Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

 ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Odločen, da ostanem Kristusov vojak

Odločen, da ostanem Kristusov vojak

Medtem ko so okrog mene švigali metki, sem počasi dvignil bel robček. Vojaki, ki so streljali, so vpili, naj pridem iz skrivališča. Previdno sem se jim približal, ne da bi vedel, ali bom ostal živ ali pa bom umrl. Kako sem se znašel v tako težkem položaju?

RODIL sem se v mali grški vasi Karitsa kot sedmi od osmih otrok. Moja starša sta bila zelo delavna človeka. Pisalo se je leto 1926.

Leto pred tem sta starša spoznala Ioanisa Paparizosa, gorečega in zgovornega Preučevalca Biblije, kot so se takrat imenovale Jehovove priče. Ioanisovo logično dopovedovanje na podlagi Svetega pisma je nanju naredilo velik vtis, zato sta začela obiskovati shode Preučevalcev Biblije v naši vasi. Moja mama si je pridobila neomajno vero v Boga Jehova, in čeprav je bila nepismena, se je z drugimi o resnici pogovarjala ob vsaki primerni priložnosti. Žal se je oče osredinil na nepopolnost ljudi in je sčasoma opustil obiskovanje krščanskih shodov.

Moji bratje in sestre pa tudi jaz smo spoštovali Sveto pismo, toda med odraščanjem so nas premotile dejavnosti, ob katerih mladi radi preživljajo prosti čas. Ko je leta 1939 druga svetovna vojna zajela Evropo, pa se je v naši vasi zgodilo nekaj, kar je vse pretreslo. Našega soseda in bratranca, Nikolaosa Psarasa, ki se je nedavno krstil in postal Priča, so vpoklicali v grško vojsko. Nikolaos, ki je bil takrat star 20 let, je vojaškim oblastem pogumno rekel: »Ne morem se bojevati, ker sem Kristusov vojak.« Privedli so ga pred vojaško sodišče in obsodili na deset let zapora. Bili smo šokirani!

K sreči so na začetku leta 1941 v Grčijo za kratek čas vstopile zavezniške sile in Nikolaosa so izpustili iz zapora. Ko se je vrnil v Karitso, ga je moj starejši brat Elias zasul z vprašanji glede Svetega pisma. Poslušal sem z velikim zanimanjem. Zatem smo Elias, jaz in najina mlajša sestra  Efmorfia začeli preučevati Sveto pismo s Pričami in redno obiskovati krščanske shode. Naslednje leto smo vsi trije posvetili svoje življenje Jehovu in se krstili. Kasneje so postali zvesti Priče še dva naša brata in sestri.

Leta 1942 je občina v Karitsi imela devet mladih bratov in sester, starih med 15 in 25 let. Vsi smo vedeli, da nas čakajo hude preizkušnje. Da bi ostali močni, smo, kadar koli se je le dalo, skupaj preučevali Sveto pismo, peli kraljestvene pesmi in molili. Tako se nam je vera utrdila.

Demetrios s prijatelji v Karitsi

DRŽAVLJANSKA VOJNA

Takoj po drugi svetovni vojni so se grški komunisti uprli grški vladi, in začela se je kruta državljanska vojna. Komunistični gverilci so se potikali po podeželju in silili vaščane, naj se jim pridružijo. Ko so vdrli v našo vas, so ugrabili tri mlade Priče – Antoniosa Cukaresa, Eliasa in mene. Sklicevali smo se na svojo krščansko nevtralnost, a zaman. Prisilili so nas, da smo peš odšli do gore Olimp, ki je od vasi oddaljena kakih 12 ur.

