BILO je sveže jutro v Brookingsu v ameriški zvezni državi Južna Dakota in zrak je bil že mrzel. To me je spomnilo, da bo področje kmalu zajel leden mraz. Morda boste presenečeni, če vam povem, da se nas je ravno tisti dan majhna skupina tresla od mraza v nekem neogretem skednju. Stali smo pred koritom za napajanje živine, ki je bilo delno napolnjeno s hladno vodo! Naj vam povem nekaj o svojem življenju, da boste lahko razumeli, zakaj smo bili tam.

Rodil sem se 7. marca 1936 kot najmlajši od štirih otrok. Živeli smo na majhni kmetiji na vzhodu Južne Dakote. Kmetovanje je bilo pomembno v našem življenju, vendar ni bilo najpomembnejše. Moja starša sta se leta 1934 krstila in postala Jehovovi priči. Posvetila sta se nebeškemu Očetu, Jehovu, zato sta v življenju dajala prednost izpolnjevanju Božje volje. Moj oče Clarence in kasneje še moj stric Alfred sta v naši mali občini v mestu Conde v Južni Dakoti služila kot sluga grupe (danes koordinator starešinstva).

Kot družina smo redno obiskovali krščanske shode in po hišah drugim oznanjevali čudovito svetopisemsko upanje glede prihodnosti. Starša sta z zgledom in vzgojo na nas otroke zelo dobro in močno vplivala. Moja sestra Dorothy in jaz sva postala oznanjevalca Kraljestva pri šestih letih. Leta 1943 sem začel sodelovati v Teokratični strežbeni šoli, ki je ravno postala del naših shodov.

Zbori in zborovanja so bili pomemben del našega življenja. Brat Grant Suiter je bil leta 1949 gostujoči govornik na zborovanju v mestu Sioux Falls v Južni Dakoti. Še danes se spomnim njegovega govora »Konec je bližje, kot si mislite!«. Poudaril je, da bi moralo biti vsem posvečenim kristjanom oznanjevanje dobre novice o  Božjem vzpostavljenem Kraljestvu najpomembnejše v življenju. To me je spodbudilo, da sem se posvetil Jehovu. Na naslednjem okrajnem zboru v Brookingsu sem stal v tistem mrzlem skednju, o katerem sem govoril na začetku, in čakal, da se krstim. V galvaniziranem jeklenem koritu, ki je bil nekakšen »bazen« za krst, smo se 12. novembra 1949 štirje krstili.

Zatem sem si za cilj postavil pioniranje. Pionirati sem začel 1. januarja 1952, ko mi je bilo 15 let. Sveto pismo pravi »Kdor hodi z modrimi, bo postal moder«, in v moji družini je bilo veliko modrih, ki so podprli mojo odločitev glede pioniranja. (Preg. 13:20) Stric Julius, ki je bil star 60 let, je postal moj pionirski partner. Kljub razliki v letih sva na oznanjevanju skupaj preživela veliko lepih trenutkov. Iz njegovih življenjskih izkušenj sem se naučil marsikaj dragocenega. Kmalu je začela pionirati tudi Dorothy.

V moji mladosti so starši povabili številne okrajne nadzornike in njihove žene, da so prenočili pri nas. Zakonca, ki sta mi veliko pomagala, sta bila Jesse in Lynn Cantwell. Deloma sem se tudi zaradi njunih spodbud odločil, da začnem pionirati. Ker sta se zame osebno zanimala, je v meni vse bolj rasla želja, da si postavim teokratične cilje. Kadar sta služila v bližnjih občinah, sta me včasih povabila, da sem šel z njima na oznanjevanje. To je bilo zelo lepo in krepilno!

Naš naslednji okrajni nadzornik je bil Bud Miller. Ko sta z ženo Joan služila pri nas, sem bil star 18 let in vpoklicali so me k vojakom. Naborna komisija mi je sprva dodelila delo, za katero sem menil, da ni v soglasju z opominom, ki ga je Jezus dal svojim sledilcem, da naj bodo nevtralni glede politike. Poleg tega sem želel oznanjevati dobro novico o Kraljestvu. (Jan. 15:19) Zato sem prosil naborno komisijo, da bi me priznala za verskega delavca.

