Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Pomoč, da sem premagala sramežljivost

Pomoč, da sem premagala sramežljivost

 Življenjska zgodba

Pomoč, da sem premagala sramežljivost

PRIPOVEDUJE RUTH L. ULRICH

Zlomila sem se in zajokala na stopnici prav pred duhovnikovimi vrati. Ta je pravkar iztresel plaz lažnih obtožb proti Charlesu T. Russllu, ki je služil kot prvi predsednik Watch Tower Bible and Tract Society. Naj vam pojasnim, kako sem še kot deklica tako obiskovala ljudi.

RODILA sem se v zelo verni družini na kmetiji v Nebraski, ZDA, leta 1910. Naša družina je vsako jutro in vsak večer po jedi skupaj brala Biblijo. Oče je nadzoroval nedeljsko šolo v metodistični cerkvi v mestecu Winside, ki je bilo od naše kmetije oddaljeno približno šest kilometrov. Imeli smo kočijo, ki jo je vlekel konj in je na oknih imela zavese, tako da smo se lahko, ne oziraje se na vreme, vsako nedeljo zjutraj peljali v cerkev.

Ko sem imela približno osem let, je bratec zbolel za otroško paralizo in mati ga je odpeljala na zdravljenje v sanatorij v Iowo. Vendar je kljub njeni predani skrbi tam umrl. V Iowi se je mati medtem seznanila z neko Preučevalko Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. Veliko sta se pogovarjali in mati je s to gospo celo obiskala nekaj shodov Preučevalcev Biblije.

Ko se je vrnila domov, je prinesla s seboj nekaj zvezkov Studies in the Scriptures, ki jih je objavila Watch Tower Society. Kmalu se je prepričala, da Preučevalci Biblije učijo resnico ter da nauka o nesmrtnosti človeške duše in o večnem mučenju hudobnih nista resnična. (1. Mojzesova 2:7; Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4)

Oče pa je bil zelo vznemirjen in je materi nasprotoval, ko se je trudila obiskovati shode  Preučevalcev Biblije. Mene in mojega starejšega brata Clarencea je stalno jemal s seboj v cerkev. Toda ko očeta ni bilo doma, je mati z nama preučevala Biblijo. Kot otroka sva zato imela lepo priložnost primerjati nauke Preučevalcev Biblije in cerkvene nauke.

S Clarenceom sva redno obiskovala nedeljsko šolo in on je učiteljici postavljal vprašanja, na katera ta ni znala odgovoriti. Ko sva prišla domov, sva o tem povedala mami, kar je vodilo v dolge pogovore o teh temah. Nazadnje sem cerkev pustila, začela z materjo obiskovati shode Preučevalcev Biblije in nedolgo za tem je to naredil še Clarence.

Spoprijemanje s sramežljivostjo

Septembra 1922 sem se z materjo udeležila pomembnega zborovanja Preučevalcev Biblije v Cedar Pointu v Ohiu. Še vedno vidim, kako so razprostrli veliki prapor, na katerem so bile napisane besede, s katerimi je Joseph F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society, spodbudil več kot 18.000 navzočih: »Oznanjujte Kralja in njegovo kraljestvo.« Name je to naredilo močan vtis in začutila sem, kako nujno je povedati drugim dobro novico o Božjem kraljestvu. (Matevž 6:9, 10; 24:14)

Na zborovanjih med letoma 1922 in 1928 je bila sprejeta vrsta resolucij, katerih sporočila so Preučevalci Biblije zapisali na traktate, ki so jih več deset milijonov razdelili ljudem po vsem svetu. Bila sem vitka in dolginka – rekli so mi hrtica – in sem, hiteč po hišah, razdeljevala ta natisnjena sporočila. V tem delu sem resnično uživala. Toda govoriti pri vratih in drugim osebno povedati za Božje kraljestvo, je bilo nekaj povsem drugega.

Veste, bila sem tako sramežljiva, da me je bilo groza že, ko je mati vsako leto povabila velike skupine sorodnikov. Izginila sem v svojo spalnico in ostala tam. Nekoč se je mati hotela fotografirati s celo družino in mi je rekla, naj pridem ven. Ker se jim nisem hotela pridružiti, me je mati dobesedno vlekla iz sobe, jaz pa sem vreščala.

 Toda prišel je dan, ko sem odločno dala v torbo nekaj biblijske literature. Vedno znova sem si govorila: »Tega ne morem.« Toda naslednji trenutek sem si rekla: »Moram.« Končno sem šla oznanjevat. Kasneje sem bila tako srečna, da sem zbrala pogum in šla. Najbolj vesela pravzaprav nisem bila dela samega, ampak tega, da sem ga opravila. Približno takrat sem srečala duhovnika, ki sem ga omenila prej, in od njega odšla v solzah. Sčasoma sem se z Jehovovo pomočjo lahko pogovarjala z ljudmi pri vratih in moja radost je rasla. Potem sem leta 1925 s krstom v vodi simbolizirala svojo posvetitev Jehovu.

