Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Jehova me ni nikoli razočaral!

Jehova me ni nikoli razočaral!

Skupaj s tremi deklicami sem bila izbrana, da Adolfu Hitlerju po enem njegovih govorov izročim rože. Zakaj sem bila izbrana? Moj oče je bil zelo aktiven nacist in je kot šofer delal za vodja lokalne podružnice nacistične stranke. Moja mama je bila zagrizena katoličanka in je želela, da postanem nuna. Kljub tema močnima vplivoma nisem postala niti nacistka niti nuna. Naj povem, zakaj.

ODRAŠČALA sem v avstrijskem Gradcu. Pri sedmih letih so me starši poslali v versko šolo. Tam sem bila priča spolni nemorali med duhovniki in nunami, kar me je zelo pretreslo. Zato mi je mama dovolila, da sem v prvem letu vpisa zapustila šolo.

Naša družina z očetom, oblečenim v vojaško uniformo

Kasneje sem obiskovala internatsko šolo. Neke noči je tja prišel moj oče in me odpeljal na varno, saj so Gradec močno bombardirali. Zatekli smo se v mesto Schladming. Takoj zatem ko smo prispeli in prečkali most, je ta eksplodiral. Ob neki drugi priložnosti so nizko leteča letala streljala name in na mojo babico na našem dvorišču. Ob koncu vojne smo imeli občutek, da sta nas tako Cerkev kot vlada razočarali.

SPOZNAM NEKOGA, KI NE RAZOČARA

Leta 1950 je neka Jehovova priča moji mami govorila o svetopisemskem sporočilu. Prisluhnila sem njunim pogovorom in mamo celo spremljala na nekaj občinskih shodov. Mama se je prepričala, da Jehovove priče učijo resnico, zato se je leta 1952 krstila.

V tistem času je bila zame krajevna občina kot klub starih dam. Kasneje pa sva z mamo obiskali občino, kjer je bilo veliko mladih – niti približno kot klub starih dam! Ko smo se vrnili v Gradec, sem pričela obiskovati vse shode, in kmalu sem se tudi sama prepričala, da je to, kar se učim, resnica. Prav tako sem pričela spoznavati, da je Jehova Bog, ki svojih služabnikov nikoli ne razočara. Ne razočara nas niti takrat, ko imamo občutek, da smo v brezizhodnih okoliščinah povsem sami. (Ps. 3:5, 6)

O resnici sem želela govoriti drugim. Najprej sem oznanjevala svojemu bratu in sestram. Moje štiri starejše sestre so že odšle od doma, živele v različnih vaseh in  delale kot učiteljice. Toda obiskala sem jih in jih spodbudila, naj preučujejo Sveto pismo. Sčasoma so vse moje sestre pa tudi brat začeli preučevati in postali Jehovove priče.

Od vrat do vrat nisem oznanjevala še niti dva polna tedna, ko sem srečala žensko, ki je bila sredi svojih tridesetih let, in z njo pričela preučevati Sveto pismo. Napredovala je do krsta in kasneje so se krstili tudi njen mož in sinova. Ta svetopisemski tečaj je zelo dobro vplival na mojo duhovnost. Zakaj? No, z menoj ni nikoli nihče sistematično preučeval Svetega pisma. Na tečaj sem se morala vsakič temeljito pripraviti. Kot prvo zato, da sem poučila sebe, in kot drugo, da sem lahko učila svojo učenko! Tako sem resnico vedno bolje razumela. Aprila 1954 sem svojo posvetitev Jehovu simbolizirala s krstom v vodi.

»PREGANJAJO NAS, PA NISMO PUŠČENI NA CEDILU«

Leta 1955 sem obiskala mednarodna zborovanja v Nemčiji, Franciji in Angliji. V Londonu sem spoznala Alberta Schroederja. Bil je učitelj na biblijski šoli Gilead in je kasneje služil kot član Vodstvenega organa. Med ogledom Britanskega muzeja nas je brat Schroeder opozoril na nekatere svetopisemske rokopise, v katerih je s hebrejskimi črkami zapisano Božje ime. Nato je razložil, zakaj so ti rokopisi tako pomembni. To se me je dotaknilo tako v čustvenem kot duhovnem pogledu, zato sem bila bolj kot kdaj prej odločena, da bom razglašala resnico iz Božje Besede.

S sodelavko (desno), ko sva kot posebni pionirki služili v Mistelbachu.

