju sem se počutila osamljeno in prestrašeno. Neka zakonca sta me ljubeče povabila, naj se za nekaj časa nastanim pri njiju, za kar sem bila zelo hvaležna.

Joãova smrt in vlom sta tudi močno vplivala na moje služenje Jehovu. V strežbi nisem bila več samozavestna. Podružničnemu uradu sem pisala glede tega problema. Za nekaj časa so me povabili v Betel, da bi si ponovno pridobila čustveno ravnotežje. To je bil zares krepilen čas!

Brž ko sem se počutila malo bolje, sem sprejela dodelitev v Ipui, mestu v zvezni državi São Paulo. Sicer sem bila z oznanjevanjem precej zaposlena, toda včasih sem se počutila malodušno. Ob takih trenutkih sem telefonirala bratovščini v Quiririm in takrat je k meni za nekaj dni prišla kakšna družina. Ti obiski so bili zares spodbudni! Ko sem bila prvo leto v Ipui, se je 38 bratov in sester odpravilo na dolgo potovanje, da bi me obiskali.

Leta 1992, šest let po Joãovi smrti, mi je Jehovova organizacija zopet poslala vabilo. Tokrat naj bi se preselila v Franco (zvezna država São Paulo), kjer še vedno služim kot polnočasna strežnica. Tukajšnje področje je zelo rodovitno. Leta 1994 sem pričela preučevati z županom. Takrat se je potegoval za sedež v brazilskem parlamentu, toda kljub njegovemu natrpanemu urniku sva preučevala vsak ponedeljek popoldan. Da naju ne bi kaj zmotilo, je izklopil telefon. Zelo me je razveselilo, ko sem videla, kako se je počasi nehal ukvarjati s politiko in si z resnico obnovil zakon! Skupaj z ženo se je krstil leta 1998.

Ko se ozrem nazaj, lahko rečem, da je bilo moje življenje polnočasne strežnice vselej polno blagoslovov in prednosti. To, da sem se odzivala na vabila, ki mi jih je Jehova pošiljal po svoji organizaciji, me je resnično bogato nagradilo. In kakršno koli vabilo utegnem še dobiti, ga bom kot vedno brez omahovanja sprejela.

[Slike na strani 25]

Leta 1957, ko sem pričela polnočasno službo, in danes

[Slika na strani 26]

Z betelsko družino v Braziliji leta 1963

[Slika na strani 27]

Najina poroka avgusta leta 1965

[Slika na strani 27]

Zbor na Portugalskem, ko je bilo delo prepovedano

[Slika na strani 28]

Poulično pričevanje v Lizboni leta 1978, ko je bilo organizirano mednarodno zborovanje »Zmagoslavna vera«