Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Če vse to veste in tako tudi delate, ste lahko srečni«

»Če vse to veste in tako tudi delate, ste lahko srečni«

Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dokončam delo, ki mi ga je naložil. (JAN. 4:34)

PESMI: 80, 35

1. Kako lahko na našo ponižnost vpliva sebični duh tega sveta?

ZAKAJ je težko udejanjati to, kar se učimo iz Božje Besede? Razlogov je več. Omenimo enega. Za to, da bi delali, kar je prav, potrebujemo ponižnost. Okolje, v katerem živimo, pa nas k tej lastnosti prav nič ne spodbuja. V teh »zadnjih dneh« smo obkroženi z ljudmi, ki ljubijo sebe in denar, so domišljavi, ošabni in brez samoobvladanja. (2. Tim. 3:1–3) Na veliko govorijo o sebičnem vedenju in ga celo poveličujejo. Božji služabnik morda sebičnega vedenja ne odobrava, vendar lahko zavida temu, kar takšno ravnanje prinese. (Ps. 37:1; 73:3) Posameznik bi lahko celo razmišljal: »Ali je zares smiselno, da dajem dobro drugih pred svoje lastno? Ali me bodo ljudje sploh še spoštovali, če se bom vedel ‚kot majhen‘?« (Luk. 9:48) Če bi dovolili, da na nas vpliva sebični duh tega sveta, bi lahko poškodovali ljubeče medsebojne odnose, ki jih imamo z drugimi v občini, in ogrozili svojo krščansko identiteto. Toda če preučujemo dobre zglede, zapisane v Svetem pismu, in jih posnemamo, smo blagoslovljeni.

2. Kaj se lahko naučimo od zvestih Božjih služabnikov iz davnine?

 2 Če želimo posnemati zveste posameznike, moramo preiskati, kaj so delali, da so prišli do želenih rezultatov. Kako so stkali prijateljstvo z Bogom, dosegli njegovo odobravanje in dobili moč, da so izpolnjevali njegovo voljo? Takšno preučevanje je bistven del uživanja duhovne hrane.

UŽIVANJE DUHOVNE HRANE JE VEČ KOT LE PRIDOBIVANJE PODATKOV

3., 4. a) Po čem vse dobivamo duhovni pouk? b) Zakaj lahko rečemo, da uživanje duhovne hrane zajema več kot le pridobivanje znanja?

3 Po Svetem pismu, krščanskih publikacijah, jw.org, JW Broadcastingu, shodih in zborih dobivamo veliko dobrih nasvetov in šolanja. Toda glede na Jezusove besede, zapisane v Janezu 4:34, uživanje duhovne hrane zajema več kot le pridobivanje znanja. Kaj še zajema? Jezus je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dokončam delo, ki mi ga je naložil.«

4 Za Jezusa je k uživanju duhovne hrane spadalo to, da dela v skladu z Božjim vodstvom. V kakšnem smislu je takšno ravnanje kakor hrana oziroma jed? Podobno kot je po dobrem obroku naše telo okrepljeno in nahranjeno, je takrat, ko sodelujemo pri izpolnjevanju Božje volje, naše srce okrepljeno in naša vera močnejša. Prav gotovo se ti je že kdaj zgodilo, da se nisi ravno najbolje počutil, ko si šel na shod za terensko službo, vendar si z oznanjevanja prišel poživljen in osvežen.

5. S čim smo nagrajeni, če ravnamo modro?

5 Modrost v osnovi pomeni, da ravnamo po Božjih smernicah. (Jak. 3:13) Za nagrado, ki jo prinese modrost, se je vredno potruditi. »Nobena druga stvar, ki ti prinaša veselje, se ne more enačiti z njo. [. . .] Tistim, ki se je oprimejo, je drevo življenja in tiste, ki se je oklepajo, bodo imeli za srečne.« (Preg. 3:13–18) Jezus je rekel: »Če vse to veste in tako tudi delate, ste lahko srečni.« (Jan. 13:17) Svojim učencem je torej želel povedati, da bodo lahko srečni, če bodo delali to, kar jim je naročil. In učenci so se res ravnali po Jezusovem zgledu in naukih. Takšno ravnanje je postalo njihov način življenja.