Kmalu zatem nam je komunistični oficir ukazal, naj se pridružimo neki gverilski plenilski skupini. Ko smo oficirju pojasnili, da pravi kristjani ne primejo za orožje, zato da bi se bojevali proti sočloveku, nas je ves besen odvlekel pred generala. Generalu smo ponovili svojo zgodbo, ta pa nam je ukazal: »Potem pa vzemite mulo in z njo prevažajte ranjence z bojišča v bolnišnico.«

»Kaj pa, če nas ujamejo državni vojaki?« smo ga vprašali. »Ali nas ne bodo imeli za tiste, ki sodelujejo v boju?« »Potem pa prevažajte kruh borcem, ki so v prvih bojnih vrstah,« je odvrnil. »Kaj pa, če nas kak oficir vidi z mulo in nam ukaže, naj borcem v prvih bojnih vrstah prinašamo orožje?« smo ga vprašali. General se je zamislil. Na koncu je vzkliknil: »No, gotovo pa lahko čuvate ovce! Ostanite na gori in pazite na črede.«

Medtem ko je torej okoli nas besnela državljanska vojna, je nam trem vest dovolila, da smo čuvali ovce. Naslednje leto so Eliasu, ker je bil najstarejši sin, dovolili, da se je vrnil domov in skrbel za našo ovdovelo mamo. Antonios je zbolel in so ga izpustili. Jaz pa sem ostal v ujetništvu.

Grška vojska se je vztrajno približevala komunistom. Skupina, ki me je imela v ujetništvu, je zbežala čez gore proti sosednji Albaniji. Blizu meje so nas naenkrat obkrožili grški vojaki. Upornike je zgrabila panika in so zbežali. Sam sem se skril za podrto drevo, zatem pa sem se srečal z vojaki, ki sem jih omenil v uvodu.

Ko sem grškim vojakom povedal, da so me imeli komunisti v ujetništvu, so me odvedli v vojaško taborišče blizu mesta Veroia, starodavnega biblijskega mesta Beroja, da bi ugotovili, kaj z menoj. Tam so mi ukazali, da naj za vojake kopljem strelske jarke. Ker sem to odklonil, je  poveljnik odredil, da me izženejo na strah zbujajoči kazenski otok Makronisos.

OTOK GROZE

Makronisos je pust skalnati otok brez vodnih izvirov in je izpostavljen žgočemu soncu. Leži ob atiški obali kakih 50 kilometrov od Aten. Otok je dolg samo 13 kilometrov, v najširšem predelu pa meri 2,5 kilometra. Toda med letoma 1947 in 1958 je na njem prestajalo kazen več kot 100.000 zapornikov, med katerimi so bili dejavni in osumljeni komunisti, nekdanji odporniki in številne zveste Jehovove priče.

Na otok sem prišel na začetku leta 1949. Zaporniki so bili takrat porazdeljeni v različna taborišča. Dali so me v taborišče, ki ni bilo strogo varovano in v katerem je bilo več sto moških. Približno 40 nas je spalo na tleh v platnenem šotoru, ki je bil namenjen za deset oseb. Pili smo umazano vodo in jedli večinoma lečo in jajčevce. Zaradi nenehnega prahu in vetra je bilo življenje prava mora. Vendar nam vsaj ni bilo treba v nedogled prenašati kamnov sem ter tja, kar je bila sadistična metoda mučenja, ki je številnim nesrečnim zapornikom zlomila telo in duha.

Skupaj z drugimi izgnanimi Pričami na otoku Makronisos

Nekega dne, ko sem se sprehajal po obali, sem srečal Priče iz drugih taborišč. Zelo smo bili veseli, da smo bili skupaj! Kadar koli je bilo mogoče, smo se sestali, pri tem pa zelo pazili, da nas ne bi odkrili. Poleg tega smo nevpadljivo oznanjevali drugim zapornikom in nekateri od teh so kasneje postali Jehovove priče. Te dejavnosti in iskrena molitev so nas duhovno krepile.

V OGNJENI PEČI

Po desetih mesecih »rehabilitacije« so se moji ugrabitelji odločili, da je nastopil čas, da oblečem vojaško uniformo. Ko sem to odklonil, so me odvlekli pred poveljnika taborišča. Izročil sem mu izjavo, v kateri je pisalo: »Želim biti samo Kristusov vojak.« Poveljnik mi je najprej grozil, nato pa me je predal svojemu pomočniku, grškemu pravoslavnemu nadškofu, ki je bil oblečen v svojo svečano opravo. Ko sem na njegova vprašanja pogumno odgovoril na podlagi Svetega pisma, je jezno zarjul: »Odvedite ga stran! Ta moški je fanatik!«

Naslednje jutro so mi vojaki spet ukazali, naj oblečem vojaško uniformo. Ker tega nisem hotel storiti, so me tepli s pestmi in leseno palico. Nato so me odvedli v taboriščno ambulanto, da bi potrdili, da nimam zlomljenih kosti, potem pa so me odvlekli nazaj v šotor. To se je vsak dan ponavljalo dva meseca.

