Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako gledate nase?

Kako gledate nase?

 Kako gledate nase?

BIL je ponosen človek. Ko je napredoval na zelo visok vladni položaj, je užival nad tem, da so ga obsipavali z laskanjem in občudovanjem. V njegovo veliko nejevoljo pa mu neki drug uradnik ni hotel izkazovati takšne časti. Ošabni uradnik se mu je zato hotel maščevati in je skoval načrt, po katerem bi vse ljudi v imperiju, ki so izvirali iz istega naroda kot tisti žaljivec, pokončali. Kako izrojeno mnenje o svoji lastni pomembnosti!

Spletkar je bil Haman, visoki uradnik na dvoru perzijskega kralja Ahasverja. In kdo je bil predmet njegovega sovraštva? Jud po imenu Mardohej. Hamanovo genocidno početje je bilo sicer skrajnostno, vendar pa kaže, kako nevaren je ponos in kakšne hude posledice ima. Haman je s svojo oholostjo drugim povzročal stiske, sebi pa nakopal javno ponižanje in nazadnje smrt. (Estera 3:1–9; 5:8–14; 6:4–10; 7:1–10)

Pravi častilci niso nedovzetni za ponos

Jehova zahteva, naj ‚ponižno hodimo s svojim Bogom‘. (Miha 6:8) V Bibliji je zapisanih več pripovedi o posameznikih, ki niso ohranili skromnega pogleda nase. To jim je prineslo težave in žalost. Če bomo razmislili o nekaterih takšnih zgledih, bomo laže videli, kako nespametno in nevarno je neuravnovešeno razmišljanje.

Božji prerok Jona je začel tako neuravnovešeno razmišljati, da je takrat, ko ga je Bog poslal posvarit pokvarjene Ninivljane pred Njegovo sodbo, skušal zbežati. (Jona 1:1–3) Pozneje, ko je njegovo oznanjevanje navedlo Ninivljane h kesanju, je postal čemeren. Tako zelo ga je skrbel njegov sloves preroka, da mu je bilo malo ali sploh nič mar za življenje tisočev Ninivljanov. (Jona 4:1–3) Če se neskromno sami sebi zdimo pomembni, morda stežka ohranjamo pošten, točen pogled na ljudi in dogodke okrog nas.

Razmislite tudi o Uziju, ki je bil nekoč dober Judov kralj. Ko je začel razmišljati neuravnovešeno, si je skušal ošabno prisvojiti nekatere duhovniške dolžnosti. Svoje neskromno in zelo predrzno ravnanje je plačal z zdravjem in izgubil je Božje odobravanje. (2. letopisov 26:3, 16–21)

V past neuravnovešenega razmišljanja so se skoraj ujeli tudi Jezusovi apostoli. Močno jih je pričelo skrbeti za svojo slavo in moč. Ko je nastopila velika preizkušnja, so zapustili Jezusa in zbežali. (Matevž 18:1; 20:20–28; 26:56; Marko 9:33, 34; Lukež 22:24) Zaradi neskromnosti in mnenja o lastni pomembnosti so skoraj izgubili iz vida Jehovov namen in svojo vlogo v zvezi z njegovo voljo.

Škodljivost mišljenja o lastni pomembnosti

Neuravnovešen pogled lahko povzroča bolečine in škodi našim odnosom z drugimi. Morda denimo sedimo v nekem prostoru in opazimo par, ki med sabo šepeta in se smeji. Če smo samoljubni, lahko zgrešeno domnevamo, da se tako tiho pogovarjata zato, ker se nam posmehujeta. Naš razum nam morda ne dovoli pomisliti še na kakšno drugo možno razlago za njuno vedenje. O kom le bi navsezadnje mogla govoriti? Morda se vznemirimo in odločimo, da z njima ne bomo več spregovorili. Zaradi neuravnovešenega pogleda na našo lastno pomembnost tako  lahko prihaja do nesporazumov in skrhanih odnosov s prijatelji, družinskimi člani in drugimi.

