Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Božični običaji ali so krščanski?

Božični običaji ali so krščanski?

 Božični običaji ali so krščanski?

BOŽIČNI čas je tu. Kaj ta pomeni vam, vaši družini in vašim prijateljem? Ali je to duhoven dogodek ali samo praznično obdobje in čas veselja? Ali je to čas, ko naj bi premišljevali o rojstvu Jezusa Kristusa, ali pa je čas, ko naj nas ne bi skrbelo za krščanska merila?

Pri razmišljanju o teh vprašanjih imejte v mislih to, da se lahko božični običaji razlikujejo glede na kraj, kjer živite. V Mehiki in drugih latinskoameriških državah na primer imajo za to celo drugačno ime. Za slovensko besedo božič v nekem strokovnem priročniku piše, da pomeni »mali Bog«. V latinskoameriških državah pa ta praznik imenujejo La Navidad, kar se nanaša na Kristusovo rojstvo. Za trenutek razmislite o nekaterih podrobnostih iz Mehike. Tako si boste morda laže oblikovali lastno mišljenje o tem prazničnem času.

Posadas, »trije modri« in nacimiento

Praznovanje se začne 16. decembra s posadas. V knjigi Mexico’s Feasts of Life piše: »To je čas posadov, devetih čarobnih dni, ki vodijo v božični večer, čas, ko se obuja spomin na samotno tavanje Jožefa in Marije v Betlehemu ter na trenutek, ko nazadnje najdeta prijaznost in zatočišče. Družine in prijatelji se vsak večer zberejo, da uprizarjajo dneve pred Kristusovim rojstvom.«

Po izročilu skupina ljudi nese podobi Marije in Jožefa h kaki hiši ter v pesmi prosi za zatočišče ali posada. Hišni stanovalci odpevajo obiskovalcem, dokler obiskovalcem nazadnje ne dovolijo vstopiti. Nato se začne zabava, na kateri nekateri posamezniki z zavezanimi očmi in s palico v roki izmenjaje poskušajo razbiti piñato, veliki okrašeni lončeni vrč, ki visi na vrvi. Ko vrč razbijejo, praznovalci poberejo njegovo vsebino (bonbone, sadje in podobno). Zatem pride na vrsto hrana, glasba in ples. Med 16. in 23. decembrom imajo osem posadskih zabav. Štiriindvajsetega decembra (božični večer) praznujejo nochebueno in družine se potrudijo biti skupaj na posebni večerji.

V kratkem nastopi novoletni dan, ki ga praznujejo z bučnimi zabavami. Na večer 5. januarja naj bi Tres Reyes Magos (»trije modri«) otrokom prinesli igrače. Višek je zabava 6. januarja, ko postrežejo z rosca de Reyesom (venčnim kolačem). Med uživanjem te sladice bo nekdo v svojem kosu našel lutkico, ki predstavlja dojenčka Jezusa. Najditelj mora potem prirediti in financirati zadnjo zabavo 2. februarja. (Ponekod imajo tri lutkice, ki predstavljajo »tri modre«.) Vidite lahko torej, da zabavam, povezanim z božičem, kar ni videti konca.

V tem času je dokaj pogosto mogoče videti nacimiento (prizor Kristusovega rojstva).  Kaj spada k temu? Na javnih mestih, v cerkvah in domovih prizore sestavijo s keramičnimi, lesenimi ali lončenimi figurami (večjimi ali manjšimi). Prikazujejo, kako Jožef in Marija klečita pred jaslimi, v katerih leži novorojenček. Pogosto so tam pastirji in Los Reyes Magos (»modri«). Prizorišče je hlev in prizor morda zaokroža nekaj živali. Osrednji lik je seveda novorojenček, ki mu v španščini rečejo el Niño Dios (Otrok Bog). Ta ključni lik lahko tja postavijo na božični večer.

Natančnejši pogled na božične običaje

V The Encyclopedia Americana glede božičnega praznovanja, kot ga danes pozna večina po vsem svetu, piše: »Današnji z božičem povezani običaji sprva večinoma niso bili božični običaji, temveč so to bile predkrščanske in nekrščanske šege, ki jih je prevzela krščanska cerkev. Mnogim veselim božičnim običajem so bile zgled saturnalije, rimski praznik, katerega so praznovali sredi decembra. Iz tega praznovanja denimo izvirajo bogate gostije, obdarovanje in prižiganje sveč.«

V Latinski Ameriki se ravnajo po teh osnovnih božičnih običajih ter še nekaterih drugih. ‚Odkod ti izvirajo,‘ se boste morda vprašali. Odkrito rečeno, se mnogi, ki želijo biti zvesti Bibliji, zavedajo, da nekateri običaji niso nič drugega kot azteški obredi. El Universal, mexiški časopis, je pripomnil: »Redovniki iz različnih redov so se okoristili dejstva, da so prazniki indijanskega obrednega koledarja sovpadali s katoliškim liturgičnim koledarjem, zato so to uporabili v podporo svojemu evangelizatorskemu in misijonarskemu delu. Slovesnosti v počastitev predšpanskih božanstev so zamenjali s prazniki krščanskih božanstev, uvedli evropske praznike in dejavnosti ter izkoristili tudi indijanske praznike, kar se je končalo s kulturnim  sinkretizmom, iz katerega so nastali pristni mehiški izrazi.«