6. Zakaj si moramo nenehno prizadevati, da ravnamo modro?

6 To, da si nenehno prizadevamo ravnati v skladu s tem, kar vemo, da je prav, je tudi danes zelo pomembno. Naj ponazorimo: Mehanik morda ima orodje, material in znanje. Vendar mu nič ne koristi, če vsega tega ne uporablja. Če je v preteklosti že opravljal mehanična dela in si s tem pridobil dragocene izkušnje, mora naučeno še naprej uporabljati, da bi ostal spreten in učinkovit. Podobno je z nami. Ko smo spoznali resnico, smo občutili srečo, ker smo udejanjali to, kar smo prebrali v Svetem pismu. Toda da bi dosegli trajno srečo, moramo vsak dan ponižno živeti skladno z Jehovovimi smernicami.

7. Kako naj bi se odzvali na zglede iz Svetega pisma, če si želimo pridobiti modrost?

7 Razmislimo o nekaterih okoliščinah, v katerih je lahko preizkušena naša ponižnost, in poglejmo, kako so se s podobnimi izzivi spoprijeli zvesti posamezniki iz preteklosti. Duhovno moč dobimo, če naredimo več kot le to, da se seznanimo s podatki. Zato premisli, kako lahko osebno udejanjaš vsako od navedenih točk, in nato brez odlašanja tako tudi ravnaj.

 NA DRUGE GLEJ KOT NA SEBI ENAKE

8., 9. Kaj nam poročilo iz Apostolskih del 14:8–15 odkrije o ponižnosti apostola Pavla? (Glej sliko pri naslovu.)

8 Bog želi, »da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice«. (1. Tim. 2:4) Kako gledaš na najrazličnejše ljudi, ki resnice še ne poznajo? Apostol Pavel je po sinagogah sicer iskal tiste, ki so že nekaj vedeli o Bogu, vendar se zagotovo ni trudil oznanjevati samo Judom. Odziv posameznikov, ki so častili druga božanstva, je preizkusil njegovo ponižnost.

9 Ko je bil Pavel denimo na svojem prvem misijonarskem potovanju, so prebivalci Likaonije za njega in Barnaba napačno mislili, da sta nadčloveka – utelešena kriva bogova, Zevs in Hermes. Ali je Pavla in Barnaba zamikalo, da bi se sončila v takšni slavi? Ali sta na to gledala kot na dobrodošel oddih od vsega preganjanja, ki sta ga doživela v mestih, ki sta ju nazadnje obiskala? Ali sta menila, da bi lahko vsa ta pozornost pomagala pri širjenju dobre novice? Niti najmanj! Takoj sta začela ugovarjati, tako da sta si raztrgala vrhnje oblačilo, skočila med množico in zavpila: »Zakaj to delate? Tudi midva sva človeka z enakimi slabostmi kakor vi.« (Apd. 14:8–15)

10. V katerem smislu sta lahko Pavel in Barnaba gledala na prebivalce Likaonije kot na sebi enake?

10 Pavel in Barnaba s tem, da sta priznala, da sta tudi sama nepopolna, nista želela reči, da je njuno čaščenje tako rekoč enako čaščenju teh poganov. Bila sta namreč misijonarja s posebno nalogo od Boga. (Apd. 13:2) Poleg tega sta bila maziljena s svetim duhom in blagoslovljena z veličastnim upanjem. Toda razumela sta, da bi lahko bili prebivalci Likaonije deležni enakih blagoslovov, če bi se pozitivno odzvali na dobro novico.