Začetki v polnočasni strežbi

Ko sem bila stara 18 let, sem si z denarjem, ki sem ga podedovala od tete, kupila avto in začela pionirati, kakor pravimo polnočasni strežbi. Čez dve leti, 1930. leta, sva s partnerko prejeli oznanjevalsko dodelitev. Takrat je začel pionirati tudi Clarence. Kmalu zatem je prejel povabilo, da bi služil v Betelu, na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku.

Približno takrat sta se starša ločila in z materjo sva dali naredit bivalno prikolico ter začeli skupaj pionirati. To je bilo v času, ko je Združene države zajela velika gospodarska depresija. Nadaljevati pioniranje je postalo pravi izziv, toda bili sva odločeni, da ne odnehava. Biblijsko literaturo sva menjavali za piščance, jajca, povrtnino in reči, kot so stari akumulatorji in zavrženi aluminij. Te slednje reči sva prodali, da sva kupili bencin za avto in da sva poravnavali druge stroške. Za to, da bi privarčevala, sem se naučila tudi podmazovati avto in menjavati olje. Videli sva, kako nama je Jehova skladno s svojo obljubo odpiral pot, da nama je pomagal premagovati ovire. (Matevž 6:⁠33)

Na misijonarske dodelitve

Leta 1946 so me povabili v sedmi razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, ki je bila blizu South Lansinga v New Yorku. Z materjo sva dotlej pionirali več kot 15 let, vendar me ni hotela ovirati pri priložnosti, da bi se usposabljala za misijonarsko delo. Zato me je spodbudila, naj sprejmem prednost obiskovanja šole Gilead. Po podelitvi diplom sem postala partnerica Marthi Hess iz Peorie v Illinoisu. Skupaj s še dvema drugima so nas za leto dni dodelili v Cleveland v Ohio in tam smo čakale na dodelitev prek morja.

To dodelitev smo dobili leta 1947. Z Martho sva bili dodeljeni na Havaje. Ker na te otoke ni bilo težko vstopiti, je prišla še mati in se nastanila blizu naju v mestu Honolulu. Zdravje ji je vse bolj pešalo, zato sem poleg skrbi za misijonarsko dejavnost pomagala tudi materi. Zanjo sem lahko na Havajih skrbela vse do njene smrti leta 1956, ko je bila stara 77 let. Ob našem prihodu je bilo na Havajih okrog 130 Prič, ob materini smrti pa jih je bilo več kot tisoč, in misijonarjev niso več potrebovali.

Nato sva z Martho prejeli pismo, v katerem nama je Watch Tower Society ponujala dodelitev na Japonskem. Kot prvo naju je skrbelo, ali se bova pri najinih letih lahko naučili japonščine. Bila sem stara 48 let, Martha pa le štiri leta mlajša. Toda stvar sva prepustili v Jehovove roke in dodelitev sprejeli.

Takoj po mednarodnem zborovanju na newyorškem Jenkijskem stadionu in Polo Groundsu leta 1958 sva se odpravili z ladjo proti Tokiu.  Ko smo se bližali yokohamskemu pristanišču, smo se prebili skozi tajfun, nato pa se tam seznanili z Donom in Mabel Haslett, Lloydom in Melbo Barry ter drugimi misijonarji. Na Japonskem je bilo takrat komaj 1124 Prič.

Nemudoma sva se začeli učiti japonščine in sodelovati v strežbi od vrat do vrat. Predstavitve v japonščini sva si zapisovali v angleški pisavi in jih brali. Stanovalci so nama odgovarjali z »Jorošii desu« ali »Kekko desu«, za kar sva izvedeli, da pomeni »lepo« oziroma »dobro«. Nisva pa vselej vedeli, ali se stanovalec zanima ali ne, ker so s temi besedami izražali tudi odklonitev. Pomen je bil odvisen od tona glasu ali človekovega izraza na obrazu. Potrebovali sva kar nekaj časa, da sva se naučili to dvoje si razložiti.

Doživetja, ki so mi ogrela srce

Še vedno sem se s težavo prebijala skozi jezik, ko sem nekega dne obiskala delavski dom družbe Mitsubishi in spoznala dvajsetletno žensko. Dobro je napredovala v biblijskem spoznanju in se leta 1966 krstila. Čez leto dni je začela pionirati in bila kmalu zatem dodeljena za posebno pionirko. Vse odtlej je v tej službi. Ko jo vidim, kako svoj čas in svoje mladostne moči uporablja v polnočasni strežbi, me vedno poživi.

Zavzeti se za biblijsko resnico je še posebej velik izziv za ljudi, ki živijo v nekrščanski družbi. Toda z njim so se spoprijeli mnogi tisoči, tudi veliko od tistih, s katerimi sem preučevala Biblijo. Odstranili so drage budistične oltarčke in šintoistične regale, ki jih po tradiciji  imajo v japonskih domovih. Ker si sorodniki včasih taka dejanja napačno razlagajo, češ da je to nespoštovanje mrtvih prednikov, novi za tako ravnanje potrebujejo pogum. Njihova pogumna dejanja spominjajo na ravnanje zgodnjih kristjanov, ki so odvrgli predmete, povezane s krivim čaščenjem. (Dejanja 19:18–20)

Spominjam se biblijske učenke, gospodinje, ki se je z družino nameravala odseliti iz Tokia. Želela se je vseliti v novo hišo, v kateri ni bilo predmetov, ki bi bili povezani s poganskim čaščenjem. Soprogu je povedala svoje želje in on je bil pripravljen sodelovati. Vsa vesela mi je pripovedovala o tem, potem pa se je spomnila, da je spakirala tudi veliko, drago marmorno vazo, ki jo je bila kupila zato, ker naj bi zagotavljala srečo v hiši. Ker je sumila, da je vaza povezana s krivim čaščenjem, je vazo s kladivom razbila in vrgla stran.