Prvega januarja 1956 sem začela polnočasno pionirati. Štiri mesece kasneje so me povabili, da v Avstriji služim kot posebna pionirka. Dodeljena sem bila v mesto Mistelbach, kjer takrat ni bilo nobene Priče. Vendar mi je bilo nekaj še posebej velik izziv. S sopionirko sva si bili zelo različni. Jaz sem bila stara skoraj 19 let in sem bila mestno dekle, ona pa je bila stara 25 let in je prihajala s podeželja. Jaz sem rada zjutraj dolgo spala, medtem ko je ona rada zgodaj vstajala. Jaz sem imela navado, da sem bila zvečer dolgo pokonci, ona pa je hodila zgodaj spat. Vseeno sva z udejanjanjem svetopisemskih nasvetov uspeli premostiti razlike in sva uživali v skupnem sodelovanju kot pionirki.

Pravzaprav sva se srečali še z drugimi velikimi izzivi. Doživeli sva celo preganjanje, toda nisva bili »puščeni na cedilu«. (2. Kor. 4:7–9) Nekoč, ko sva oznanjevali v neki vasi, so ljudje izpustili svoje pse. S sopionirko sva bili kmalu obkroženi z ogromnimi psi, ki so lajali in kazali zobe. Prijeli sva se za roke in jaz sem celo na glas molila: »Jehova, daj, da hitro umreva, ko naju napadejo!« Ko so se nama psi zelo približali, tako da jih je od naju ločil samo kak korak, so se ustavili, pomahali z repom in odšli. Čutili sva, da naju je Jehova zaščitil. Za tem sva oznanjevali po vasi in na najino veselje so bili ljudje zelo dovzetni. Morda so bili presenečeni, da nama psi niso naredili nič hudega ali pa da sva vztrajali kljub takšni grozni izkušnji. Nekateri izmed njih so nazadnje postali Priče.

 Imeli sva še eno strašljivo izkušnjo. Nekega dne je najin najemodajalec prišel domov ves pijan. Grozil je, da naju bo ubil, in trdil, da vznemirjava sosesko. Njegova žena ga je skušala pomiriti, toda brez uspeha. Vse to sva slišali iz najine sobe v zgornjem nadstropju. Pred vrata sva hitro postavili stole in začeli pripravljati kovčke. Ko sva vrata odprli, je najemodajalec stal na vrhu stopnišča in v roki držal velik nož. Zato sva z vsem, kar sva imeli, pobegnili skozi zadnja vrata in stekli po dolgi poti skozi vrt. Nikoli več se nisva vrnili.

Odšli sva v hotel in zaprosili za sobo. Na koncu sva tam ostali skoraj eno leto, kar je pravzaprav koristilo najinemu oznanjevanju. Kako to? Hotel je bil v centru mesta in nekateri najini svetopisemski učenci so želeli preučevati tam. Kmalu sva v najini hotelski sobi vodili preučevanje knjige in tedensko Preučevanje Stražnega stolpa, prisotnih pa je bilo okoli 15 posameznikov.

V Mistelbachu sva ostali več kot eno leto. Nato so me premestili v mesto Feldbach, ki leži jugovzhodno od Gradca. Dobila sem novo sodelavko, toda tudi v tem mestu ni bilo občine. Živeli sva v majhni sobi v prvem nadstropju neke brunarice. Veter je žvižgal skozi špranje med bruni, zato sva skušali zamašiti luknje s časopisom. Poleg tega sva morali vodo črpati iz vodnjaka. Toda izplačalo se je. V nekaj mesecih je bila ustanovljena skupina. Navsezadnje je resnico sprejelo kakih 30 članov neke družine, s katero sva preučevali!

Takšne izkušnje so okrepile mojo hvaležnost do Jehova, ki nikoli ne razočara tistih, ki si prizadevajo za delo v prid Kraljestva. Tudi kadar nam noben človek ne more pomagati, je Jehova vedno z nami. (Ps. 121:1–3)

PODPRE ME BOŽJA »DESNICA PRAVIČNOSTI«

Leta 1958 je v New Yorku, in sicer na Jenkijskem stadionu in stadionu Polo Grounds, potekalo mednarodno zborovanje. Zaprosila sem, da bi se ga lahko udeležila, in podružnica v Avstriji me je vprašala, ali bi želela obiskati 32. razred šole Gilead. Kako bi lahko zavrnila takšno povabilo? Takoj sem odgovorila: »Da!«

