Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Pavel organizira zbiranje prispevkov za pomoč svetim

Pavel organizira zbiranje prispevkov za pomoč svetim

 Pavel organizira zbiranje prispevkov za pomoč svetim

PRAVIM kristjanom so najpomembnejši duhovni interesi. Veliko pa jim pomeni tudi skrb za telesno blaginjo drugih. Pogosto poskrbijo za tiste v stiski. Pri izkazovanju pomoči sovernikom, ki so v potrebi, jih motivira bratoljubje. (Janez 13:34, 35)

Ljubezen do duhovnih bratov in sester je apostola Pavla navedla, da je organiziral zbiranje prispevkov med občinami v Ahaji, Galaciji, Makedoniji in na azijskem območju. Zaradi česa je bilo to potrebno? Kako je bil organiziran ta program pomoči? Kakšen je bil odziv? In zakaj naj bi nas zanimali takratni dogodki?

Razmere v jeruzalemski občini

Po binkoštih leta 33 n. š. so Judje in spreobrnjenci iz drugih krajev, ki so ob binkoštih postali učenci, nekaj časa ostali v Jeruzalemu, da bi se še več naučili o pravi veri. Kjer je bilo treba, so soverniki radi pomagali nositi breme takega daljšega bivanja pri njih. (Dejanja 2:7–11, 41–44; 4:32–37) Potrebe so morda še povečevali nemiri v državi, ko so judovski nacionalisti spodbujali k uporu in nasilju drhali. Da ne bi bil noben Kristusov sledilec lačen, so tako poskrbeli za dnevno razdeljevanje pomoči vdovam v potrebi. (Dejanja 6:1–6) Herod je začel vneto preganjati občino in po Judeji je sredi 40-ih let n. š. pustošila lakota. Kar se tiče Jezusovih sledilcev, je verjetno zaradi vsega tega prišlo do ‚trpljenja‘, ‚stiske‘ in ‚ropa njihovega imetja‘, kot je to povedal Pavel. (Hebrejcem 10:32–34; Dejanja 11:27–12:1)

Približno 49. leta n. š. so bile razmere še vedno hude. Ko so se torej Peter, Jakob in Janez strinjali, da se Pavel pri oznanjevanju usmeri na Nejude, so ga še spodbudili, naj ‚se spominja ubogih‘, kar si je Pavel tudi prizadeval. (Galatom 2:7–10)

Organiziranje zbiranja pomoči

Pavel je nadzoroval sklad za revne kristjane v Judeji. Okrog leta 55 n. š. je Korinčanom naročil: »Glede sklada za svete storite tudi vi tako, kakor sem naredil za galacijske cerkve. Prvi dan po soboti naj vsak vas pri sebi deva na stran in spravlja po svojih dohodkih [. . .] [Nato] pošljem z listi tiste, ki jih za dobre za to spoznate, da odneso vaš dar ljubezni v Jeruzalem.« (1. Korinčanom 16:1–3) Čez leto dni je Pavel povedal, da sta  pri tem zbiranju sodelovali tudi Makedonija in Ahaja. Pri odpravi zbranih sredstev v Jeruzalem so bili navzoči še delegati iz azijskega območja, zaradi česar se zdi, da so prispevale tudi občine s tega področja. (Dejanja 20:4; 2. Korinčanom 8:1–4; 9:1, 2)

Nikogar se ni sililo, da bi dal več, kot je zmogel. Namesto tega je šlo za izenačevanje, da bi lahko vsak presežek nadomestil pomanjkanje med svetimi v Jeruzalemu in Judeji. (2. Korinčanom 8:13–15) »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil,« je dejal Pavel, »ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.« (2. Korinčanom 9:7)

Apostol je Korinčanom dal dober razlog za radodarnost. Jezus ‚je zavoljo njih obubožal, da bi oni obogateli‘ v duhovnem pogledu. (2. Korinčanom 8:9) Gotovo so hoteli posnemati njegovega duha dajanja. Ker jih je poleg tega Bog obogatil »za vsako radodarnost«, je bilo primerno, da pomagajo zadovoljiti potrebe svetih. (2. Korinčanom 9:10–12)

Stališče udeležencev

Veliko se lahko naučimo o prostovoljnem dajanju na primeru iz prvega stoletja, če razmislimo o odnosu udeležencev do programa pomoči za svete. Pri tem zbiranju ni šlo le za skrb za revne Jehovove sočastilce. Pomenilo je tudi, da so med judovskimi in nejudovskimi kristjani obstajale bratske vezi. Dajanje in sprejemanje prispevkov je nakazovalo na enotnost in prijateljstvo med temi Nejudi in Judi. Njihovo dajanje je bilo gmotno, pa tudi duhovno. (Rimljanom 15:26, 27)

Pavel sprva verjetno ni povabil k sodelovanju makedonskih kristjanov; tudi ti so bili v veliki revščini. Toda oni so ‚z mnogo prošnjo prosili te milosti [prednosti dajanja, NW]‘. Čeprav so namreč ‚bili preizkušeni v mnogih stiskah‘, so veseli ‚dali čez svojo moč‘! (2. Korinčanom 8:1–4) V njihove preizkušnje so očitno sodile obtožbe, da je njihova vera nezakonita za Rimljane. Zato je razumljivo, da so sočustvovali z judovskimi brati in sestrami, ki so trpeli podobne nadloge. (Dejanja 16:20, 21; 17:5–9; 1. Tesaloničanom 2:14)

