Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

V preizkušnji najine vere nisva ostala sama

V preizkušnji najine vere nisva ostala sama

 V preizkušnji najine vere nisva ostala sama

Vicky je bila ljubka dojenčica – zdrava, prisrčna in polna življenja. Ko se je spomladi 1993. leta rodila, najina sreča resnično ni poznala meja. Stanovali smo v majhnem mestu v južni Švedski in življenje je bilo čudovito.

KO JE bila Vicky stara poldrugo leto, pa se je zdelo, da se nama je svet sesul. Vicky že nekaj časa ni bila dobrega zdravja, zato sva jo peljala v bolnišnico. Nikoli ne bova pozabila trenutka, ko nama je zdravnik povedal, da najina hči trpi za akutno limfoblastno levkemijo, obliko otroškega raka, ki prizadene bele krvničke.

Ni nama bilo lahko dojeti, da je najino dekletce doletela ta strašna bolezen. Šele pričenjala se je zavedati sveta okoli sebe in sedaj naj bi umrla. Zdravnik naju je skušal potolažiti, zato nama je dejal, da bi se lahko poskrbelo za dokaj uspešno zdravljenje, ki zajema kemoterapijo in nekaj krvnih transfuzij. To je bil naslednji pretres.

Najina vera je preizkušana

Najino hčerko sva imela nadvse rada in hotela sva ji priskrbeti najboljšo zdravstveno oskrbo. Vendar krvne transfuzije niso prišle v poštev. Trdno verujeva Božji Besedi, Bibliji, ki jasno izjavlja, naj se kristjani ‚zdržujejo krvi‘. (Dejanja 15:28, 29) Vedela sva tudi, da so same krvne transfuzije tvegane. Zaradi njih so tisoči dobili bolezni in umrli. Edina alternativa je bilo zelo kakovostno zdravljenje, ki ne zajema krvnih  transfuzij. V tem pogledu se je sedaj začel najin boj za vero.

Kaj sva lahko storila? Povezala sva se z Bolnišničnoinformativno službo na švedskem podružničnem uradu Jehovovih prič, da bi zaprosila za pomoč. * V najinem iskanju bolnišnice in zdravnika, ki bi bila pripravljena zdraviti s kemoterapijo brez krvnih transfuzij, so takoj razposlali telefakse v več bolnišnic po Evropi. Naši krščanski bratje so naju s tem, kako goreče in z ljubeznijo so se trudili, da bi nama pomagali, zelo okrepili. V najinem boju za vero nisva ostala sama.

Čez nekaj ur so našli bolnišnico in zdravnika, v Homburgu v Posarju, Nemčija. Uredili so vse potrebno, da naslednji dan odletimo tja in hčerki Vicky opravijo preiskave. Ob prihodu so nas sprejeli naši krščanski bratje iz krajevne občine Jehovovih prič v Homburgu, in še nekateri najini sorodniki. Toplo dobrodošlico nam je izrekel tudi predstavnik tamkajšnjega Odbora za stike z bolnišnicami. Spremil nas je v bolnišnico in nama dal vso mogočo podporo. Bilo nama je v tolažbo videti, da nama celo v tuji državi stojijo ob strani naši duhovni bratje in sestre.

Ko sva se v bolnišnici seznanila z dr. Grafom, sva bila spet potolažena. Bil je zelo razumevajoč in nama je zagotovil, da bo naredil vse, kar je mogoče, da bi Vicky zdravil brez krvnih transfuzij. S takim zdravljenjem bi bil pripravljen nadaljevati tudi, če bi njena raven hemoglobina padla na 5 g/dl. Povedal je še, da ima Vicky zaradi zgodnje diagnoze ter hitrega ukrepanja, da sva jo pripeljala tja, dobre možnosti za uspešno zdravljenje. Priznal je, da bo tokrat prvič v takem primeru, kot je Vickyjin zdravil s kemoterapijo brez uporabe krvnih transfuzij. Bila sva zelo hvaležna in sva občudovala pogum dr. Grafa ter njegovo odločenost, da nam pomaga.

