Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Cunami na Japonskem 2011 – zgodbe preživelcev

Cunami na Japonskem 2011 – zgodbe preživelcev

 Cunami na Japonskem 2011 – zgodbe preživelcev

Preberite poročila iz prve roke o tistih, ki so na Japonskem preživeli potres in nato še cunami.

V PETEK, 11. marca 2011, je ob 14.46 Japonsko prizadel četrti najmočnejši potres na svetu, ki so ga kdaj koli zabeležili. Povzročil je velikanski cunami in močne popotresne sunke, ki so tamkajšnjim ljudem še več tednov naganjali strah v kosti. Okoli 20.000 ljudi je umrlo ali pa so še vedno pogrešani. Toda na tisoče jih je preživelo. V nadaljevanju je nekaj njihovih zgodb.

Tadajuki in njegova žena Harumi iz mesta Išinomaki v prefekturi Mijagi sta bila ravno doma, ko sta zaslišala bobnenje. Njuna hiša se je pričela močno tresti. »Ko sva stekla ven, naju je šokiral pogled na razpoke v tleh,« je povedal Tadajuki. »Gledala sva, kako se je hiša zibala naprej in nazaj ter kako se je iz zidov valil prah kakor dim.«

Epicenter potresa je bil 129 kilometrov stran od obale prefekture Mijagi. Cunami je povzročil opustošenje na 670 kilometrov dolgem območju vzdolž japonske obale  Tihega oceana. Ponekod so bili valovi, ko so udarili ob kopno, visoki tudi 15 metrov. Pri tem so uničili valobrane in pogoltnili rečna obrežja, nato pa prodrli kar do 40 kilometrov v notranjost.

Viri električne energije, plina in pitne vode so bili povsem uničeni. Poškodovanih ali odplavljenih je bilo kakih 160.000 hiš, trgovin in tovarn. V nekem obdobju je v približno 2500 začasnih zavetiščih, kot so šole in krajevni domovi, bivalo kar 440.000 ljudi. Številni drugi so se zatekli k svoji družini ali prijateljem. Bilo je na tisoče smrtnih žrtev, toda mnogo trupel niso našli.

Bridkost ob izgubi

Cunami je ubil veliko več ljudi kot potres. Joiči, ki je živel v mestu Rikuzentakata v prefekturi Ivate, je takoj posumil, da bo potresu sledil cunami, zato je svoje starše odpeljal v bližnje zavetišče. Nato je šel preverit, kaj se dogaja s sosedi. Joičija in njegovo ženo Tacuko je še vedno skrbelo za Joičijeve starše, zato sta hotela nazaj, da bi ju videla, toda izvedela sta, da se približuje cunami.

Odhitela sta k nekemu drugemu zavetišču, vendar nista mogla vstopiti, ker je bil vhod zasut z razbitinami. Nato sta videla, kako se jima naglo približuje črna stavba žage, ki je stala v bližini. »Teci!« je vpila Tacuko.

Nazadnje sta le prispela do nekoliko višje ležečega šolskega dvorišča. Od tam sta videla, da je cunami pogoltnil celotno sosesko. »Mojo hišo odnaša,« je vpila neka ženska. Skoraj tri četrt mesta Rikuzentakata je bilo uničenega. Joičijeve starše je odplavilo. Očetovega trupla niso našli, materino pa so našli čez nekaj časa.

Toru je delal v neki tovarni blizu obale v mestu Išinomaka. Ko se je prvo tresenje tal poleglo, je odhitel do svojega avtomobila, da bi pobegnil. Druge je glasno spodbujal, naj zbežijo pred cunamijem, saj je predvideval, da bo prišel.

»Najprej sem se odpravil proti svojemu domu, ki je stal na višje ležečem področju, toda kmalu sem obtičal v prometnem zamašku,« je pojasnil Toru. »Po radiu sem slišal, da je cunami že dosegel bližnje mesto. Odprl sem avtomobilsko okno, da bi lahko zbežal, če bi dosegel tudi to področje. Kmalu sem zagledal ogromen, dvometrski zid črne  vode, ki se je z naglico valila proti meni. Avtomobile pred menoj je potisnilo v mojega in vse nas je odneslo daleč v notranjost.

S težavo sem se splazil skozi okno, nato pa me je zajel oljnat smrdeč tok ter me pričel odnašati. Zalučalo me je v avtomehanično delavnico. Tam sem se oprijel stopnišča in se povzpel v prvo nadstropje. Z velikim naporom mi je uspelo na varno potegniti tri ljudi. Nekateri smo noč preživeli kljub naraščajoči vodi ter mrazu in snegu. Toda nismo mogli rešiti drugih, ki so vpili na pomoč.«

Midori iz mesta Kamaiši v prefekturi Ivate je bila pred potresom pri svojih starih starših in skupaj so preživeli nekaj prijetnih dni. Pravkar je maturirala in dedku je odnesla pokazat spričevalo. Dedek, ki je bil že nekaj časa nepokreten, ga je prebral na glas in Midori pohvalil za njen trud. Pet dni po tem veselem dogodku so se stresla tla.

Midori in njena mama Juko sta stare starše spodbujali, naj se zatečeta kam na varno, saj sta menili, da bo kmalu udaril cunami. Toda dedek je rekel: »Jaz ne grem. Cunamiji niso nikoli prišli tako daleč.« Skušali sta ga odnesti iz hiše, vendar ga nista mogli dvigniti, zato sta šli po pomoč. Vendar je takrat cunami že dosegel kopno. »Pohitite! Tecite!« so vpili moški z bližnjega hriba. Cunami je goltal eno hišo za drugo. Midorini obupani klici »Dedi! Babi!« so glasno odmevali. Truplo dedka so kasneje našli, babičinega pa ne.