Ker zaradi svoje vere nisem želel narediti kompromisa, so razočarani vojaki nazadnje poskusili z novo taktiko. Roke so mi zvezali za hrbet in me z vrvmi surovo tepli po podplatih. V močnih bolečinah sem se spomnil Jezusovih besed: »Srečni vi, kadar vas zaradi mene sramotijo in preganjajo [. . .]. Veselite se in poskakujte od radosti, saj je vaša nagrada v nebesih velika. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« (Mat. 5:11, 12) Nazadnje, ko se mi je zdelo, da je minila že cela večnost, sem omedlel.

Prebudil sem se v ledeno mrzli celici. Tam ni bilo ne kruha, ne vode, ne odeje. Kljub temu sem bil miren in zbran. »Božji mir« je stražil moje srce in um, tako kot obljublja Sveto pismo. (Fil. 4:7) Naslednji dan mi je prijazen vojak dal kruh, vodo in plašč. Nato mi je neki drug vojak dal svoj obrok hrane. To je bil le eden od številnih načinov, kako je Jehova ljubeče skrbel zame.

Oblasti so name gledale kot na nepoboljšljivega upornika, zato sem bil odveden pred vojaško sodišče v Atene. Tam so me obsodili na tri leta zapora na otoku Giaros, ki leži kakih 50 kilometrov vzhodno od Makronisosa.

»LAHKO VAM ZAUPAMO«

Zapor na Giarosu je bila velika opečnata utrdba, v kateri je bilo več kot 5000 političnih zapornikov. Tam je bilo tudi sedem Jehovovih prič. Vsi smo bili zaprti zaradi krščanske nevtralnosti. Vseh sedem se nas je na skrivaj sestajalo, da smo preučevali Sveto pismo, čeprav je bilo to strogo  prepovedano. Redno smo celo prejemali pretihotapljene izvode Stražnega stolpa. Te smo ročno prepisali in jih uporabili pri našem preučevanju.

Nekega dne, ko smo na skrivaj preučevali, nas je odkril zaporni paznik in zaplenil našo literaturo. Odpeljal nas je v pisarno namestnika upravnika zapora in pričakovali smo, da nam bodo kazen podaljšali. Toda namestnik je rekel: »Vemo, kdo ste, in spoštujemo vaše prepričanje. Lahko vam zaupamo. Pojdite nazaj na delo.« Nekaterim izmed nas je celo dodelil lažje naloge. Naše srce je bilo polno hvaležnosti. S svojo krščansko značajnostjo smo celo v zaporu lahko slavili Jehova.

Naša neomajnost je obrodila še druge dobre rezultate. Neki zapornik, ki je bil profesor matematike, je pozorno opazoval naše lepo vedenje. To ga je navedlo, da nas je začel spraševati o našem verovanju. Ko smo bili bratje na začetku leta 1951 izpuščeni, je bil izpuščen tudi ta zapornik. Kasneje se je krstil in postal polnočasni oznanjevalec.

ŠE VEDNO SEM VOJAK

Z ženo Janette

Potem ko so me izpustili iz zapora, sem se vrnil k svoji družini v Karitso. Kasneje sem se skupaj s številnimi rojaki preselil v Melbourne v Avstralijo. Tam sem spoznal Janette, izredno krščansko sestro, in se z njo poročil. Po krščanskih načelih sva vzgojila sina in tri hčerke.

Sedaj imam že več kot 90 let in še vedno sem dejaven kot krščanski starešina. Zaradi mojih starih poškodb včasih občutim bolečine po telesu in v nogah, še posebej po oznanjevanju. Kljub temu pa sem še vedno odločen, da ostanem »vojak Kristusa«. (2. Tim. 2:3)