Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Skrbite za sirote in vdove v njih stiski

Skrbite za sirote in vdove v njih stiski

 Skrbite za sirote in vdove v njih stiski

Ni težko opaziti, da živimo v neljubečem svetu. Apostol Pavel je o ljudeh v »zadnjih dneh« napisal: »Nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, [. . .] brezsrčni [brez naravnega srčnega čuta, NW].« (2. Timoteju 3:1–3) Kako resnične so te besede!

MORALNO okolje našega časa je prispevalo k pomanjkanju sočutja v srcu mnogih. Ljudi vedno manj zanima dobro drugih, kdaj pa kdaj celo dobro svojih družinskih članov.

To neprijetno vpliva na mnoge, ki so jih razne okoliščine pahnile v bedo. Zaradi vojn, naravnih nesreč in izseljevanj ljudi, ki nato iščejo zatočišče, vztrajno narašča število vdov in sirot. (Propovednik 3:19) »Zaradi vojne je več kot milijon [otrok] osirotelih ali pa so jih ločili od njihovih družin,« pravi poročilo Sklada Združenih narodov za otroke. Veste tudi, da je veliko samih, zapuščenih ali razvezanih mater, ki se spoprijemajo z zahtevno nalogo, da same preživljajo in vzgajajo svojo družino. Okoliščine poslabšuje še dejstvo, da se nekatere države otepajo z resno gospodarsko krizo, zaradi katere so mnogi njihovi prebivalci prisiljeni živeti v skrajni revščini.

Ali je za tiste, ki so v stiski, glede na vse to kakšno upanje? Kako se lahko ublaži trpljenje vdov in sirot? Ali bo ta problem kdaj odpravljen?

Ljubeča skrb v biblijskih dneh

Skrb za telesne in duhovne potrebe vdov in sirot je bila vedno pomemben del bogočastja. Kadar so Izraelci pobirali žito ali plodove, niso smeli za seboj nabirati ostankov na polju in paberkovati. Slednje so morali prepustiti »tujcu, siroti in vdovi«. (5. Mojzesova 24:19–21) Mojzesova postava je določevala: »Nobene vdove in sirote ne žalite.« (2. Mojzesova 22:22, 23) Vdove in sirote, o  katerih govori Biblija, so ustrezno zastopale revnejše ljudstvo, saj so preostali družinski člani po smrti moža in očeta ali obeh staršev morda ostali sami in brez sredstev. Očak Job je izjavil: »Otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika.« (Job 29:12)

V prvih dneh krščanske občine je bila skrb za prizadete in tiste, ki so res potrebovali pomoč, ker so izgubili starše ali moža, posebna značilnost pravega čaščenja. Učenec Jakob je z živim zanimanjem za njihovo blaginjo napisal: »Bogoslužje čisto in neoskrunjeno pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.« (Jakob 1:27)

Poleg tega, da je Jakob omenil sirote in vdove, je izrazil veliko skrb tudi za tiste, ki so živeli v revščini in bedi. (Jakob 2:5, 6, 15, 16) Apostol Pavel je pokazal, da razmišlja enako. Ko sta z Barnabom dobila oznanjevalsko dodelitev, jima je bilo med drugim naročeno, naj ‚se spominjata ubogih‘. »Za to sem se tudi potrudil, da se tako stori,« je lahko mirne vesti dejal Pavel. (Galatom 2:9, 10) V poročilu o delovanju krščanske občine kmalu po njeni ustanovitvi je pisalo: »Ni ga bilo namreč ubožca med njimi: [. . .] in oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval.« (Dejanja 4:34, 35) Da, priprava glede skrbi za sirote, vdove in obubožane, ki je bila uvedena v starem Izraelu, se je prenesla v krščansko občino.

Pomoč je bila seveda skromna in primerna sredstvom posamezne občine. Z denarjem  niso razsipavali in pomoč so prejeli tisti, ki so jo resnično potrebovali. Noben kristjan se ni smel nepošteno okoriščati te priprave in občini se ni smelo nalagati nepotrebnega bremena. To se je jasno videlo iz Pavlovih navodil, zapisanih v Prvem listu Timoteju 5:3–16. Tam vidimo, da so odgovornost izkazovanja pomoči posameznikom v potrebi prevzeli njihovi sorodniki, če so lahko pomagali. Vdove v potrebi so morale za to, da bi imele pravico do pomoči, izpolnjevati določene zahteve. V vsem tem se zrcali modra priprava, po kateri Jehova skrbi za tiste v potrebi. Kaže pa tudi, da se mora ravnati uravnovešeno, tako da se nihče ne bi okoriščal izkazane prijaznosti. (2. Tesaloničanom 3:10–12)

Današnja skrb za sirote in vdove

Načela glede skrbi in pomoči za tiste v stiski, po katerih so se ravnali Božji služabniki v preteklosti, se še vedno udejanja v občinah Jehovovih prič. Značilna lastnost je bratoljubje, kakor je Jezus izjavil: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35) Če nekateri trpijo zaradi pomanjkanja ali so jih prizadele bodisi kaka nesreča ali posledice vojne oziroma nemiri v državi, druga mednarodna bratovščina vneto išče poti, da bi duhovno in gmotno pomagala. Poglejmo nekatera sodobna doživetja, ki kažejo, kaj se dela v tem pogledu.

