Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Bila sva tim

Bila sva tim

 Življenjska zgodba

Bila sva tim

PRIPOVEDUJE MELBA BARRY

Drugega julija 1999 sva bila z možem, kot že tisočkrat v najinih 57 letih zakona, na velikem zborovanju Jehovovih prič. Tisti petek je Lloyd ravno imel zadnji govor na območnem zborovanju na Havajih. Nenadoma se je zgrudil. Kljub vsem prizadevanjem, da bi ga oživili, je umrl. *

KAKO dragi so krščanski bratje in sestre na Havajih, ki so se zbrali okrog mene in mi pomagali spoprijemati se s to nesrečo! Lloyd je vplival na življenje številnih med njimi ter tudi na življenje mnogih drugih po svetu.

Sedaj, po skoraj dveh letih od njegove smrti, sem razmišljala o najinih dragocenih skupnih letih – mnogih na misijonarski dodelitvi v tujini, pa tudi na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Spominjala sem se tudi svojega zgodnjega življenja v Sydneyu v Avstraliji ter izzivov, s katerimi sva se z Lloydom spoprijemala, da sva se med zgodnjim delom druge svetovne vojne poročila. Najprej pa naj vam povem, kako sem postala Priča in kako sem daljnega 1939. leta spoznala Lloyda.

Kako sem postala Priča

Moja ljubeča in skrbna starša sta bila James in Henrietta Jones. Šolo sem 1932. leta končala, ko sem imela šele 14 let. Svet je bil takrat sredi velike gospodarske depresije. Da bi pomagala družini, zraven sta spadali tudi moji mlajši sestri, sem se zaposlila. Čez nekaj  let sem imela dobro plačano službo, v kateri sem nadzorovala delo nekaj mladenk.

Mati je medtem 1935. leta od neke Jehovove priče sprejela biblijsko literaturo in se kmalu prepričala, da je našla resnico. Ostali smo mislili, da se ji meša. Nekega dne pa sem opazila knjižico Kje so mrtvi?, katere naslov mi je zbudil pozornost. Tako sem knjižico na skrivaj prebrala. To je zadostovalo! Takoj sem začela z mamo obiskovati shod med tednom, ki smo ga imenovali Vzorčni pouk. Knjižica z naslovom Vzorčni pouk (nazadnje so bile to tri knjižice) je vsebovala vprašanja in odgovore ter svetopisemske stavke, ki so podpirali odgovore.

Približno takrat, aprila 1938, je v Sydney prišel Joseph F. Rutherford, predstavnik s svetovnega sedeža Jehovovih prič. Njegov javni govor je bil prvi, ki sem se ga udeležila. Bil naj bi v sydneyjski mestni dvorani, toda nasprotnikom je uspelo, da so nam rabo prostora odpovedali. Predavanje je zato potekalo na veliko večjem sydneyjskem športnem igrišču. Ker so nasprotniki priskrbeli dodatno propagando, se je priložnosti udeležilo približno 10.000 ljudi, osupljivo število, če upoštevamo, da je bilo takrat v Avstraliji komaj 1300 Prič.

Zatem sem kmalu prvič sodelovala v terenski strežbi, in to brez kakršnega koli usposabljanja. Ko je naša skupina prispela na oznanjevalsko področje, mi je brat, ki nas je vodil, rekel: »Tista hiša tam je tvoja.« Bila sem tako živčna, da sem gospo, ki mi je odprla vrata, vprašala: »Ali mi, prosim, lahko poveste, koliko je ura?« Šla je noter, preverila čas, se vrnila in mi povedala. To je bilo vse. Vrnila sem se k avtu.

Nisem odnehala in tako sem se kmalu z drugimi redno pogovarjala o kraljestvenem sporočilu. (Matevž 24:14) Marca 1939 sem simbolizirala svojo posvetitev Jehovu, ko sem se pri naši sosedi, Dorothy Hutchings, krstila v kopalni kadi. Ker bratov ni bilo na razpolago, so mi kmalu po krstu dali občinske odgovornosti, ki so navadno namenjene krščanskim moškim.