 V razredu sem sedela poleg Martina Poetzingerja. V nacističnih koncentracijskih taboriščih je prestal veliko strahot. Tudi on je kasneje služil kot član Vodstvenega organa. Med poukom mi je Martin občasno zašepetal: »Erika, kaj to pomeni v nemščini?«

Na polovici šolanja je Nathan Knorr objavil naše dodelitve. Dodeljena sem bila v Paragvaj. Ker sem bila zelo mlada, sem za vstop v to državo potrebovala očetovo dovoljenje. Zatem ko sem ga dobila, sem v Paragvaj prispela marca 1959. Z novo sodelavko sem bila dodeljena v misijonarski dom v mestu Asunción.

Kmalu sem spoznala misijonarja Walterja Brighta, ki je diplomiral v 30. razredu. Čez čas sva se poročila in tako sva se lahko skupaj spoprijemala z življenjskimi težavami. Kadar koli sva se srečala s hudim problemom, sva prebrala Jehovovo obljubo, zapisano v Izaiju 41:10: »Ne boj se, saj sem s teboj. Ne oziraj se plaho naokrog, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom.« To nama je zagotavljalo, da naju Jehova ne bo nikoli razočaral, če se bova le trudila, da mu ostaneva zvesta in dajeva njegovo Kraljestvo na prvo mesto.

Kasneje sva bila dodeljena na področje blizu meje z Brazilijo. Tam je duhovščina nahujskala mlade, da so metali kamenje v naš misijonarski dom, ki že tako ali tako ni bil v najboljšem stanju. Nato pa je Walter pričel preučevati Sveto pismo z načelnikom policije. Ta je poskrbel, da so policisti cel teden stali blizu našega doma, in preganjalci nam niso več povzročali težav. Kmalu zatem smo se preselili v primernejše prostore na drugi strani brazilske meje. To se je izkazalo za zelo koristno, saj smo lahko imeli shode tako v Paragvaju kot v Braziliji. Preden sva zapustila to dodelitev, sta bili ustanovljeni dve majhni občini.

Z možem Walterjem na misijonarski dodelitvi v mestu Asunción v Paragvaju

JEHOVA ME ŠE NAPREJ PODPIRA

Zdravniki so mi rekli, da ne morem imeti otrok, zato sva bila z možem osupla, ko sva leta 1962 ugotovila, da sem noseča! Preselila sva se v Hollywood na Floridi, blizu Walterjeve družine. Več let nisva mogla pionirati, saj sva morala skrbeti za družino. Vseeno pa sva še naprej dajala prednost delu v prid Kraljestva. (Mat. 6:33)

Ko sva novembra 1962 prispela na Florido, sva presenečena ugotovila, da so zaradi okolja, ki je podpiralo rasno razlikovanje, temnopolti bratje in sestre imeli shode ločeno od belopoltih sovernikov. Prav tako so oznanjevali na ločenih področjih. Toda Jehova ne dela razlik med rasami, in kmalu so se v občinah začeli skupaj zbirati bratje in sestre različnih ras. Jasno je, da je bila na delu Jehovova roka, saj je tam sedaj veliko občin.

Na žalost je Walter leta 2015 umrl za rakom na možganih. Vseh 55 let zakona je bil čudovit mož, ki je ljubil Jehova in pomagal številnim sovernikom. Zelo se veselim, da ga bom lahko ob vstajenju ponovno videla spet zdravega. (Apd. 24:15)

Hvaležna sem, da sem lahko v polnočasni službi že več kot 40 let, v katerih sem okusila veliko veselja in blagoslovov. Na primer, z Walterjem sva bila lahko prisotna na krstu 136 najinih svetopisemskih učencev. Seveda ni šlo vedno brez težav. Toda na težave nisva nikoli gledala kot na razlog, da nehava služiti našemu zvestemu Bogu. Nasprotno, še bolj sva se zbližala z Jehovom in zaupala, da bo stvari rešil ob svojem času in na svoj način. In res jih je! (2. Tim. 4:16, 17)

Walterja zelo pogrešam, toda pioniranje mi pomaga, da vztrajam. Name še posebej blagodejno vpliva to, da učim druge in se z njimi pogovarjam tudi o upanju na vstajenje. Zares, Jehova mi je neštetokrat stal ob strani in me ni nikoli razočaral. Skladno s svojo obljubo mi vliva moči, me krepi in podpira »s svojo desnico pravičnosti«. (Iza. 41:10)