1.–3. Zaradi katerih dogodkov so bile binkošti poseben dan in kako se je s temi dogodki izpolnila svetopisemska prerokba? (Glej sliko pri naslovu.)

BILO je v nedeljo zjutraj okoli devete ure. Za vse, ki so bili v Jeruzalemu, je bil to poseben dan. Ker je bil to praznik, je bil tudi šabat. V templju so nedvomno že darovali redne jutranje žrtve. Ljudje so napeto pričakovali trenutek, ko bo veliki duhovnik zanihal dva kvašena hlebca iz novega žita kot daritev nihanja. (3. Mojz. 23:15–20) Ta daritev je označevala začetek pšenične žetve. Pisalo se je leto 33 n. št. in bile so binkošti.

² Medtem ko se je vse to dogajalo v templju, pa se bo vsak trenutek zunaj templja, v neki zgornji sobi v mestu, zgodilo nekaj mnogo pomembnejšega. Tam se je zbralo okoli 120 kristjanov in skupaj so molili. (Apd. 1:13–15) Vsakoletno dejanje velikega duhovnika na binkošti je tesno povezano s tem, kar naj bi doživeli ti kristjani. Poleg tega naj bi se s tem izpolnila prerokba, ki jo je približno 800 let prej izrekel prerok Joel. (Joel 2:28–32; Apd. 2:16–21) Kaj tako pomembnega pa se je zgodilo?

 ³ Beri Apostolska dela 2:2–4. Bog je na kristjane, zbrane v zgornji sobi, izlil svojega svetega duha. (Apd. 1:8) Začeli so prerokovati oziroma govoriti drugim o vsem čudovitem, kar so videli in slišali. Apostol Peter je pojasnil množici, ki se je kmalu zbrala, kaj pomeni to, kar se je zgodilo. Nato pa je tem ljudem rekel: »Pokesajte se in vsak izmed vas naj se v imenu Jezusa Kristusa dá krstiti, da vam bodo odpuščeni grehi, in prejeli boste brezplačni dar, namreč svetega duha.« Tistega dne se je približno 3000 posameznikov odzvalo na te besede – krstili so se in prejeli obljubljenega svetega duha. (Apd. 2:37, 38, 41)

4. a) Zakaj bi nas moralo zanimati to, kar se je zgodilo na binkošti? b) Do katerega drugega pomembnega dogodka je morda prišlo na isti dan mnoga leta pred tem? (Glej končno opombo.)

⁴ Zakaj so binkošti leta 33 n. št. tako pomembne za nas? Vsekakor ne zaradi tega, kar se je zgodilo v templju v Jeruzalemu, ampak zato, ker je veličastni veliki duhovnik, Jezus Kristus, izpolnil to, kar je ta dogodek preroško predstavljal. [1] Veliki duhovnik je tega dne v templju daroval Jehovu dva kvašena hlebca, ki sta imela simbolni pomen. Predstavljala sta maziljene učence, ki jih je Bog izbral izmed grešnega človeštva, da bi postali njegovi posinovljenci. Tako lahko nekateri izmed človeštva oziroma »prvina« gredo v nebesa, kjer bodo skupaj z Jezusom vladali v Kraljestvu, ki bo vsem poslušnim ljudem na zemlji prineslo številne blagoslove. (Jak. 1:18; 1. Pet. 2:9) Torej dogodki tistega dne močno vplivajo na naše življenje, ne glede na to, ali upamo, da bomo skupaj z Jezusom živeli v nebesih ali pa večno na rajski zemlji!

5. Kako vemo, da niso vsi, ki so maziljeni s svetim duhom, maziljeni povsem enako?

⁵ Če bi bil med učenci, ki so se jim nad glavo pojavili jeziki, podobni ognjenim, ne bi nikdar pozabil tistega dne. Prav nič se ne bi spraševal, ali si bil maziljen s svetim duhom, še posebej če bi prejel tudi čudežni dar, da bi lahko govoril v drugih jezikih. (Apd. 2:6–12) Toda ali so vsi, ki so maziljeni s svetim duhom, maziljeni tako spektakularno, kakor je bila skupina približno 120 učencev? Ne. Drugi, ki so bili tistega dne v Jeruzalemu, so bili maziljeni ob svojem krstu. (Apd. 2:38) Nad njihovimi glavami se niso pojavili jeziki, podobni ognjenim. Poleg tega niso vsi kristjani maziljeni ob svojem krstu. Samarijani so bili na primer maziljeni s svetim duhom nekaj časa po tem, ko so se krstili. (Apd. 8:14–17) Po drugi strani pa so bili Kornelij in tisti, ki so bili zbrani v njegovi hiši, izjemoma maziljeni s svetim duhom, še preden so se krstili. (Apd. 10:44–48)