Ko sem videla, kako so se bili ta žena in drugi pripravljeni znebiti dragih predmetov, povezanih s krivim čaščenjem, in pogumno začeli na novo živeti v služenju Jehovu, je to bilo zame najbolj nagrajujoče, zadovoljujoče doživetje. Redno se zahvaljujem Jehovu, da se lahko misijonarske službe na Japonskem veselim že več kot 40 let.

Sodobni »čudeži«

Ko se ozrem nazaj na svojih več kot 70 let polnočasne strežbe, se čudim stvarem, ki so zame sodobni čudeži. Kot mladostnica, prizadeta s sramežljivostjo, si ne bi nikoli mislila, da bom vse življenje začenjala pogovore z ljudmi o Kraljestvu, o čemer večina noče ničesar slišati. In ne le, da sem lahko to delala, temveč sem tudi videla, kako so stotine, če ne tisoči drugih delali enako. In to so opravljali tako učinkovito, da je število Prič na Japonskem z malo več kot tisoč ob mojem prihodu leta 1958 zraslo na današnjih več kot 222.000!

 Na začetku, ko sva z Martho prišli na Japonsko, so naju za bivanje dodelili v podružnico v Tokiu. Leta 1963 so na tem zemljišču zgradili novo šestnadstropno podružnično poslopje in vse odtlej živiva tu. Novembra 1963 sva bili med 163 navzočimi na posvetitvenem govoru našega podružničnega nadzornika, Lloyda Barryja. Takrat nas je bilo na Japonskem 3000 Prič.

Veliko veselje je bilo videti, kako je oznanjevanje Kraljestva izredno naraščalo, leta 1972 je število Prič preseglo 14.000 in v mestu Numazu je bila končana nova večja podružnica. Leta 1982 pa je bilo na Japonskem več kot 68.000 kraljestvenih oznanjevalcev in v mestu Ebina, kakih 80 kilometrov iz Tokia, so zgradili veliko večje podružnično poslopje.

Medtem so v osrčju Tokia obnovili nekdanjo stavbo podružnice, ki je sčasoma začela rabiti kot misijonarski dom več kot 20 misijonarjem, ki na Japonskem služijo že več kot 40, 50 let ali še dlje, med katerimi sva tudi medve z dolgoletno partnerko, Martho Hess. V našem domu živita tudi zdravnik in njegova žena, ki je bolniška sestra. Ljubeče skrbita za nas in za naše zdravstvene potrebe. Pred kratkim se je osebju pridružila še ena bolniška sestra in čez dan pridejo bolničarki pomagat tudi krščanske sestre. Po dva člana iz betelske družine v Ebini nam, menjaje se, prihajata pripravljat jedi in čistit naš dom. Jehova je do nas resnično dober. (Psalm 34:8, 10)

Višek mojega misijonarskega življenja pa je bil novembra lansko leto, 36 let po posvetitvi stavbe, v kateri nas sedaj živi toliko dolgoletnih misijonarjev. Trinajstega novembra 1999 sem bila med 4486 navzočimi, med katerimi jih je bilo tudi več sto dolgoletnih Prič iz 37 držav, ki smo bili na posvetitvi stavb razširjenega podružničnega kompleksa Watch Tower Bible and Tract Society v Ebini na Japonskem. V tej družini jih je sedaj približno 650.

Skoraj 80 let, kar sem plašno začela hoditi po hišah in prinašala biblijska sporočila, mi je bil Jehova krepilna pomoč. Pomagal mi je in še mi pomaga premagovati mojo sramežljivost. Trdno sem prepričana, da lahko Jehova uporabi vsakogar, kdor zaupa vanj, tudi tiste, ki so kot jaz pretirano sramežljivi. In kako zadovoljujoče življenje imam ob tem, ko se pogovarjam z neznanci o našem Bogu, Jehovu!

[Slika na strani 21]

Z materjo in Clarenceom, ki naju je prišel obiskat iz Betela

[Slika na strani 23]

Člani našega razreda se učimo na trati pri šoli Gilead blizu South Lansinga, New York

[Slika na strani 23]

Levo: jaz, Martha Hess in mati na Havajih

[Slika na strani 24]

Desno: stanovalci našega tokijskega misijonarskega doma

[Slika na strani 24]

Spodaj: s svojo dolgoletno partnerko, Martho Hess

[Slika na strani 25]

Novembra lansko leto so bile posvečene stavbe razširjenega kompleksa v Ebini