Običajno smo se shajali po zasebnih domovih, tu in tam pa tudi najeli kako dvorano za javna predavanja. V našo majhno občino je prišel predavat postaven mlad brat iz Betela, naše podružnice. Vendar nisem vedela, da je prišel še zaradi nečesa – da bi izvedel kaj več o meni. Da, tako sem spoznala Lloyda.

Srečanje z Lloydovo družino

Kmalu sem hotela polnočasno služiti Jehovu. Ko sem se prijavila za pionirsko službo (da bi polnočasno sodelovala v oznanjevanju), pa so me vprašali, ali bi želela služiti v Betelu. Septembra 1939, ko se je začela druga svetovna vojna, sem tako postala članica betelske družine v Strathfieldu, predmestju Sydneyja.

Decembra 1939 sem potovala na zborovanje v Novo Zelandijo. Ker je bil Lloyd tam doma, je tja šel tudi on. Potovala sva z isto ladjo in se bolje spoznala. Lloyd je poskrbel, da sem srečala njegovo mater, očeta in sestri na zborovanju v Wellingtonu ter še pozneje na njihovem domu v Christchurchu.

Prepoved našega dela

V soboto, 18. januarja 1941, so se k podružnici v približno šestih črnih limuzinah pripeljali zvezni uradniki, da bi nam zasegli premoženje. Zagledala sem jih prva, ker sem delala v majhni čuvajnici ob vhodu v Betel. Približno 18 ur prej smo bili obveščeni o prepovedi, zato smo skoraj vso literaturo in  kartoteke odstranili iz podružnice. Naslednji teden so zaprli pet članov betelske družine, med njimi tudi Lloyda.

Vedela sem, da bratje v zaporu najbolj potrebujejo duhovno hrano. Da bi Lloyda spodbudila, sem se odločila pisati mu »ljubezenska pisma«. Začela sem v stilu, kot se pričakuje za tako pismo, nato pa prepisala cele članke iz Stražnega stolpa ter se podpisala kot njegova ljubljena. Čez štiri mesece in pol so Lloyda izpustili.

Poroka in nadaljnja služba

Leta 1940 je v Avstralijo prišla na obisk Lloydova mati in on ji je povedal, da razmišljava o poroki. Svetovala mu je, naj tega ne stori, saj se je zdelo, da je konec te stvarnosti pred vrati. (Matevž 24:3–14) Svoje namene je Lloyd omenil tudi svojim tovarišem in ti so ga vsakič odvračali od poroke. Končno me je nekega februarskega dne 1942. leta, skupaj s štirimi Pričami, ki so mu trdno obljubili, da bodo molčali, naskrivaj peljal na matični urad, kjer sva se nato poročila. Takrat v Avstraliji ni bilo urejeno za to, da bi Jehovove priče opravljali poroke.

Kot zakonskemu paru nama niso dovolili nadaljevati betelske službe, vprašali pa so naju, ali bi pričela s posebnim pioniranjem. Z veseljem sva sprejela dodelitev v podeželsko mesto z imenom Wagga Wagga. Še vedno smo oznanjevali pod prepovedjo, in ker nisva imela nobene denarne podpore, sva morala najino breme zares vreči na Jehova. (Psalm 55:22)

Na podeželje sva se vozila z dvosedežnim kolesom, srečevala nekatere prijazne ljudi in se z njimi dolgo pogovarjala. Le redki so sprejeli biblijski pouk. Neki lastnik prodajalne pa je delo, ki sva ga opravljala, tako cenil, da nama je vsak teden dajal sadje in zelenjavo. V Waggi Waggi sva preživela šest mesecev, potem pa so naju povabili, da bi se vrnila v Betel.

 Betelska družina je maja 1942 opustila pisarno v Strathfieldu in se preselila v zasebne domove. Približno vsakih nekaj tednov so se selili iz enega doma v drugi, da jih ne bi odkrili. Ko sva se avgusta z Lloydom vrnila v Betel, sva se jim pridružila na enem od teh mest. Čez dan nama je bilo dodeljeno delo v eni od podzemnih tiskarn, ki so jih uredili. Junija 1943 so prepoved našega dela končno preklicali.

