Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Jehova »je dobro ravnal« z nama

Jehova »je dobro ravnal« z nama

KO SVA se z ženo Daniele prijavila v hotelu, nama je receptorka rekla: »Gospod, ali lahko, prosim, pokličete na mejno policijo?« Nekaj ur pred tem sva prispela v Gabon, zahodnoafriško državo, kjer je bilo naše delo v sedemdestih letih 20. stoletja prepovedano.

Danielinim očem običajno ni nič ušlo, zato mi je zašepetala: »Ni ti treba klicati policije, je že tukaj.« Neposredno za nama se je pred hotelom ustavilo vozilo. Nekaj minut kasneje so naju vojaki aretirali. Toda ker me je Daniele pred tem opozorila, sem uspel nekatere dokumente dati bratu, ki je bil z nama.

Ko so naju peljali na policijsko postajo, sem razmišljal, kako sem vesel, da imam tako pogumno in duhovno ženo. To je bil samo eden od dogodkov, ko sva z ženo tako sodelovala. Naj vam pojasnim, zakaj sva obiskala države, kjer je bilo naše oznanjevanje omejeno.

JEHOVA MI JE PRIJAZNO POMAGAL ODPRETI OČI

Rodil sem se v zelo katoliški družini leta 1930 v Croixu, majhnem mestu na severu Francije. Vsak teden smo obiskovali mašo in oče je bil precej povezan z župnijo. Toda ko sem bil star skoraj 14 let, se je zgodilo nekaj, kar mi je odprlo oči glede hinavščine v cerkvi.

Med drugo svetovno vojno je nemška vojska okupirala Francijo. Naš duhovnik nas je v svojih pridigah redno spodbujal, naj podpremo pronacistično vichyjsko vlado. Zaradi njegovih govorov smo bili zgroženi. Tako kot mnogi v Franciji smo tudi mi na skrivaj poslušali radio BBC, ki je poročal o zavezniških silah. Nato pa je duhovnik nenadoma prestopil na drugo stran. Za prodor zavezniških sil septembra 1944 je imel zahvalno mašo. Vse to me je povsem šokiralo in spodkopalo zaupanje v duhovščino.

Kmalu po koncu vojne je moj oče umrl. Moja starejša sestra je bila že poročena in je živela v Belgiji, zato sem se počutil odgovornega, da poskrbim za mamo. Službo sem dobil v tekstilni industriji. Moj šef in njegovi sinovi so bili predani katoličani. V podjetju se mi je ponujala svetla prihodnost, vendar sem se kmalu moral spoprijeti s preizkušnjo.

Moja sestra Simone, ki je postala Priča, nas je leta 1953 prišla obiskat. S svojim Svetim pismom je spretno razgalila lažne cerkvene nauke o peklu, Trojici in nesmrtnosti duše. Sprva sem ji ugovarjal, da ne uporablja katoliškega prevoda Svetega pisma, toda kmalu sem ugotovil, da  govori resnico. Kasneje mi je prinesla stare izvode revije Stražni stolp, ki sem jih ponoči navdušeno prebiral v svoji sobi. Takoj sem prepoznal, da je to resnica, vendar sem se bal, da bom izgubil službo, če se postavim na Jehovovo stran.

Nekaj mesecev sem sam preučeval Sveto pismo in članke iz revije Stražni stolp. Nazadnje sem se odločil, da grem v kraljestveno dvorano. Tam je vladalo ljubeče vzdušje, in to se me je dotaknilo. Sveto pismo sem začel preučevati z izkušenim bratom. Po šestih mesecih preučevanja sem se septembra 1954 krstil. Zelo sem bil vesel, ko sta tudi moja mama in mlajša sestra postali Jehovovi priči.

ZANAŠANJE NA JEHOVA V POLNOČASNI SLUŽBI

Leta 1958 sem imel priložnost, da sem obiskal mednarodno zborovanje v New Yorku. Na žalost je moja mama umrla le nekaj tednov pred tem zborovanjem. Ko sem se z zborovanja vrnil domov, nisem imel več družinskih odgovornosti, zato sem pustil službo in začel pionirati. V tem času sem se zaročil z gorečo pionirko Daniele Delie. Poročila sva se maja 1959.

Daniele je s polnočasno službo začela v Bretaniji, daleč od svojega doma. Potrebovala je pogum, da je oznanjevala na tem katoliškem področju in potovala s kolesom na podeželska področja. Tako kot mene je tudi njo spodbudil občutek nujnosti, saj sva menila, da je konec morda zelo blizu. (Mat. 25:13) Njen požrtvovalni duh nama je pomagal, da sva vztrajala v polnočasni službi.