Bil sem ganjen, ko se je brat Miller prostovoljno javil, da gre z mano na zaslišanje pred naborno komisijo. Po naravi je bil zelo odprt in ni se ga dalo zlahka ustrahovati. To, da sem imel ob sebi duhovnega človeka s takšnim značajem, je zelo okrepilo mojo samozavest! Zadeva se je rešila tako, da me je komisija konec poletja 1954  priznala za verskega delavca. To mi je odprlo pot do drugih teokratičnih ciljev.

Približno takrat sem prejel povabilo, da bi služil v Betelu, ki se je takrat imenoval Watchtowerjeva farma in je bil na Staten Islandu v New Yorku. Imel sem prednost, da sem tam služil približno tri leta. Pridobil sem si veliko čudovitih izkušenj, saj sem srečal številne modre posameznike in delal skupaj z njimi.

Na farmi na Staten Islandu je bila tudi radijska postaja WBBR. Jehovove priče so z njo upravljale od leta 1924 do leta 1957. Samo od kakih 15 do 20 članov betelske družine je bilo dodeljenih na farmo. Večina nas je bilo mladih in dokaj neizkušenih. Toda z nami je bil Eldon Woodworth, starejši maziljeni brat. Zares se je izkazal za modrega. Bil nam je kot oče in pomagal nam je, da smo se duhovno utrdili. Ko nam je bilo včasih težko prenašati nepopolnost drugih, je imel brat Woodworth navado reči: »Gospod dosega čudovite stvari, in to kljub nepopolnosti tistih, katere uporablja.«

Posebna prednost je bila, da je bil z nami tudi brat Frederick William Franz. Njegova modrost in izjemno poznavanje Svetega pisma sta imela pozitiven vpliv na vse nas. Poleg tega se je brat Franz prav za vsakega osebno zanimal. Naš kuhar je bil Harry Peterson. Lažje nam je bilo, da smo ga klicali tako kot pa z njegovim pravim priimkom, Papargiropulos. Tudi on je bil maziljenec in je bil izredno goreč za oznanjevanje. Brat Peterson je dobro opravljal svoje delo v Betelu, vendar ni nikoli zanemarjal oznanjevanja. Vsak mesec je oddal na stotine naših revij. Prav tako je bil prava zakladnica svetopisemskega znanja in je lahko odgovoril na mnogo naših vprašanj.

To, kar smo na farmi pridelali, smo tudi vložili. Vsako leto smo za celotno betelsko družino vložili kakih 45.000 kozarcev sadja in zelenjave. Pri tem delu sem sodeloval z zares modro sestro, Etto Huth. Pripravila je recepte, po katerih smo vlagali sadje in zelenjavo. V obdobju, ko je potekalo to opravilo, so na pomoč prišle krajevne sestre, in Etta je pomagala organizirati  njihovo delo. Čeprav je imela Etta pomembno vlogo pri vlaganju, je vedno spoštovala brate, ki so nadzorovali farmo, in nam v tem dala dober zgled. Na to sem gledal kot na odličen zgled podrejenosti teokratičnemu glavarstvu.

Ena od mlajših sester, ki so prišle pomagat, je bila Angela Romano. Etta ji je bila v pomoč, ko je spoznala resnico. Tako sem, medtem ko sem služil v Betelu, spoznal še eno modro sestro, s katero sem sedaj že 58 let. Z Angie sva se poročila aprila 1958 in od takrat dalje uživava v številnih službenih prednostih. V vseh teh letih je ženina neomajna zvestovdanost Jehovu vir moči v najinem zakonu. Vedno se lahko popolnoma zanesem nanjo, ne glede na to, s katerimi težavami se spoprijemava.

Ko so leta 1957 prodali zgradbe postaje WBBR na Staten Islandu, sem nekaj časa služil v Betelu v Brooklynu. Nato sva se z Angie poročila. Zapustil sem Betel in kaka tri leta sva pionirala na Staten Islandu. Krajši čas sem celo delal za nove lastnike radijske postaje, ki se je imenovala WPOW.