Priprava na služenje v tujini

Aprila 1947 sva dobila preliminarno prošnjo, za Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead, ki je stala v South Lansingu v New Yorku, ZDA. Medtem je bila najina naloga ta, da obiskujeva občine po Avstraliji za njihovo duhovno utrjevanje. Čez nekaj mesecev sva prejela vabilo, da se udeleživa 11. Gileadovega razreda. Na voljo sva imela tri tedne, da urediva najine zadeve in spakirava imetje. Decembra 1947 sva zapustila družino in prijatelje ter se še s 15 drugimi iz Avstralije, ki so bili povabljeni v isti razred, odpravila v New York.

V šoli Gilead so nama meseci kar zleteli in prejela sva misijonarsko dodelitev na Japonsko. Urejanje dokumentov za potovanje na Japonsko je vzelo nekaj časa, zato so Lloyda zopet dodelili za potujočega nadzornika Jehovovih prič. Pri najini nalogi sva obiskovala občine, ki so se razprostirale od Los Angelesa pa vse do mehiške meje. Bila sva brez avtomobila, zato so naju Priče vsak teden prijazno prepeljali iz ene občine v drugo. Področje, ki je pokrivalo tisti prostrani okraj, sedaj sestavljajo tri angleška in tri španska območja, katerih vsako obsega okrog deset okrajev!

Nenadoma je nastopil oktober 1949 in že sva s predelano vojno ladjo plula proti Japonski. Del ladje je bil namenjen moškim, drug del pa ženskam in otrokom. Le en dan pred pristankom v Yokohami smo se spoprijeli s tajfunom. Očitno je očistil nebo, saj smo lahko naslednji dan, 31. oktobra, ob sončnem vzhodu videli goro Fudži v vsem njenem veličastju. Kako čudovita dobrodošlica na najini novi dodelitvi!

Delo z Japonci

Ko smo se misijonarji približali luki, smo zagledali na stotine črnolasih ljudi. ‚Kako hrupna množica!‘ smo pomislili ob neznanskem topotanju. Vsak je nosil lesene cokle, ki so topotale po lesenem utrjenem obrežju. Po prenočitvi v Yokohami smo ujeli vlak za našo misijonarsko dodelitev v Kobeju. Tam je Don Haslett, sošolec iz Gileada, ki je na Japonsko prispel nekaj mesecev prej, najel misijonarski dom. Bila je lepa, velika, v zahodnem stilu grajena enonadstropna hiša, a popolnoma neopremljena!

Da bi si priskrbeli blazine, na katerih bi spali, smo pokosili visoko travo okrog hiše in jo položili na tla. Tako se je začelo najino misijonarsko življenje; z ničimer drugim razen s tem, kar sva imela med prtljago. Priskrbeli smo si majhne peči na oglje, ki jim pravijo hibači, da bi se greli in na njih kuhali. Neke noči je Lloyd našel somisijonarja Percyja in Ilmo Iszlaub v nezavesti. Uspelo mu ju je prebuditi s tem, da je odprl okna in spustil noter nekaj svežega, mrzlega zraka. Nekoč sem tudi jaz izgubila zavest, ko sem kuhala na takšni peči. Pri nekaterih rečeh traja nekaj časa, da se jih navadiš!

Med drugim delom je imelo prednost to, da se naučimo jezika in mesec dni smo se japonščino učili 11 ur dnevno. Zatem smo začeli oznanjevati, tako da smo začeli s stavkom ali dvema, ki smo si ju bili zapisali. Že prvi dan, ko sem bila zunaj, sem srečala očarljivo gospo, Miyo Takagi, ki me je prijazno sprejela. Pri ponovnih obiskih sva se obe trudili s pomočjo japonsko-angleških slovarjev, dokler se ni razvil odličen biblijski pouk. Zopet sem jo videla 1999. leta, ko sem se  udeležila posvetitve razširjenih podružničnih stavb na Japonskem, ter srečala tudi nekaj drugih dragih ljudi, s katerimi sem preučevala. Minilo je petdeset let, vendar so še vedno goreči oznanjevalci Kraljestva in delajo, kar morejo, da bi služili Jehovu.