11. Kako lahko na oznanjevanju posnemamo Pavlovo izredno ponižnost?

11 Kako lahko posnemamo Pavlovo izredno ponižnost? Upirati se moramo vsakršni skušnjavi, da bi pričakovali ali sprejeli hvalo za to, kar dosegamo z Jehovovo močjo. Dobro je, da se vsak med nami vpraša: »Kako gledam na tiste, ki jim oznanjujem? Ali do določenih ljudi morda nenamerno gojim predsodke, ki so splošno razširjeni v okolju, kjer živim?« Pohvalno je, da so Jehovove priče po svetu pozorne, ali so na njihovem področju še ljudje, ki bi se mogoče pozitivno odzvali na dobro novico. Včasih se moramo zaradi tega morda naučiti jezika in navad ljudi, ki so običajno odrinjeni na rob družbe. Priče, ki oznanjujejo takšnim posameznikom, nanje nikakor ne bi smele gledati kot na nižje od sebe. Raje skušajo razumeti vsakega posameznika, da bi njegovo srce dosegle s sporočilom o Kraljestvu.

MOLI ZA DRUGE IN JIH OMENJAJ PO IMENU

12. Kako je Epafra pokazal, da se za druge nesebično zanima?

12 To, da ponižno ubogamo Božje smernice, lahko pokažemo tudi tako, da molimo za tiste, ki so si že »pridobili vero, ki tako kot naša pomeni veliko čast«. (2. Pet. 1:1) To je delal Epafra. V Svetem pismu je omenjen samo trikrat, in sicer v Pavlovih navdihnjenih pismih. Ko je bil Pavel v hišnem priporu v Rimu, je kristjanom v Kolosah napisal, da si Epafra zanje »v svojih molitvah  vedno močno prizadeva«. (Kol. 4:12) Epafra je sovernike dobro poznal in jih je imel zelo rad. Bil je Pavlov »sojetnik«, vendar zaradi tega ni bil slep za duhovne potrebe drugih. (Filem. 23) In glede tega je nekaj ukrenil. Ali ni to znak nesebičnega zanimanja? To, da molimo za brate in sestre, ki skupaj z nami služijo Jehovu, ima veliko moč, še posebej, če jih omenjamo kot posameznike, denimo po imenu. (2. Kor. 1:11; Jak. 5:16)

13. Kako lahko pri molitvah posnemaš Epafra?

13 Razmisli, za koga bi lahko molil po imenu. Kakor Epafra številni bratje in sestre molijo za sovernike iz svoje občine ali za posamezne družine. Zavedajo se, da prenašajo težka bremena, so pred pomembnimi odločitvami ali pa se upirajo skušnjavam. Mnogi molijo za tiste, ki so poimensko našteti na spletnem mestu jw.org, v članku »Jehovove priče, ki so v zaporu zaradi vere«. (Pojdi na MEDIJSKO SREDIŠČE > PRAVNE NOVICE.) Poleg tega je dobro, da se spominjamo tistih, ki so zaradi smrti izgubili koga od ljubljenih, ki se spoprijemajo s posledicami naravne nesreče oziroma vojne ali ki jih je prizadela gospodarska kriza. Jasno je torej, da veliko bratov in sester potrebuje naše molitve. Ko zanje molimo, pokažemo, da se ne zanimamo samo zase, ampak tudi za druge. (Fil. 2:4) Jehova takšne molitve usliši.

BODI »HITER ZA POSLUŠANJE«

14. Zakaj je Jehova najboljši zgled dobrega poslušalca?

14 Še eno področje, na katerem lahko pokažemo, kako pristna je naša ponižnost, je naša pripravljenost, da druge poslušamo, ne da bi jih prekinjali. V Jakobu 1:19 piše, da moramo biti hitri »za poslušanje«. V tem nam je najboljši zgled sam Jehova. (1. Mojz. 18:32; Joz. 10:14) Razmisli, kaj se lahko naučimo iz tega, kar je zapisano v 2. Mojzesovi 32:11–14. (Beri.) Čeprav Jehova ni potreboval Mojzesovih predlogov, je Mojzesu vseeno dal priložnost, da pove svoje občutke. Kateri človek bi prisluhnil dolgemu razglabljanju posameznika, ki je v preteklosti napačno razmišljal, in nato upošteval njegove besede? Vendar Jehova potrpežljivo posluša ljudi, ki se obračajo nanj v veri.