Z Angie sva bila odločena, da bova ohranila enostavno življenje, tako da bi lahko služila, kjer koli bi naju potrebovali. Zato sva na začetku leta 1961 lahko sprejela dodelitev, da služiva kot posebna pionirja v mestu Falls City v Nebraski. Kmalu po tem, ko sva se preselila, sva bila povabljena v Kraljestveno strežbeno šolo, ki je v tistem času potekala kot enomesečni tečaj v South Lansingu v New Yorku. V šolanju sva zares uživala in pričakovala sva, da bova naučeno s pridom uporabila v Nebraski. Zato sva bila presenečena, ko sva prejela novo dodelitev – misijonarjenje v Kambodži! Ta čudovita dežela na jugovzhodu Azije nama je odkrila eksotične razglede, zvoke in vonjave, ki so nama bili dotlej povsem tuji. Komaj sva čakala, da začneva tamkajšnjim prebivalcem oznanjevati dobro novico.

Toda politične razmere so se spremenile in morala sva se preseliti v Južni Vietnam. Žal sem po dveh letih hudo zbolel, zato sva se bila prisiljena vrniti v domovino. Potreboval sem nekaj časa, da sem si pridobil moči, zatem pa sva znova začela pionirati.

Marca 1965 sva začela služiti po občinah v potujočem delu. Z Angie sva 33 let uživala tako v okrajni kot območni službi. Poleg tega sva pomagala pri različnem delu pred zborovanji in na samih zborovanjih. Zborovanja so mi že od nekdaj vrhunec leta, zato mi je bilo v veselje, da sem lahko pomagal pri organizaciji teh dogodkov. Kar nekaj let sva služila na področju mesta New York in številna zborovanja smo imeli na Jenkijskem stadionu.

Tako kot mnogo posebnih polnočasnih služabnikov sva tudi midva z Angie imela razburljive in nelahke naloge. Na primer, leta 1995 so  me prosili, da bi poučeval v Strežnospopolnjevalni šoli. Tri leta kasneje so naju povabili v Betel. Zelo sem bil vesel, ko sem se vrnil tja, kjer sem pred več kot 40 leti začel posebno polnočasno službo. Nekaj časa sem delal v službenem oddelku in kot učitelj v številnih teokratičnih šolah. Leta 2007 je Vodstveni organ ustanovil oddelek za teokratične šole, da bi skrbel za vse šole, ki potekajo v Betelu, in imel sem prednost, da sem bil nekaj let nadzornik tega oddelka.

Nedavno smo bili priča številnim pomembnim spremembam na področju teokratičnega izobraževanja. Leta 2008 je bila ustanovljena Šola za občinske starešine. V naslednjih dveh letih se je v Pattersonu in brooklynskem Betelu izšolalo več kot 12.000 starešin. Ta šola poteka še v številnih drugih krajih in v njej poučujejo usposobljeni učitelji na področju. Leta 2010 je bila Strežnospopolnjevalna šola preimenovana v Biblijsko šolo za samske brate, ustanovljena pa je bila še nova šola, in sicer Biblijska šola za krščanske zakonske pare.

Na začetku službenega leta 2015 sta bili ti šoli združeni v Šolo za oznanjevalce Kraljestva. V njej se lahko šolajo zakonski pari pa tudi samski bratje in sestre. Mnogi po svetu so bili navdušeni, ko so slišali, da bo ta šola potekala v številnih podružnicah. Prav vznemirljivo je videti, kako se širijo možnosti teokratičnega izobraževanja, in v veselje mi je srečati mnoge, ki se dajo na razpolago za to šolanje.

Ko se ozrem nazaj v čas, ko sem se krstil v tistem koritu, pa vse do danes, sem hvaležen Jehovu za modre posameznike, ki so mi pomagali na poti resnice. Vsi niso bili moje starosti ali kulture. Toda v srcu so bili duhovni ljudje. Njihova globoka ljubezen do Jehova je bila vidna iz njihovih del in pogledov. V Božji organizaciji imamo številne modre, s katerimi se lahko družimo. To tudi sam delam in zares mi koristi.