Leta 1950 se je obhajanja spomina na Kristusovo smrt ob prvem aprilu udeležilo približno 180 ljudi. Na naše presenečenje se je naslednji dopoldan pojavilo 35 oseb, da bi sodelovali v terenski strežbi. Vsak misijonar je vzel s seboj v službo po tri ali štiri nove posameznike. Stanovalci niso govorili meni – tujki, ki je komaj kaj razumela – ampak raje japonskim obiskovalcem spominske slovesnosti, ki so me spremljali. Pogovori so kar trajali in trajali, jaz pa nisem imela pojma, o čem se pogovarjajo. Z veseljem povem, da so nekateri od teh novih napredovali v spoznanju in še danes nadaljujejo z oznanjevanjem.

Mnoge prednosti in dodelitve

V Kobeju sva misijonarila do leta 1952, nato pa so naju dodelili v Tokio in Lloydu zaupali nadzorstvo v podružnici. Njegove delovne naloge so ga sčasoma vodile po vsej Japonski in v druge države. Pozneje mi je Nathan H. Knorr s svetovnega sedeža med enim od svojih obiskov v Tokiu dejal: »Mimogrede, ali veš, kam gre tvoj mož ob naslednjem conskem potovanju? V Avstralijo in Novo Zelandijo.« Dodal je še: »Tudi ti lahko greš, če si plačaš pot.« Zelo sem bila razburjena! Navsezadnje je od najinega odhoda zdoma minilo devet let.

Vročično sem pričela pisati pisma. Moja mama mi je pomagala priskrbeti karto. Z Lloydom sva bila zaposlena na najinih dodelitvah in nisva imela sredstev za to, da bi obiskala najini družini. Moje molitve so tako bile uslišane. Kot si lahko predstavljate, je bila mati zelo vesela, ko me je videla. Rekla je: »No, varčevala bom, da bosta čez tri leta zopet prišla.« S tem v mislih smo se razšli, a žal je naslednjega julija umrla. Upam, da bova v novem svetu spet čudovito združeni!

Vse do leta 1960 je bila moja edina dodelitev misijonarjenje, potem pa sem dobila pismo s pojasnilom: »Od danes je zate urejeno, da boš prala in likala za vso betelsko družino.« Naša družina je takrat štela le kako dvanajsterico, zato sem lahko to delo opravljala poleg svoje misijonarske naloge.

Leta 1962 so podrli naš japonski dom in naslednje leto na tem zemljišču zgradili nov, petnadstropni betelski dom. Moja naloga je bila, da mladim, novim bratom v Betelu pomagam, da vzdržujejo urejene sobe in počistijo za sabo. Fantje na Japonskem po običaju niso bili naučeni, da bi kar koli delali doma. Pri njih so poudarjali svetno izobraževanje in matere so za njih naredile vse. Kmalu so se naučili, da nisem njihova mati. Sčasoma so mnogi napredovali in tako v organizaciji prevzemali nove, odgovorne naloge.

Nekega zelo vročega poletnega dne si je naše poslopje ogledovala neka biblijska učenka ter me videla, kako drgnem kabine za prho. Rekla je: »Povejte prosim tistemu, kdor je pač odgovoren, da bi rada plačala za služkinjo, ki bi prihajala sem in to delala namesto vas.« Pojasnila sem ji,  da cenim njeno prijazno skrb, vendar sem še prerada pripravljena delati vse, kar mi je dodeljeno v Jehovovi organizaciji.

Približno takrat sva z Lloydom prejela povabilo, da se udeleživa 39. razreda Gileada! Kakšna prednost je bila 1964. leta pri 46 letih starosti zopet obiskati to šolo! Tečaj naj bi predvsem pomagal tistim, ki služijo v podružnicah, da bi laže skrbeli za svoje odgovornosti. Po desetmesečnem tečaju so naju zopet dodelili na Japonsko. Takrat smo v deželi imeli več kot 3000 kraljestvenih oznanjevalcev.

