Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jezus Kristus – vreden kraljevanja v Božjem kraljestvu

Jezus Kristus – vreden kraljevanja v Božjem kraljestvu

 Jezus Kristus – vreden kraljevanja v Božjem kraljestvu

ŽIVLJENJE tistega, ki je postal znan kot Jezus Kristus, se ni začelo tu na zemlji. On sam je govoril o svojem predčloveškem nebeškem življenju. (Janez 3:13; 6:38, 62; 8:23, 42, 58) Janezov evangelij 1:1, 2, NW, odkriva nebeško ime njega, ki je postal Jezus: »V začetku je bila Beseda [gr. Lógos] in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila bog [‚božanska‘, The Bible – An American Translation; Moffatt, J.: A New Translation of the Bible (oboje v angleščini); oziroma ‚božansko bitje‘, Böhmer; Stage (oboje v nemščini)]. Ta je bila v začetku pri Bogu.« Ker je Jehova večen in nima začetka (Psalm 90:2; Razodetje 15:3, Ekumenska izdaja, 1975), se ‚začetek‘, ob katerem je bila Beseda pri Bogu, nanaša na začetek Jehovovega ustvarjanja. To potrjujejo tudi drugi stavki, ki dajejo Jezusa razpoznati kot ,prvorojenca vse stvaritve‘ in »začetek stvarjenja Božjega«. (Kološanom 1:15; Razodetje 1:1; 3:14) Sveto pismo tako Besedo (Jezusa v predčloveškem obstoju) razkrije kot Božje prvo stvarjenje, njegovega Prvorojenca.

To, da je bil Jehova res Oče temu Prvorojencu oziroma njegov Dajalec življenja, in je bil Sin potemtakem v resnici Božje stvarjenje, se jasno vidi tudi iz izjav Jezusa. Na Boga je pokazal kot na Vir svojega življenja, ko je rekel: »Jaz živim zaradi Očeta.« Glede na sobesedilo je to pomenilo, da njegovo življenje izvira od Očeta oziroma ga je On povzročil, enako kakor to, da bodo umrljivi ljudje dosegli življenje, izvira od tega, da verujejo v Jezusovo odkupno žrtev. (Janez 6:56, 57)

Sin pa s svojim deležem pri ustvarjanju še ni postal Sostvarnik poleg svojega Očeta. Stvarjenjska moč je prihajala od Boga po Njegovem svetem duhu oziroma dejavni sili. (1. Mojzesova 1:2; Psalm 33:6) In ker je Jehova Vir vsega življenja, vsa živa stvarjenja, vidna in nevidna, dolgujejo življenje njemu. (Psalm 36:9) Sin tako ni bil Sostvarnik, temveč posrednik oziroma sredstvo, po katerem je Jehova, Stvarnik, delal. Sam Jezus je zaslugo za ustvarjanje pripisal Bogu, in enako vse Sveto pismo. (Matevž 19:4–6)

Kako je on ‚edinorojeni Sin‘. Poimenovanje Jezusa kot »edinorojenega Sina« (Janez 1:14; 3:16, 18; 1. Janezov 4:9) ne pomeni, da druga duhovna stvarjenja niso Božji sinovi, saj so tudi oni imenovani sinovi. (1. Mojzesova 6:2, 4; Job 1:6; 2:1; 38:4–7) Vendar je bil ta Prvorojenec edinstven, drugačen od vseh drugih Božjih sinov po tem, da ga je Oče edinega ustvaril neposredno, medtem ko je vse druge ustvaril oziroma povzročil po tem Prvorojencu. »Beseda« je bil torej Jehovov ‚edinorojeni Sin‘ v posebnem smislu, enako kot je bil Izak v posebnem smislu Abrahamov ‚edinorojenec‘ (Izakov oče je že imel enega sina, vendar ne s Saro). (Hebrejcem 11:17; 1. Mojzesova 16:⁠15)

Njegovo izredno pomembno mesto v Božjem namenu. Bog Jehova je videl, da je Prvorojenca ustrezno narediti za osrednji oziroma ključni lik pri izpolnitvi vseh Svojih namenov (Janez 1:14–18; Kološanom 1:18–20; 2:8, 9), središčno točko, kamor se bo usmerila luč vseh prerokb in od koder se bo njihova luč tudi širila (1. Petrov 1:10–12; Razodetje 19:10; Janez 1:3–9), rešitev za vse težave, ki so nastale zaradi Satanovega upora (Hebrejcem 2:5–9, 14, 15; 1. Janezov 3:8), ter za temelj, na katerem bo gradil vse nadaljnje priprave za večno dobro Svoji vesoljni družini v nebesih in na zemlji. (Efežanom 1:8–10; 2:20; 1. Petrov  2:4–8) Jezus je lahko zaradi izredno pomembne vloge, ki jo ima v Božjem namenu, upravičeno in brez pretiravanja rekel: »Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni.« (Janez 14:⁠6)

Ker je veličastna že sama slika Božjega sina, ki jo lahko dobimo po resda kratkem pisnem poročilu (Janez 21:25), mora biti resničnost še veliko bolj veličastna. Njegov krepilni zgled ponižnosti in dobrotljivosti, ki ju spremlja odločenost za to, kar je prav in pravično, zagotavlja, da bo njegova kraljestvena vlada vse, po čemer so skozi stoletja hrepeneli verni ljudje in še hrepenijo, pravzaprav bo presegla njihova največja pričakovanja. (Rimljanom 8:18–22) V vseh pogledih je z zgledom pokazal popoln vzorec za svoje učence, ki se močno razlikuje od vzorca svetnih vladarjev. (Matevž 20:25–28; 1. Korinčanom 11:1; 1. Petrov 2:21)