6. Kaj dobijo vsi maziljenci in kako to vpliva nanje?

⁶ Potemtakem niso vsi, ki so maziljeni s svetim duhom, maziljeni povsem enako. Nekateri se morda takoj zavejo nebeškega klica, medtem ko drugi potrebujejo dlje časa, da doumejo oziroma sprejmejo dejstvo, da so maziljeni. Toda ne glede na to, kako je posameznik maziljen, za vsakega veljajo naslednje besede apostola Pavla: »Potem ko ste začeli verovati, [ste bili] zapečateni z obljubljenim svetim duhom, ki je vnaprejšnje zagotovilo naše dediščine.« (Efež. 1:13, 14) To posebno delovanje svetega duha je kakor vnaprejšnje plačilo, zagotovilo (oziroma poroštvo) tega, kar bo še prišlo. Maziljeni kristjan je zaradi tega zagotovila, ki ga  dobi, v sebi prepričan, da bo v prihodnosti večno živel v nebesih in ne na zemlji. (Beri 2. Korinčanom 1:21, 22; 5:5.)

7. Kaj mora vsak maziljen kristjan delati, da bi bil nagrajen z življenjem v nebesih?

⁷ Ali to, da kristjan postane maziljenec, že samo po sebi pomeni, da bo v prihodnosti živel v nebesih? Ne. Prepričan je, da je povabljen v nebesa, vendar je to, ali bo nagrajen z življenjem v nebesih ali ne, odvisno od tega, ali bo ostal zvest Jehovu. Peter je to takole pojasnil: »Zato se, bratje, še toliko bolj trudite, da storite vse, kar se le da, da bi si svojo poklicanost in izbranost res zagotovili. Če boste namreč delali vse to, vam gotovo ne bo nikoli spodletelo. S tem vam bo omogočen veličasten vstop v večno kraljestvo našega Gospoda in Rešitelja Jezusa Kristusa.« (2. Pet. 1:10, 11) Zato si mora vsak maziljen kristjan prizadevati, da bi ostal zvest. Če si ne prizadeva, njegov nebeški klic oziroma povabilo v nebesa ne bo imelo nobene vrednosti. (Heb. 3:1; Raz. 2:10)

8., 9. a) Zakaj večina ljudi težko razume, kaj doživlja posameznik, ki ga Bog pomazili? b) Kako posameznik ve, da je povabljen v nebesa?

⁸ Verjetno velika večina današnjih Božjih služabnikov težko razume, kaj doživlja posameznik, ki ga Bog pomazili. To je povsem normalno, saj sami nimajo te izkušnje. Bog je ljudi ustvaril za to, da bi večno živeli na zemlji, ne pa v nebesih. (1. Mojz. 1:28; Ps. 37:29) To, da koga izbere, da bo v nebesih vladal kot kralj in duhovnik, je prej izjema kakor pravilo. Povabilo v nebesa pri kristjanu povzroči veliko spremembo v mišljenju in upanju. (Beri Efežanom 1:18.)

⁹ Toda kako posameznik ve, da je povabljen v nebesa? Na to je jasno odgovoril Pavel, ko je pisal maziljenim kristjanom v Rimu, »poklicanim za svete«. Rekel jim je: »Niste prejeli duha sužnosti, ki bi v vas spet povzročal strah, temveč ste prejeli duha posinovljenja, duha, ki nas spodbuja, da kličemo: ‚Aba, Oče!‘ Ta duh sam pričuje skupaj z našim duhom, da smo Božji otroci.« (Rim. 1:7; 8:15, 16) Preprosto povedano, Bog po svojem svetem duhu posamezniku daje jasno vedeti, da ga vabi v prihodnjo nebeško kraljestveno vlado. (1. Tes. 2:12)