15. Kako lahko posnemamo Jehova v izkazovanju časti drugim?

15 Dobro je, da vsak od nas razmisli: »Jehova se sklanja, da ljudem nakloni pozornost in jim prisluhne, kot je to storil v primeru Abrahama, Rahele, Mojzesa, Jozueta, Manoaha, Elija in Ezekija. Ali se ne bi potem moral jaz še izboljšati v tem, da vsem sovernikom izkazujem čast, spoštujem njihovo dostojanstvo, prisluhnem njihovim zamislim in njihove dobre zamisli tudi upoštevam? Ali kdo v občini ali družini trenutno potrebuje mojo pozornost? Kaj naj bi naredil glede tega? Kaj bom naredil glede tega?« (1. Mojz. 30:6; Sodn. 13:9; 1. kra. 17:22; 2. krn. 30:20)

»MORDA BO JEHOVA VIDEL S SVOJIMI OČMI«

David je rekel: »Pustite ga!« Kaj bi na njegovem mestu storil ti? (Glej odstavka 16, 17.)

16. Kako se je kralj David odzval na Šimijevo sramotenje?

16 Ponižnost nam tudi pomaga, da se obvladamo, kadar smo izzvani. (Efež. 4:2) Izjemen zgled tega je kralj David. V 2. Samuelovi 16:5–13 (beri) piše, kaj se je zgodilo njemu in njegovim služabnikom. Šimi, sorodnik kralja Savla, jih  je sramotil in nanje metal kamenje. David je to prenašal, čeprav bi lahko sramotenju naredil konec. Kako je David zbral moč, da se je obvladal? Na to vprašanje lahko odgovorimo, če pregledamo tretji psalm.

17. Zakaj se je Davidu uspelo obvladati in kako ga lahko posnemamo?

17 Nadpis k tretjemu psalmu odkriva, da je David ta psalm napisal, ko je »bežal pred svojim sinom Absalomom«. Vsebina prve in druge vrstice ustreza dogodkom, opisanim v 16. poglavju 2. Samuelove knjige. Nato je v četrti vrstici izraženo Davidovo prepričanje: »Glasno bom klical Jehova, in odgovoril mi bo s svoje svete gore.« Tudi mi lahko molimo, kadar smo izzvani. Jehova nam odgovori tako, da nam da svetega duha, ki nam lahko pomaga zdržati. Ali bi se lahko še bolj obvladal oziroma ali bi bil lahko še bolj pripravljen odpustiti, kadar kdo s tabo grdo ravna? Ali si prepričan, da Jehova takrat vidi tvojo stisko in da te bo blagoslovil?

»MODROST JE NAJVAŽNEJŠA«

18. Kako nam koristi, če še naprej udejanjamo Božje smernice?

18 Če delamo to, kar vemo, da je prav, smo deležni bogatih blagoslovov. Nič čudnega, da v Pregovorih 4:7 piše: »Modrost je najvažnejša.« Modrost resda temelji na znanju, vendar je predvsem povezana z odločitvami, ki jih sprejmemo, ne pa zgolj z dejstvi, ki jih razumemo. Celo mravlje kažejo nagonsko modrost, in sicer tako, da poleti pripravljajo hrano. (Preg. 30:24, 25) Kristus, »Božja modrost«, vedno dela tisto, kar je všeč njegovemu Očetu. (1. Kor. 1:24; Jan. 8:29) Bog se zaveda, da je veliko lažje vedeti, kaj je prav, kot pa ravnati v skladu s tem. Zato nagradi tiste, ki so ponižni in delajo tako, kot vedo, da je prav. (Beri Matej 7:21–23.) Trudi se torej v občini ohranjati duhovno okolje, v katerem lahko uspeva prava ponižnost. Da pričnemo udejanjati to, kar vemo, da je prav, potrebujemo čas in potrpežljivost, vendar s tem pokažemo ponižnost, zaradi katere smo lahko srečni zdaj in vso večnost.