Nekaj dni po poroki sva začela okrajno delo. Navaditi sva se morala na preprost način življenja. Prva občina, ki sva jo obiskala, je imela 14 oznanjevalcev. Bratje in sestre so bili revni, zato nama nihče ni mogel priskrbeti prenočišča. Tako sva spala v kraljestveni dvorani na blazinah, in sicer na odru. Ni bilo ravno udobno oziroma najboljše, vendar je bilo zelo dobro za hrbtenico.

Z najinim malim avtom sva obiskovala občine.

Kljub zelo natrpanemu urniku se je Daniele zelo dobro privadila na potujoče delo. Zaradi nenačrtovanih sestankov starešin me je pogosto morala čakati v najinem malem avtu, vendar se ni nikoli pritoževala. Okrajno delo sva opravljala samo dve leti. V tem času sva se naučila, kako pomembno je, da zakonca iskreno komunicirata in dobro sodelujeta. (Prid. 4:9)

NOVE DODELITVE

Leta 1962 sva obiskala 37. razred šole Gilead v Brooklynu v New Yorku, ki je trajal 10 mesecev. Izmed 100 učencev je bilo samo 13 zakonskih parov, zato sva čutila, da imava posebno čast, da sva lahko skupaj obiskala to šolo. Še vedno imam prijetne spomine na druženje z mnogimi stebri vere, kot so bili Frederick Franz, Ulysses Glass in Alexander Macmillan.

Bila sva zelo vesela, da sva lahko skupaj obiskala šolo Gilead!

Med šolanjem smo bili spodbujeni, da razvijemo sposobnost opazovanja. Šolanje je vključevalo tudi to, da smo včasih po pouku ob sobotah popoldan odšli na ogled mesta New York. Vedeli  smo, da bomo v ponedeljek pisali test o tem, kar smo videli v mestu. Čeprav smo se v soboto zvečer pogosto vrnili povsem izčrpani, nam je naš vodič, betelčan, postavljal vprašanja za ponovitev, ki so nam pomagala pri pisnem testu. Neko soboto smo cel popoldan hodili po mestu. Obiskali smo observatorij, kjer smo spoznali več o meteorjih in meteoritih. V Ameriškem naravoslovnem muzeju smo spoznali, kakšna je razlika med aligatorjem in krokodilom. V Betelu nas je vodič vprašal: »Kakšna je torej razlika med meteorjem in meteoritom?« Daniele je bila utrujena in je odgovorila: »Meteoriti imajo daljše zobe.«

Z veseljem sva obiskovala naše zveste brate in sestre v Afriki.

Na najino presenečenje sva bila dodeljena v francosko podružnico in tam sva skupaj služila več kot 53 let. Leta 1976 so me postavili za koordinatorja podružničnega odbora. Dali so mi nalogo, da obiskujem države v Afriki in na Bližnjem vzhodu, kjer je bilo naše delovanje omejeno ali prepovedano. Zato sva potovala v Gabon in tam doživela to, kar sem omenil že na začetku. Priznati moram, da se nisem vedno počutil dovolj sposobnega za te nepričakovane odgovornosti. Toda Daniele mi je bila v neprecenljivo pomoč, da sem bil kos skoraj vsaki nalogi.

Na zborovanju »Božja pravičnost« v Parizu leta 1988 prevajam govor brata Theodora Jaracza.

SPOPRIMEVA SE S HUDO PREIZKUŠNJO

Življenje v Betelu sva takoj vzljubila. Daniele se je angleščine naučila v petih mesecih, preden sva šla v šolo Gilead, in tako postala izkušena prevajalka naših publikacij. Delo v Betelu nama je bilo v veliko zadovoljstvo, vendar naju je sodelovanje z občino navdalo s še večjim veseljem. Rad se spominjam, kako sva se ob večerih s podzemno železnico utrujena vozila domov, vendar zelo vesela, da sva lahko vodila napredujoče svetopisemske tečaje. Na žalost pa Daniele zaradi zdravstvenih težav ni mogla biti več tako dejavna, kot si je to želela.

Leta 1993 so ji diagnosticirali raka na prsih. Zdravljenje je bilo zelo naporno, saj je zahtevalo operacijo in močno kemoterapijo. Petnajst let kasneje so ji ponovno diagnosticirali raka, ki je bil še bolj agresiven. Svojo dodeljeno nalogo je tako zelo cenila, da je s svojim delom nadaljevala takoj, ko se je počutila bolje.