Tisti, ki se sami sebi zdijo pomembni, lahko postanejo bahači in se neprestano širokoustijo o svojih domnevno velikih talentih, dejanjih ali imetju. Ali pa dominirajo v pogovorih, pri čemer vedno omenjajo kaj o sebi. Takšno govorjenje izdaja pomanjkanje iskrene ljubezni in je lahko zelo nadležno. Domišljavci se tako pogosto odtujijo od drugih. (1. Korinčanom 13:4)

Jehovove priče se morda pri naši javni strežbi srečujemo s posmehovanjem in zavrnitvijo. Zapomniti si moramo, da takšen odpor v resnici ni usmerjen proti nam osebno, ampak proti Jehovu, Viru našega sporočila. Izkrivljen pogled na našo lastno pomembnost pa lahko vodi do hudih posledic. Pred leti je neki brat vzel stanovalčeve obtožbe osebno in ga je tudi sam nahrulil. (Efežanom 4:29) Ta brat za tem ni nikoli več sodeloval v pohišni strežbi. Da, zaradi ponosa se lahko pri oznanjevanju razjezimo. Trudimo se, da se nam to nikoli ne zgodi. Namesto tega ponižno iščimo Jehovovo pomoč, da bi stalno primerno cenili prednost sodelovanja v krščanski strežbi. (2. Korinčanom 4:1, 7; 10:4, 5)

Če se zdimo sami sebi pomembni, nam lahko to tudi prepreči, da bi sprejeli zelo potreben nasvet. Pred nekaj leti je imel neki najstnik iz krščanske občine v eni od srednjeameriških držav govor v Teokratični strežbeni šoli. Ko mu je nadzornik šole nekoliko osorno svetoval, se je fant razjezil, zagnal svojo biblijo ob tla in trdo odkorakal iz kraljestvene dvorane, z namenom, da se ne bo več vrnil. Toda po nekaj dneh je pogoltnil svoj ponos, se spravil z nadzornikom šole in ponižno sprejel njegov nasvet. Ta mladenič je sčasoma zrasel do krščanske zrelosti.

Če nismo skromni in se sami sebi zdimo pomembni, lahko to naposled poškoduje naš odnos z Bogom. V Pregovorih 16:5 svari: »Gnusoba je GOSPODU vsak prevzetni v srcu.«

Uravnovešen pogled na samega sebe

Jasno je, da se ne bi smeli zdeti sami sebi pomembni. To seveda ne pomeni, naj pri svojem ravnanju in besedah ne bomo resni. Biblija kaže, da bi nadzorniki, strežni služabniki in pravzaprav vsi v občini morali biti resni. (1. Timoteju 3:4, 8, 11; Titu 2:2) Kako si torej lahko kristjani ustvarijo in ohranijo skromen, uravnovešen in resen pogled na samega sebe?

Biblija nam daje veliko spodbudnih zgledov posameznikov, ki so nase gledali uravnovešeno. Izjemen je zgled ponižnosti Jezusa Kristusa. Božji Sin je za to, da bi izpolnil Očetovo voljo in človeštvu prinesel rešitev, prostovoljno zapustil sijajni nebeški položaj in se ponižal v človeka na zemlji. Kljub žalitvam, preklinjanju in sramotni smrti je ohranil samoobvladanje in dostojanstvo. (Matevž 20:28; Filipljanom 2:5–8; 1. Petrov 2:23, 24) Kako je to zmogel? Popolnoma se je zanašal na Jehova in bil odločen izpolniti Njegovo voljo. Marljivo je preučeval Božjo Besedo, goreče molil in si vneto prizadeval v strežbi. (Matevž 4:1–10; 26:36–44; Lukež 8:1; Janez 4:34; 8:28; Hebrejcem 5:7) S posnemanjem Jezusovega zgleda si bomo lahko ustvarili in ohranili uravnovešen pogled na samega sebe. (1. Petrov 2:21)