Pedro se ne spominja veliko svoje matere, ki mu je umrla, ko je bil star komaj kako poldrugo leto. V petem letu starosti mu je umrl še oče in tako je ostal sam skupaj z brati. Jehovove priče so že obiskovali njihovega očeta, in tako so Pedro ter njegovi starejši bratje začeli doma preučevati Biblijo.

Pedro pripoveduje: »Že naslednji teden smo začeli obiskovati shode. Pri druženju z brati smo lahko čutili izkazano nam ljubezen. Občina je bila zame zatočišče, ker so mi bratje in sestre izkazovali ljubezen in naklonjenost, kakor da bi bili moji starši.« Pedro se spominja, da ga je neki starešina imel navado povabiti k sebi domov, kjer je bil deležen pogovora in sprostitve z družino. »Tega se zelo rad spominjam,« pravi Pedro, ki je o svoji veri začel oznanjevati, ko je bil star 11 let, in se krstil v 15. letu starosti. Podobno so njegovi starejši bratje s pomočjo tistih v občini zelo duhovno napredovali.

Pogledamo si lahko tudi Davidov primer. Ko sta se njegova starša ločila, sta zapustila njega in njegovo sestro dvojčico. Vzgajali so ju stari starši in teta. »Ko sva zrasla in spoznala, v kakšnih okoliščinah sva, naju je prevzel občutek negotovosti in žalost. Potrebovala sva nekaj, na kar bi se lahko oprla. Teta je postala Jehovova priča in po zaslugi tega naju je poučevala o biblijski resnici. Bratje in sestre so nama naklonili svojo ljubezen in prijateljstvo. Imeli so naju zelo radi in naju spodbujali, naj si prizadevava za cilji ter delava za Jehova. Ko sem bil star približno deset let, je neki strežni služabnik prihajal pome, da sem sodeloval v terenski strežbi. Drugi brat mi je poravnal stroške, kadar sem se udeležil zborovanj. Eden mi je celo pomagal tako, da sem lahko prispeval v kraljestveni dvorani.«

 David se je krstil, ko je bil star 17 let, in pozneje začel služiti v podružnici Jehovovih prič v Mehiki. Še sedaj prizna: »Nekateri starešine imajo pomembno vlogo pri mojem usposabljanju in mi koristno svetujejo. Tako premagujem občutek negotovosti in osamljenost.«

Abel, starešina v neki občini v Mehiki, kjer je nekaj vdov, ki potrebujejo pomoč, pripoveduje: »Prepričan sem, da vdove najbolj potrebujejo čustveno podporo. Kdaj pa kdaj preživljajo obdobja potrtosti; počutijo se osamljene. Zato je zelo pomembno, da smo jim v oporo, tako da jih poslušamo. Pogosto jih [občinski starešine] obiščemo. Dobro si je vzeti čas in pokazati zanimanje za njihove težave. To prispeva k temu, da se počutijo duhovno potolažene.« Kdaj pa kdaj je prav tako potrebna gospodarska pomoč. »Sedaj gradimo hišo za neko ovdovelo sestro,« je pred kratkim pripovedoval Abel. »To delamo nekatere popoldneve med tednom in sobote.«

Neki drug občinski starešina pravi o svojih izkušnjah pri pomoči sirotam in vdovam naslednje: »Menim, da sirote potrebujejo še več krščanske ljubezni kakor vdove. Opazil sem, da je zanje večja verjetnost, da se počutijo zavrnjene, kakor pa otroci in mladostniki z obema staršema. Potrebujejo veliko izrazov bratovske ljubezni. Dobro je po shodu pristopiti k njim in izvedeti, kako so. Neki poročen brat je osirotel v zgodnjem otroštvu. Na shodu ga vedno prisrčno pozdravim, on pa, ko me vidi, me objame. To krepi vezi resničnega bratoljubja.«

Jehova ‚bo rešil siromaka‘

Za to, da bi se vdove in sirote lahko spoprijemale s svojimi okoliščinami, je bistveno zaupanje v Jehova. O njem je rečeno: »GOSPOD brani tujce, siroto in vdovo podpira.« (Psalm 146:9) Take težave bodo dokončno rešene šele z Božjim kraljestvom v rokah Jezusa Kristusa. Psalmist je to Mesijevo vlado preroško opisal tako: »Rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil.« (Psalm 72:12, 13)

Medtem ko se bliža konec sedanje stvarnosti, se bodo pritiski na kristjane na splošno gotovo še povečali. (Matevž 24:9–13) Kristjani si morajo vsak dan izkazovati več medsebojne skrbi in ‚imeti iskreno [močno, NW] ljubezen med seboj‘. (1. Petrov 4:7–10) Krščanski možje, posebej starešine, se morajo zanimati za osirotele in jim izražati sočutje. In vdovam so lahko velika opora ter vir tolažbe zrele ženske v občini. (Titu 2:3–5) V resnici lahko vsak prispeva svoj del, tako da dejavno izraža skrb za druge, ki prestajajo stisko.

Kadar pravi kristjani ‚vidijo svojega brata, da je v potrebi‘, ne ‚zaprejo svojega srca‘. Skrbno pazijo, da upoštevajo opomin apostola Janeza: »Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Janezov 3:17, 18) Zatorej, ‚skrbimo za sirote in vdove v njih stiski‘. (Jakob 1:27)

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici.« (1. Janezov 3:18)

[Slike na strani 10]

Pravi kristjani za sirote in vdove skrbijo gmotno, duhovno, in čustveno