10. Kaj pomenijo besede iz 1. Janezovega 2:27, kjer piše, da maziljeni kristjan ne potrebuje nikogar, da bi ga učil?

¹⁰ Posamezniki, ki prejmejo od Boga to posebno vabilo, ne potrebujejo nobenega drugega pričevanja – ne potrebujejo še koga drugega, da bi potrdil njihovo maziljenje. Jehova jih v njihovih mislih in srcu ne pušča v nikakršnih dvomih. Apostol Janez je maziljenim kristjanom namenil naslednje besede: »Vi pa imate maziljenje od Svetega; vsi imate spoznanje.« Nadalje jim je rekel: »Kar pa zadeva vas, maziljenje, ki ste ga prejeli od njega, ostaja v vas in ne potrebujete nikogar, da bi vas učil. Temveč maziljenje od njega je resnično in ni laž ter vas uči o vsem. Kakor vas je že poučilo, ostanite zedinjeni z njim.« (1. Jan. 2:20, 27) Ti kristjani potrebujejo duhovne napotke tako kakor vsi drugi. Vendar ne potrebujejo nikogar, da bi potrdil njihovo maziljenje. To prepričanje v njih vzbuja najmočnejša sila v vesolju!

11., 12. Kaj se morda sprašuje maziljeni kristjan, toda o čem nikoli ne dvomi?

¹¹ Kristjan po tem, ko sveti duh v njem vzbudi prepričanje, da je maziljen, v  sebi doživi velike spremembe. Jezus je dejal, da se »rodi ponovno« oziroma da se rodi od zgoraj. [2] (Jan. 3:3, 5) Nadalje je pojasnil: »Ne čudite se, ker sem vam rekel: morate se ponovno roditi. Veter piha, kjer hoče. Njegov glas slišiš, ne veš pa, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz duha.« (Jan. 3:7, 8) Očitno tega, kar v sebi doživlja maziljenec, ni mogoče v celoti pojasniti komu, ki ni maziljen.

¹² Tisti, ki jih Jehova povabi v nebesa, se morda sprašujejo: »Zakaj sem bil izbran? Zakaj ravno jaz, ne pa kdo drug?« Mogoče se celo sprašujejo, ali so tega sploh vredni. Vendar nikoli ne dvomijo, da so povabljeni v nebesa. Njihovo srce prekipeva od veselja in hvaležnosti. Prevevajo jih podobni občutki, kakor so Petra, ko je po navdihnjenju napisal: »Slavljen bodi Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ker nas je s tem, da je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, po svojem velikem usmiljenju na novo rodil za živo upanje, za neuničljivo, neoskrunjeno in nevenljivo dediščino. Ta [vam] je prihranjena v nebesih.« (1. Pet. 1:3, 4) Ko maziljenci berejo te besede, so brez kančka dvoma prepričani, da njihov nebeški Oče govori njim osebno.

13. Katero spremembo v mišljenju doživi posameznik, ko je maziljen s svetim duhom, in kaj povzroči to spremembo?

¹³ Kristjani, ki jih je Jehova povabil v nebesa, so pred tem upali, da bodo večno živeli na zemlji. Hrepeneli so po času, ko bo Jehova očistil zemljo, in si želeli blagoslovov, ki jih bo v prihodnosti uživalo poslušno človeštvo. Morda so si tudi zamišljali, da bodo pozdravili svoje drage, ki bodo obujeni od mrtvih. Veselili so se, da bodo zidali hiše in jedli sad z dreves, ki jih bodo posadili. (Iza. 65:21–23) Zakaj se je njihovo mišljenje spremenilo? To se ni zgodilo zato, ker bi postali nezadovoljni z upanjem, ki so ga imeli. Pa tudi ne zato, ker bi doživljali čustvene stiske ali ker bi mnogo trpeli. Življenju na zemlji se niso odrekli zato, ker bi nenadoma začeli misliti, da bo večno življenje na zemlji dolgočasno. Niti ni šlo za to, da bi si zgolj želeli okusiti življenje v nebesih. Do spremembe pri njih je prišlo zaradi delovanja Božjega duha, ki jih ni le poklical oziroma povabil v nebesa in spremenil njihovega mišljenja, temveč je tudi povzročil, da imajo drugačno upanje.