The Encyclopedia Americana pojasnjuje: »Uprizarjanje Kristusovega rojstva je že zgodaj postalo del krščanskega praznovanja [. . .] V cerkvi naj bi začel jaslice razstavljati sveti Frančišek.« Uprizoritve, ki so prikazovale Kristusovo rojstvo, so v cerkvah izvajali na začetku kolonizacije Mehike. Organizirali so jih frančiškanski menihi, da bi Indijance učili o Kristusovem rojstvu. Pozneje so postali bolj priljubljeni posadas. Ne glede na to, kakšen je bil njihov prvotni namen, danes praznovanje le-teh govori samo zase. Če ste v tem obdobju v Mehiki, lahko vidite ali občutite nekaj, kar je pisec za El Universal takole poudaril v svojem komentarju: »Posadas, s katerimi smo se spominjali romanja Jezusovih staršev in njunega iskanja zatočišča, kjer bi se lahko rodil Otrok Bog, so danes samo dnevi popivanja, nezmernosti, požrešnosti, ničevosti ter vse večjega kriminala.«

Zamisel o nacimientu je nastala v kolonialnih časih iz sprva živih predstavitev v cerkvah. Toda ali nacimiento – čeprav je nekaterim privlačen – pravilno prikazuje to, kar pravi Biblija? To je tehtno vprašanje. Ko so tako imenovani trije modri – ki so bili pravzaprav astrologi – obiskali Jezusa in družino, ti niso več živeli v hlevu. Minilo je že nekaj časa in družina je sedaj bivala v hiši. To podrobnost vam bo zanimivo prebrati v navdihnjenem poročilu v Matevževem evangeliju 2:1, 11. Opazite tudi lahko, da Biblija ne pove, koliko je bilo astrologov. *

V Latinski Ameriki trije modri nadomeščajo zamisel o božičku. Vendar tako kot v drugih deželah tudi tu mnogi starši skrijejo doma igrače. Nato jih otroci zjutraj, 6. januarja, iščejo, kot da so jim jih prinesli trije modri. Za prodajalce igrač je to čas zaslužka in nekateri so si pridobili celo premoženje s tem, v čemer veliko odkritosrčnih ljudi vidi golo izmišljijo. Med precej ljudmi mit o treh modrih izgublja verodostojnost, celo med majhnimi otroki. Nekaterim sicer ni všeč, da ta mit izgublja vernike, toda kaj lahko človek pričakuje od izmišljije, ki se jo ohranja samo zavoljo izročila in trgovskega dobička?

Zgodnji kristjani božiča niso praznovali. O tem neka enciklopedija pravi: »V prvih stoletjih krščanske cerkve niso praznovali tega praznika, saj je bila pri kristjanih povečini navada praznovati smrt pomembnih oseb, ne pa njihovega rojstva.« Biblija praznovanje rojstnih dni povezuje s pogani, ne s pravimi Božjimi častilci. (Matevž 14:6–10)

To seveda ne pomeni, da se ni koristno poučiti in spominjati dejanskih dogodkov, povezanih z rojstvom Božjega sina. Vsem, ki želijo spolnjevati Božjo voljo, daje resnično biblijsko poročilo važen vpogled in pouk.

 Jezusovo rojstvo po Bibliji

Zanesljive podatke o Jezusovem rojstvu boste našli v Matevževem in Lukeževem evangeliju. Iz njiju izvemo, da je angel Gabriel v galilejskem mestu Nazaret obiskal neporočeno mladenko Marijo. Kakšno sporočilo ji je prinesel? »Glej, spočela boš v telesu in rodila sina, in imenuj ime njegovo Jezus. Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca.« (Lukež 1:31–33)

Marijo je to sporočilo zelo presenetilo. Ker še ni bila poročena, je rekla: »Kako bo to, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji.« Marija je razpoznala, da je to Božja volja, zato je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po besedi tvoji!« (Lukež 1:34–38)

Angel je za čudežno rojstvo povedal tudi Jožefu, da se ne bi ta ločil od Marije, kar je že načrtoval, ko je izvedel za njeno nosečnost. Potem je bil pripravljen prevzeti odgovornost, da skrbi za Božjega sina. (Matevž 1:18–25)

Jožef in Marija sta nato morala zaradi odloka cesarja Avgusta potovati iz Nazareta v Galileji v Betlehem v Judejo, mesto njunih prednikov, da se popišeta. »Zgodi se pa, ko sta bila tam, da se dopolnijo dnevi, da porodi. In rodi sina svojega prvenca ter ga povije v plenice in ga položi v jasli, ker jima ni bilo prostora v prenočišču.« (Lukež 2:1–7)