Pretehtajte tudi odličen zgled Jonatana, sina kralja Savla. Zaradi očetove neposlušnosti je izgubil možnost, da bi ga nasledil kot kralj. (1. Samuelova 15:10–29) Ali je bil Jonatan zaradi izgube zagrenjen? Ali je postal nevoščljiv mladeniču Davidu, ki naj bi vladal na njegovem mestu? Čeprav je bil Jonatan veliko starejši in verjetno bolj izkušen od Davida, je skromno ter ponižno sprejel Jehovovo pripravo in zvestovdano podpiral Davida. (1. Samuelova 23:16–18) Če bomo jasno videli  Božjo voljo in se ji bomo pripravljeni podrejati, nam bo to pomagalo, da ‚ne bomo mislili o sebi več, nego se spodobi misliti‘. (Rimljanom 12:3)

Kako pomembno je odsevati skromnost in ponižnost, je učil tudi Jezus. Učencem je v ponazorilo tega rekel, naj na svatovščini ne sedejo »na prvi prostor«, ker bi lahko prišel kdo imenitnejši in bi utrpeli ponižanje, ko bi se morali umakniti na zadnji prostor. Da bi bil pouk povsem jasen, je dodal: »Zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan; a kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lukež 14:7–11) Modro storimo, če upoštevamo Jezusov nasvet in si ‚oblečemo ponižnost‘. (Kološanom 3:12; 1. Korinčanom 1:31)

Blagoslovi uravnovešenega pogleda

Skromnost in ponižnost Jehovovim služabnikom omogočata, da najdejo v strežbi resnično veselje. K starešinam je laže pristopiti, če v ponižnosti ‚s čredo ravnajo nežno‘. (Dejanja 20:28, 29NW) Potem se vsi v občini z njimi laže pogovarjajo in se zatekajo k njim po pomoč. Občina se tako lahko še bolj zbliža v duhu ljubezni, toplini in zaupanju.

Če o sebi nimamo previsokega mnenja, si lahko pridobimo dobre prijatelje. Skromnost in ponižnost nam ne bosta pustili, da bi razvili tekmovalnega duha in skušali druge zasenčiti v dejanjih ali gmotnih rečeh. Te božje lastnosti nam bodo pomagale, da bomo postali bolj pozorni in bomo tako laže tolažili ter podpirali tiste, ki bodo to potrebovali. (Filipljanom 2:3, 4) Kadar ljudi ganeta ljubezen in prijaznost, se običajno dobro odzovejo. In ali ni tak nesebičen odnos nato temelj, na katerem se gradijo velika prijateljstva? Kakšen blagoslov za to, če se človek ne zdi neskromno sam sebi pomemben! (Rimljanom 12:10)

Z uravnovešenim pogledom nase tudi laže priznamo napako, kadar koga užalimo. (Matevž 5:23, 24) Ker tak pogled dopušča spravo in medsebojno spoštovanje, rojeva boljše medsebojne odnose. Če so tisti na nadzorniških položajih, kot so krščanski nadzorniki, ponižni in skromni, imajo možnost narediti drugim veliko dobrega. (Pregovori 3:27; Matevž 11:29) Ponižen človek bo tudi laže oprostil drugim, ki zgrešijo proti njemu. (Matevž 6:12–15) Ne bo se preburno odzval na dozdevne žalitve in bo zaupal, da bo stvari, ki se jih ne dá popraviti drugače, poravnal Jehova. (Psalm 37:5; Pregovori 3:5, 6)

Največji blagoslov, ki si ga pridobimo s skromnim in ponižnim pogledom nase, pa je uživanje Jehovove naklonjenosti in odobravanja. »Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost.« (1. Petrov 5:5) Nikoli ne padimo v past mišljenja, češ da smo boljši, kot v resnici smo. Namesto tega ponižno priznavajmo naš položaj v Jehovovi ureditvi. Vse, ki spolnjujejo njegovo zahtevo, naj ‚ponižno hodimo s svojim Bogom‘, čakajo zelo veliki blagoslovi.

[Slika na strani 22]

Jonatan je ponižno podpiral Davida