Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Veselje, ki izvira iz preprostega življenja

Veselje, ki izvira iz preprostega življenja

DANIEL IN MIRIAM sta se poročila septembra leta 2000 in udobno živela v Barceloni v Španiji. »Imela sva tako imenovano normalno življenje,« pravi Daniel. »Dovolj sva zaslužila, da sva si lahko privoščila drage restavracije, potovanja po svetu in lepa oblačila. Prav tako sva redno oznanjevala.« Potem pa je prišlo do spremembe.

Na zborovanju leta 2006 se je Daniela močno dotaknil govor, v katerem je bilo postavljeno vprašanje: »Ali delamo vse, kar lahko, da bi tem, ‚ki se opotekajo proti morišču‘, pomagali stopiti na pot, ki vodi v večno življenje?« (Preg. 24:11) Poudarjena je bila odgovornost, da ljudi seznanjamo z biblijskim sporočilom, ki rešuje življenja. (Apd. 20:26, 27) Daniel se spominja: »Imel sem občutek, kakor da Jehova govori meni.« V govoru je bilo prav tako omenjeno, da je posameznik lahko zato, ker več oznanjuje, bolj vesel. Daniel je vedel, da je to res. Miriam je takrat že pionirala in bila je zelo vesela.

Daniel še pove: »Sklenil sem, da je nastopil čas, da naredim korenito spremembo v svojem življenju.« In to je tudi storil. Zmanjšal je število ur v službi, začel pionirati in razmišljal, kako vesela bi lahko bila z Miriam, če bi služila tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva.

NAJPREJ IZZIVI, NATO VZNEMIRLJIVA NOVICA

Maja leta 2007 sta Daniel in Miriam pustila vsak svojo službo in odšla v Panamo, ki sta jo pred tem že obiskala. Njuno novo področje je zajemalo dele otočja Bocas del Toro v Karibskem morju, kjer večinoma prebivajo domorodni Gvajmijci. Daniel in Miriam sta razmišljala, da bosta s prihranki lahko v Panami živela kakih osem mesecev.

Do otokov sta potovala z ladjo, po otokih pa s kolesom. Živo se spominjata svojega prvega potovanja, ko sta po strmih vzpetinah in pod žgočim soncem kolesarila dobrih 30 kilometrov. Daniel je od izčrpanosti skoraj omedlel. Toda vzdolž poti so ju gvajmijske družine gostoljubno sprejele v svoj dom, še posebej, ko sta se naučila nekaj izrazov v krajevnem jeziku. Ni bilo dolgo, ko sta vodila 23 svetopisemskih tečajev.

Ko so jima prihranki pošli, se je njuno veselje spremenilo v žalost. Daniel se spominja: »S solzami v očeh sva začela razmišljati o vrnitvi v Španijo. Bila sva zelo žalostna, da bova morala zapustiti biblijske učence.« Toda mesec dni kasneje sta prejela vznemirljivo novico. Miriam pravi: »Povabili so naju, da bi služila kot posebna pionirja. Kako vesela sva bila, da sva lahko ostala na svoji dodelitvi!«

NJUNO NAJVEČJE VESELJE

Zaradi sprememb v organizaciji so Daniela in Miriam leta 2015 prosili, da naprej služita kot redna pionirja. Kaj sta naredila? Zaupala sta obljubi, ki jo najdemo v Psalmu 37:5: »Zaupaj svojo pot Jehovu, zanesi se nanj, in on bo vse uredil.« Našla sta zaposlitev, ki jima omogoča, da se lahko preživljata in pionirata. Danes služita v občini v panamski provinci Veraguas.

Daniel pravi: »Preden sva zapustila Španijo, nisva bila prepričana, ali nama bo uspelo živeti preprosto. Danes nama to uspeva in imava vse, kar zares potrebujeva.« Kaj je njuno največje veselje? Takole povesta: »To, da ponižnim ljudem pomagava učiti se o Jehovu, prinaša veselje brez primere!«