Nadaljnji dogodki so opisani v Lukeževem evangeliju 2:8–14: »In pastirji so čuli v tistem kraju pod milim nebom in so stražili po noči svojo čredo. In angel Gospodov pristopi k njim, in slava Gospodova jih obsije, in silno se prestrašijo. In angel jim reče: Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu ljudstvu: ker vam se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod, v mestu Davidovem. In to vam bodi znamenje: Našli boste dete v plenice povito, ležeče v jaslih. In hipoma se pokaže z angelom množica nebeške vojske, ki so hvalili Boga in govorili: Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Astrologi

Matevževa pripoved omenja, da so v Jeruzalem prišli astrologi z Vzhoda, ki so iskali mesto, kjer se je rodil kralj Judov. Kralja Heroda je to zelo zanimalo, toda ne iz dobrih namenov. »Pošlje jih v Betlehem, rekoč: Pojdite in skrbno vprašujte po detetu, a ko ga najdete, sporočite mi, da tudi jaz pridem in se mu poklonim.« Astrologi najdejo dete in »odpro zaklade svoje ter mu darujejo darove: zlato in kadilo in miro«. Toda ne vrnejo se k Herodu. »Bog [jih] v spanju opomni, naj se ne vračajo k Herodu.« Bog je po angelu posvaril Jožefa pred Herodovimi nameni. Jožef in Marija sta nato skupaj s sinom zbežala v Egipt. Kruti kralj Herod je potem v prizadevanju, da bi odstranil novega kralja, zapovedal pomor dečkov na betlehemskem območju. Katerih dečkov? Dveletnih in mlajših. (Matevž 2:1–16)

Kaj se lahko naučimo iz pripovedi?

Astrologi, ki so prišli na obisk – kolikor koli jih je že bilo – niso bili častilci pravega Boga. V biblijskem prevodu La Nueva Biblia Latinoamérica (izdana 1989) v podčrtni opombi piše: »Magi niso bili kralji, temveč vedeževalci in duhovniki poganske vere.« Ravnali so se po svojem znanju o zvezdah, ki so jim bili predani. Če bi jih Bog hotel voditi k malemu otroku, bi jih vodil točno na pravo mesto, ne da bi jim bilo treba najprej v Jeruzalem,  k Herodovi palači. Bog je pozneje posegel vmes ter jih napotil po drugi poti, da bi zaščitil otroka.

V božičnem času to pripoved pogosto obdaja mitično in romantično vzdušje, ki zakriva najpomembnejšo stvar: da se je to dete rodilo za to, da bo mogočen kralj, kakor je bilo objavljeno Mariji in pastirjem. Ne, Jezus Kristus ni več niti dojenček niti otrok. Je vladajoči kralj Božjega kraljestva, ki bo kmalu odstranilo vsa vladarstva, ki nasprotujejo Božji volji, in on bo rešil vse težave človeštva. Za to Kraljestvo prosimo v Gospodovi molitvi. (Daniel 2:44; Matevž 6:9, 10)

Iz angelske objave pastirjem izvemo, da se imajo možnost rešiti vsi, ki so pripravljeni poslušati sporočilo dobre novice. Tisti, ki si pridobijo Božjo naklonjenost, postanejo ‚ljudje dobre volje‘ (Wolfova Biblija). Za mir po vsem svetu obstajajo čudoviti obeti in to pod Kraljestvom Jezusa Kristusa, toda ljudje morajo biti pripravljeni delati Božjo voljo. Ali božični čas spodbuja k temu in ali odseva to željo? Po mnenju mnogih iskrenih ljudi, ki želijo ravnati po Bibliji, je odgovor očiten. (Lukež 2:10, 11, 14)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 13 Prezreti ne bi smeli še nečesa: pri mehiškem nacimientu dojenčka imenujejo »Otrok Bog«, saj naj bi po njihovi zamisli sam Bog prišel na zemljo kot otrok. Biblija pa Jezusa predstavlja kot Božjega sina, ki se je rodil na zemlji; ni bil enak oziroma enakovreden Jehovu, vsemogočnemu Bogu. Razmislite o tej resnici, zapisani v Lukeževem evangeliju 1:35 in Janezovem evangeliju 3:16; 5:37; 14:1, 6, 9, 28; 17:1, 3; 20:17.

[Okvir na strani 4]

NEKATERI BI BILI PRESENEČENI

Pisatelj Tom Flynn je v svoji knjigi The Trouble With Christmas (Težave z božičem) napisal, do kakšnih sklepov je prišel po večletnem raziskovanju božiča:

»Izjemno veliko običajev, ki jih danes povezujemo z božičem, izvira iz predkrščanskih poganskih verskih običajev. Nekateri od teh imajo družbene, spolne ali kozmološke konotacije, zaradi katerih lahko izobraženi, kulturno občutljivi sodobniki te običaje nazadnje zavržejo, potem ko jasneje razumejo njihove korenine.« (Stran 19)

Ko Flynn nato predstavi še množico informacij v potrditev, se vrne k bistvu: »Ena od velikih ironij božiča je ta, kako malo je po vsebini res krščanski. Ko enkrat izločimo predkrščanske elemente, ostanejo izvorno večinoma le še pokrščanski, brez pristnih krščanskih.« (Stran 155)

[Slika na strani 7]

Objava o Jezusovem rojstvu je položila temelj njegovi prihodnji vlogi od Boga določenega kralja