14. Kako maziljenci gledajo na svoje življenje na zemlji?

¹⁴ Ali naj bi potem sklenili, da si maziljenci želijo umreti? Pavel je po navdihnjenju takole odgovoril: »Pravzaprav mi, ki smo v tem šotoru, ječimo, ker smo obteženi. Naša želja namreč ni, da bi to slekli, ampak da bi oblekli drugo, da bi življenje pogoltnilo to, kar je smrtno.« (2. Kor. 5:4) Kristjan, ki postane maziljen, s tem ne izgubi zanimanja za življenje na zemlji niti si ne želi čim prej umreti. Ravno nasprotno, vsak dan si želi kar najbolj izkoristiti za to, da skupaj s prijatelji in sorodniki služi Jehovu. Toda ne glede na to, kaj počne, si ne more kaj, da ne bi mislil na veličastno upanje, ki se mu bo uresničilo v prihodnosti. (1. Kor. 15:53; 2. Pet. 1:4; 1. Jan. 3:2, 3; Raz. 20:6)

15. Kaj še ne dokazuje, da je posameznik maziljen s svetim duhom?

¹⁵ Morda se sprašuješ, ali si dobil to čudovito povabilo. Če se ti zdi, da si ga dobil, razmisli o nekaterih pomembnih  vprašanjih. Ali si še posebej goreč za oznanjevanje? Ali marljivo preučuješ Božjo Besedo in rad raziskuješ »Božje globočine«? (1. Kor. 2:10) Ali meniš, da Jehova še posebej blagoslavlja tvoje oznanjevanje? Ali si vneto želiš izpolnjevati Jehovovo voljo? Ali do drugih čutiš veliko odgovornost, da jim moraš duhovno pomagati? Ali v svojem življenju vidiš dokaze, da ti je Jehova osebno pomagal? Morda si na ta vprašanja odgovoril z odločnim da. Ali to že pomeni, da te je Jehova povabil v nebesa? Ne, ne pomeni. Zakaj ne? Ker to, kar je omenjeno v teh vprašanjih, ni značilno samo za tiste, ki so povabljeni v nebesa. Jehovov duh z enako močjo deluje tudi na tiste, ki upajo, da bodo večno živeli na zemlji. Nekaj je res: če se sprašuješ, ali si povabljen v nebesa, to že samo po sebi pomeni, da nisi povabljen. Tisti, ki jih je Jehova povabil v nebesa, se ne sprašujejo, ali so povabljeni ali ne! Oni vedo, da so povabljeni!

16. Kako vemo, da niso vsi, ki so prejeli Božjega duha, povabljeni v nebesa?

¹⁶ V Svetem pismu najdemo številne zglede zvestih Božjih služabnikov, ki niso upali, da bodo živeli v nebesih, čeprav je nanje močno deloval sveti duh. Eden takšnih je bil Janez Krstnik. Jezus je o njem govoril zelo pohvalno, vendar je tudi rekel, da ne bo v nebeškem Kraljestvu. (Mat. 11:10, 11) Sveti duh je deloval tudi na Davida. (1. Sam. 16:13) Bil je izjemno duhoven človek in je po navdihnjenju celo napisal nekaj delov Svetega pisma. (Mar. 12:36) Vseeno pa je Peter na binkošti dejal, da se David »ni vzdignil v nebesa«. (Apd. 2:34) Jehova je takšnim posameznikom po svetem duhu dajal moč, da so opravljali mogočna dela, ni pa jim po tem duhu vzbujal prepričanja, da so izbrani za življenje v nebesih. To ni pomenilo, da iz takšnega ali drugačnega razloga tega niso bili vredni oziroma da jim je kaj manjkalo, temveč da jih bo Jehova obudil na rajski zemlji. (Jan. 5:28, 29; Apd. 24:15)

17., 18. a) Katere prihodnje nagrade se veseli velika večina današnjih Božjih služabnikov? b) Katera vprašanja bomo pregledali v naslednjem članku?

¹⁷ Velika večina današnjih Božjih služabnikov ni povabljena v nebesa. Imajo isto upanje, kakršno so imeli David, Janez Krstnik in drugi zvesti moški in ženske starega časa. Podobno kakor Abraham se veselijo tega, da bodo živeli na zemlji pod vlado Božjega kraljestva. (Heb. 11:10) V tem času konca na zemlji živi samo še preostanek tistih, ki jih je Bog izbral za življenje v nebesih. (Raz. 12:17) To pomeni, da je večina od 144.000 izbrancev že umrla zvesta.

¹⁸ Kako naj bi potem tisti, ki upajo, da bodo živeli na zemlji, gledali na kristjana, ki zase pravi, da je povabljen v nebesa? Kako naj bi se odzval, če kdo v tvoji občini začne jemati simbola na Gospodovi večerji? Ali naj bi te skrbelo, če število tistih, ki zase pravijo, da so povabljeni v nebesa, narašča? Na ta vprašanja bomo dobili odgovor v naslednjem članku.