Kljub Danielini kruti bolezni nama ni nikoli prišlo na misel, da bi zapustila Betel. Vseeno ni enostavno biti v Betelu, če si bolan, še posebej če se drugi ne zavedajo, kako resno je tvoje zdravstveno stanje. (Preg. 14:13) Čeprav je bila Daniele že v svojih poznih sedemdesetih letih, se zaradi njenega ljubkega obraza in elegantnosti ni videlo, kakšno je njeno fizično stanje. Ni se smilila sama sebi. Raje se je osredotočila na to, da je pomagala drugim. Vedela je, da lahko naredi veliko dobrega, če prisluhne komu, ki trpi. (Preg. 17:17) Daniele se ni nikoli imela za svetovalko, vendar je s svojimi izkušnjami pomagala mnogim sestram, da so premagale strah pred rakom.

Prav tako sva se morala spoprijeti z novimi izzivi. Ko Daniele v Betelu ni mogla več delati  polnega delovnega časa, se je odločila, da bo več pomagala meni. Bila mi je v veliko pomoč, zaradi česar sem lahko 37 let služil kot koordinator podružničnega odbora. Ponavadi je pripravila vse, da sva lahko imela kosilo v sobi in vsak dan skupaj malo počivala. (Preg. 18:22)

VSAKODNEVNO SPOPRIJEMANJE S SKRBMI

Daniele je bila vedno izjemno optimistična in si je želela živeti. Nato pa je že tretjič zbolela za rakom. Počutila sva se nemočna. Kemoterapija in radioterapija sta ji vzeli toliko moči, da je včasih komaj hodila. Zelo mi je bilo hudo, ko je moja draga žena, ki je bila spretna prevajalka, le s težavo našla besede.

Čeprav sva se počutila nemočna, sva vztrajno molila in bila prepričana, da Jehova ne bo nikoli dovolil, da bi trpela bolj, kot lahko preneseva. (1. Kor. 10:13) Trudila sva se, da ostaneva hvaležna za pomoč, ki nama jo je Jehova priskrbel po svoji Besedi in betelskem medicinskem osebju, in za ljubečo podporo najine duhovne družine.

Pogosto sva Jehova prosila, da naju vodi pri tem, katero zdravljenje naj sprejmeva. Neko obdobje so Daniele morali prekiniti zdravljenje. Zdravnik, ki jo je zdravil 23 let, ni mogel ugotoviti, zakaj po vsaki kemoterapiji izgubi zavest. Poleg tega ni našel drugega načina zdravljenja. Počutila sva se, da sva prepuščena sama sebi, in se spraševala, kako se bodo stvari iztekle. Nato pa se je neki drug onkolog strinjal, da bo zdravil Daniele. Bilo je, kot da je Jehova naredil izhod in nama pomagal spoprijeti se z najinimi skrbmi.

Naučila sva se vsak dan sproti spoprijemati s skrbmi. Kot je rekel Jezus, ima vsak dan »dovolj svojega zla«. (Mat. 6:34) Pomagala sta nama tudi pozitivno stališče in smisel za humor. Ko je bila Daniele dva meseca brez kemoterapije, mi je z nagajivim nasmehom rekla: »Veš, še nikoli se nisem bolje počutila!« (Preg. 17:22) Čeprav je trpela, je z veseljem na ves glas vadila nove kraljestvene pesmi.

Njeno pozitivno stališče mi je pomagalo, da sem se lažje spoprijemal z lastnimi omejitvami. Če sem iskren, je vseh teh 57 let, kar sva poročena, skrbela zame v različnih pogledih. Ni mi niti želela pokazati, kako se spečejo jajca. Ko je hudo zbolela, sem se moral naučiti pomivati posodo, prati perilo in pripraviti preproste obroke. Seveda sem medtem razbil tudi nekaj kozarcev, vendar sem bil vesel, da sem ji lahko pomagal. *

HVALEŽEN ZA JEHOVOVO ZVESTO LJUBEZEN

Ko se ozrem nazaj, vidim, da sem se zaradi omejitev, ki sta jih prinesli bolezen in starost, veliko naučil. Kot prvo, nikoli ne bi smeli biti tako zaposleni, da ne bi imeli časa izkazati cenjenja svojemu dragemu zakoncu. Morali bi kar najbolj izkoristiti leta, ko smo še polni moči, da skrbimo za svoje ljubljene. (Prid. 9:9) Kot drugo, ne bi se smeli preveč obremenjevati z nepomembnimi malenkostmi, sicer bomo morda spregledali številne blagoslove, ki jih vsak dan prejmemo. (Preg. 15:15)

Ko razmišljam o najinem življenju v polnočasni službi, sem povsem prepričan, da naju je Jehova blagoslovil bolj, kot sva si lahko predstavljala. Podobno čutim kot psalmist, ki je rekel: »[Jehova] je dobro ravnal s teboj.« (Ps. 116:7)

^ odst. 32 Sestra Daniele Bockaert je umrla med pripravljanjem tega članka. Stara je bila 78 let.