Ekonomske težave

Vprašanje pa je sedaj bilo: kako bova plačala Vickyjino zdravljenje? Ohromilo naju je, ko sva izvedela, da bo dveletno zdravljenje stalo okrog 150.000 nemških mark. Nikjer nisva imela niti približno blizu toliko denarja in vendar je bilo nujno takoj začeti zdraviti Vicky. Ker sva zapustila Švedsko zaradi zdravljenja v Nemčiji, nisva bila upravičena do nobenega državnega zdravstvenega zavarovanja. Tako sva bila tam z najino hudo bolno deklico, za pomoč nam je bila na razpolago medicinska strokovnost, nisva pa imela dovolj denarja.

V pomoč nama je priskočila bolnišnica in rekli so, da bodo takoj začeli zdraviti, če vnaprej plačava 20.000 mark in za ostalo podpiševa garancijo. Imela sva nekaj prihrankov in z ljubečo pomočjo prijateljev ter sorodnikov sva lahko plačala 20.000 mark – kaj pa ostalo?

Zopet so naju spomnili, da v najinem boju za vero nisva sama. Neki duhovni brat, ki ga takrat nisva poznala, je bil pripravljen prevzeti odgovornost za dolgovani znesek. Vendar nama njegove velikodušne ponudbe ni bilo treba uporabiti, ker sva lahko stvari uredila drugače.

Medicinska strokovnost na delu

Kemoterapija se je začela. Minevali so dnevi in tedni. Včasih je bilo za najino malo hčer zelo težavno in mučno, in za naju tudi. Po drugi strani pa sva bila nadvse radostna in hvaležna vsakič, ko je pokazala kako znamenje izboljšanja. Kemoterapija je trajala osem mesecev. Vickyjina najnižja raven hemoglobina je bila 6 g/dl, in dr. Graf je držal obljubo.

Minilo je že dobrih šest let in zadnji pregled njene hrbtenične tekočine ne kaže nobenih sledov levkemije. Zdaj je vesela deklica brez  kakršnih koli znakov bolezni. Da, zdi se kot čudež, da je Vicky tako popolnoma ozdravela. Zavedava se, da mnogi otroci z enako boleznijo umrejo kljub prejemanju kemoterapije in krvnih transfuzij.

V najinem boju za vero sva zmagala, toda ne brez pomoči sorodnikov, krščanskih bratov in sester ter medicinskih strokovnjakov. Bolnišničnoinformativna služba naju je popolnoma podpirala 24 ur dnevno. Dr. Graf in njegovi sodelavci so uporabili svojo usposobljenost, da so pomagali Vicky ozdraveti. Za vse to sva resnično hvaležna.

Najina vera se je okrepila

Najbolj pa sva hvaležna našemu Bogu, Jehovu, za njegovo ljubečo skrb in moč, ki sva jo prejemala po njegovi Besedi, Bibliji. Kadar se ozreva nazaj, vidiva, koliko sva se naučila in kako nama je ta trda življenjska izkušnja okrepila vero.

Najina srčna želja sedaj je, da bi ohranila tesen odnos z Bogom Jehovom in naučila hčer, kolikšne vrednosti je živeti življenje v skladu z njegovimi zahtevami. Da, želiva ji dati dobro duhovno dediščino večnega življenja v bližajočem se raju tu, na zemlji. (Prispevek)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 7 Bolnišničnoinformativna služba nadzoruje mednarodno mrežo Odborov za stike z bolnišnicami. Odbore nato sestavljajo krščanski prostovoljci, ki so usposobljeni za to, da spodbujajo sodelovanje med zdravniki in njihovimi pacienti Pričami. Bolnikom tako pomaga več kot 1400 Odborov za stike z bolnišnicami v več kot 200 državah.