Pavel je v spodbudo Makedoncem povedal, kako goreči so bili Korinčani na začetku zbiranja, vendar je navdušenje v Korintu uplahnelo. Apostol je zato sedaj, da bi spodbudil Korinčane, navajal radodarnost Makedoncev. Videl je, da jih je treba spomniti, da je že čas končati to, kar so začeli pred letom dni. Kaj se je bilo zgodilo? (2. Korinčanom 8:10, 11; 9:1–5)

V Korintu je zbiranje pomoči začel Tit, najbrž pa so se pojavile težave, ki so ga zavrle v njegovem prizadevanju. V Makedoniji se je posvetoval s Pavlom in se še skupaj z dvema drugima vrnil v Korint, da bi občino okrepili in zbiranje končali. Morda so nekateri začeli namigovati, da je Pavel skušal izkoriščati Korinčane. Verjetno je zato poslal tri može, da končajo zbiranje in priporočil vsakega med njimi. »[Ogibamo] se tega, da nam kdo kaj ne očita glede te bogate miloščine, ki jo oskrbujemo,« je dejal Pavel. »Skrbimo namreč za  poštenost ne samo pred Gospodom, ampak tudi pred ljudmi.« (2. Korinčanom 8:6, 18–23; 12:18)

Dostava prispevkov

Spomladi leta 56 n. š. je bil darovan denar pripravljen, da se ga odnese v Jeruzalem. S Pavlom so šli tudi predstavniki, ki so jih zbrali darovalci. V Dejanjih apostolov 20:4 piše: »Spremljali pa so ga do Azije: Sopater Pirijev iz Bereje, od Solunčanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej, od Azijcev pa Tihik in Trofim.« Med njimi je bil očitno tudi Lukež, ki je zastopal kristjane iz Filipov. V tem poslanstvu je bilo torej vsaj devet mož.

»Pri tem zbiranju so morali zbrati precejšnjo vsoto,« pravi strokovnjak Dieter Georgi, »sicer zadnja prizadevanja Pavla in toliko delegatov ne bi bila vredna vsega truda in stroškov.« Skupina ni bila potrebna le zato, da je zagotavljala varnost, temveč je tudi obvarovala Pavla pred kakršno koli obtožbo nepoštenosti. Poslani so pred svetimi v Jeruzalemu zastopali nejudovske občine.

Če bi delegati odpluli iz Korinta proti Siriji, bi v Jeruzalem prispeli do pashe. Vendar so izvedeli, da nekdo načrtuje umoriti Pavla, zato so načrte spremenili. (Dejanja 20:3) Sovražniki so se ga morda nameravali znebiti na morju.

Pavla so skrbele druge stvari. Pred odhodom je kristjanom v Rim pisal, naj molijo, da bi ‚se rešil tistih, ki ne verujejo v Judeji, in da bode njegova služba v Jeruzalemu prijetna svetim‘. (Rimljanom 15:30, 31) Sveti bodo prispevke nedvomno sprejeli z veliko hvaležnostjo, vendar ga je verjetno skrbelo zaradi težav, ki bi jih lahko povzročil s svojim prihodom med Judi na splošno.

Apostol je siromašne vsekakor ohranil v mislih. Sveto pismo sicer ne pove, kdaj so izročili prispevek, a pošiljka je pospeševala enotnost in nejudovskim kristjanom omogočila, da so svojim judovskim sovernikom izkazali hvaležnost za duhovne dobrote, ki so jih prejemali od njih. Ko se je Pavel nedolgo po prispetju v Jeruzalem pojavil v templju, je izbruhnil nemir. Aretirali so ga, to pa mu je nazadnje dalo možnosti, da je pričeval guvernerjem in kraljem. (Dejanja 9:15; 21:17–36; 23:11; 24:1–26:32)

Naši prispevki danes

Od prvega stoletja se je spremenilo marsikaj – a temeljna načela so ostala. Kristjane se upravičeno obvešča o finančnih potrebah. Kar koli prispevajo za tiste v potrebi, bi to morali storiti prostovoljno, ker jih motivira ljubezen do Boga in soljudi. (Marko 12:28–31)

Ukrepi pomoči v prid svetim v prvem stoletju kažejo, da mora biti deljenje takih prispevkov dobro organizirano in opravljeno tankovestno pošteno. Bog Jehova seveda pozna naše potrebe in skrbi za svoje služabnike, da lahko drugim kljub nadlogam še naprej govorijo o dobri novici o Kraljestvu. (Matevž 6:25–34) Vendar lahko vsi naredimo svoj del, ne glede na naš ekonomski položaj. Tako, ‚kdor je mnogo nabral, ne bo imel preobilo, in kdor je malo, mu ne bo manjkalo‘. (2. Korinčanom 8:15)