Rast je dosegla takšen zagon, da je bilo 1972. leta tam več kot 14.000 Prič in v Numazuju, južno od Tokia, je bila zgrajena nova štirinadstropna podružnica. Iz naših stavb smo imeli prekrasen pogled na goro Fudži. Iz velikanskega novega rotacijskega tiskarskega stroja se je mesečno začelo izvijati po več kot milijon revij v japonščini. A na obzorju se je za naju že kazala sprememba.

Proti koncu leta 1974 je Lloyd prejel pismo s sedeža Jehovovih prič v Brooklynu, s katerim so ga povabili, da bi služil v Vodstvenem organu. Najprej sem pomislila: ‚No, to je konec. Glede na to, da ima Lloyd nebeško upanje in jaz zemeljsko, bova prej ali slej morala narazen. Morda naj gre Lloyd v Brooklyn brez mene.‘ Toda svoje mišljenje sem kmalu popravila in se marca 1975 radovoljno preselila z Lloydom.

Blagoslovi na sedežu

Lloydovo srce je še v Brooklynu bilo močno na japonskem terenu in stalno je govoril o najinih tamkajšnjih doživetjih. Zdaj pa sva imela možnosti, da se razširiva. Lloyda so zadnjih 24 let življenja veliko rabili za consko delo, pri katerem je potoval po vsem svetu. Nekajkrat sem ga jaz spremljala okrog sveta.

Ko sva obiskovala naše krščanske brate in sestre v drugih državah, sem laže razumela, v kakšnih okoliščinah mnogi med njimi živijo in delajo. Nikoli ne bom pozabila obraza desetletne deklice Entellie, ki sem jo spoznala v severni Afriki. Ljubila je Božje ime in je na krščanske shode hodila poldrugo uro v vsako smer. Čeprav jo je njena družina hudo preganjala, se je posvetila Jehovu. Ko sva obiskala njeno občino, je tam brlela samo ena nizkovatna žarnica, ki je visela nad govornikovimi zapiski; sicer je bil prostor, v katerem smo se zbrali, smolnato črn. V vsej tisti temi so mi jemali sapo čudoviti zvoki petja bratov in sester.

Najino življenje je doseglo višek decembra 1998, ko sva bila z Lloydom med delegati območnega zborovanja »Živeti po Božje« na Kubi. Kako velik vtis so na naju naredili tamkajšnji bratje in sestre s svojo hvaležnostjo in veseljem nad tem, da so jih obiskali nekateri z brooklynskega sedeža! V srcu hranim toliko spominov na srečanja z dragimi, ki goreče dvigujejo glas v mogočno hvalo Jehovu.

Doma pri Božjem ljudstvu

Moja rodna dežela je Avstralija, vendar sem vzljubila ljudi povsod, kamor me je poslala Jehovova organizacija. Na Japonskem je bilo tako in isto je sedaj, ko sem že več kot 25 let v Združenih državah. Ko sem izgubila moža, nisem razmišljala o tem, da bi se vrnila v Avstralijo, temveč da bi ostala v brooklynskem Betelu, kamor me je dodelil Jehova.

Sedaj sem v svojih 80-ih letih. Po 61 letih v polnočasni strežbi sem še vedno pripravljena služiti Jehovu, kjer koli je po Njegovem mnenju primerno. Resnično je dobro skrbel zame. Zelo mi je pri srcu več kot 57 let, v katerih sem lahko življenje delila z dragim tovarišem, ki je ljubil Jehova. Prepričana sem, da naju bo Jehova še naprej blagoslavljal, in vem, da ne bo pozabil najinega dela in ljubezni, ki sva ga izkazovala do njegovega imena. (Hebrejcem 6:10)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 4 Glej Stražni stolp, 1. oktober 1999, 16. in 17. stran.

[Slika na strani 25]

Z materjo 1956. leta

[Slika na strani 26]

Z Lloydom in skupino japonskih oznanjevalcev v zgodnjih 1950-ih letih

[Slike na strani 26]

S svojo prvo biblijsko učenko na Japonskem, Miyo Takagi, v zgodnjih 1950-ih letih in 1999. leta

[Slika na strani 28]

Z Lloydom pri delu z revijami na Japonskem