Pomoč

Japonska vlada je na prizadeto področje nemudoma poslala gasilce, policiste in samoobrambne sile iz vse države. V zelo kratkem času je pri reševanju začelo sodelovati več kot 130.000 ljudi. Čez čas so pomoč ponudile tudi druge države in mednarodne organizacije. Kmalu je prispelo na desetine reševalnih ekip in veliko zdravstvenega osebja. Iskali so preživele, nudili medicinsko pomoč in odstranjevali ruševine.

Različne organizacije so pomagale svojim članom. Med njimi so bili tudi Jehovove priče. Takoj po potresu in cunamiju v petek popoldan so Priče začeli preverjati, ali so tisti, s katerimi se redno zbirajo k čaščenju Boga, na varnem. Toda ceste so bile marsikje neprevozne, električne napeljave in telefonske povezave pa pretrgane. Na tem velikem, prizadetem področju je bilo zelo težko iskati ljudi.

Takajuki, eden od starešin iz občine Jehovovih prič v Somi v prefekturi Fukušima, je lahko tistega groznega petkovega popoldneva navezal stik z le nekaj družinami. »Odločil sem se, da bom druge iskal naslednji dan,« je rekel. »Ko se je zdanilo, sem se najprej z avtomobilom nato pa peš odpravil na pot in jih iskal vse do večera. Šel sem na 20 lokacij, tudi v zavetišča, zato da bi našel člane občine. Ko sem jih našel, sem jim  bral iz Svetega pisma in molil z njimi.«

Šunji iz mesta Išinomaki pojasnjuje: »Porazdelili smo se v skupine, da bi tako iskali sovernike. Ko smo prispeli na prizadeto območje, smo ostali brez besed. Avtomobili so viseli z električnih drogov, hiše so stale druga na drugi, nagrmadene ruševine pa so segale še višje od njih. Na strehi nekega avtomobila smo videli mrtvega človeka, ki verjetno ni preživel mrzle noči. Neki drug avtomobil je s streho navzdol visel med dvema hišama. V njem je bilo truplo.«

Šunji si je oddahnil, ko je v zavetiščih našel sočastilce. »Ob snidenju z njimi,« pravi, »sem dojel, kako zelo dragi so mi.«

»Tako hitro!«

Mladi Pričevalki Jui in Mizuki sta v mestu Minamisanrik, v prefekturi Mijagi, živeli v isti soseski. Ko se je prvo tresenje tal poleglo, sta stekli iz svojega doma in zagledali druga drugo. Skupaj sta zbežali na višje ležeče področje. Ni minilo deset minut in že  sta videli, kako val za valom odnaša njun dom in celotno mesto.

Ko sta v nekem zavetišču našli dve prijateljici sočastilki, so skupaj molile. Naslednje jutro so člani iz njune občine, pa tudi iz nekaterih drugih, prečkali planino ter jim prinesli hrano in nujne potrebščine. Jui in Mizuki sta vzkliknili: »Vedeli sva, da boste prišli, vendar si nisva mislili, da boste prišli tako hitro!«

To zavetišče je obiskal Hideharu, eden od nadzornikov občine Jehovovih prič v mestu Tome. Povedal je: »Vso noč sem skušal najti prijatelje, ki živijo ob obali. Končno sem ob štirih zjutraj dobil informacijo, da so se nekateri zatekli v neko šolo. Ob sedmih zjutraj se nas je okoli deset zbralo, da smo pripravili riževe kroglice, trije pa smo se nato z avtomobilom odpravili na pot, da bi dostavili hrano. Večina cest je bila neprevozna. Po velikem prizadevanju smo se uspeli prebiti do šole. Pri tem, ko smo pomagali drugim, so nam ob strani stali celo tisti, ki so izgubili dom.«

Poskrbljeno za duhovne potrebe

Jehovove priče se redno zbirajo, da preučujejo Sveto pismo, in nekatere občine to počnejo ob petkih zvečer. Ena od njih je bila občina v mestu Rikuzentakata. Kraljestveno dvorano – prostor čaščenja – v kateri se je zbirala, je odplavil cunami. »Vseeno imejmo shod,« je predlagal neki Pričevalec. Tako so izbrali dom, ki ni bil preveč poškodovan, in o tem obvestili člane občine.

Ker ni bilo elektrike, so si pri razsvetljavi pomagali z električnim generatorjem. Navzočih je bilo šestnajst ljudi. »V očeh smo imeli solze sreče,« se spominja mladi Jasujuki, ki je v cunamiju izgubil stanovanje. »Za nas je to bilo najboljše zatočišče.« Hideko je povedala: »Močni popotresni sunki so večkrat zmotili shod, toda dokler smo bili skupaj, sem pozabila na strah in skrbi, ki so me vznemirjale.«

Od takrat občina ni izpustila niti enega shoda. V nedeljo, dva dni kasneje, so za to priložnost izbrali govor z naslovom »Vsesvetovna bratovščina rešena pred katastrofo«.

Organizirana pomoč

Na pomoč so kmalu priskočile različne organizacije, pa tudi podružnični urad Jehovovih prič iz mesta Ebina blizu Tokia. Do sobote, le dan po potresu, je podružnični urad obsežno območje, ki ga je prizadel potres, že razdelil na tri področja. V ponedeljek, tri dni po potresu, so ta področja obiskali predstavniki podružnice.

Pomagalo se je še tedne in mesece po nesreči. Priče so priskrbeli na tone potrebščin. Nekaj časa so hkrati delovali trije centri za pomoč in 21 skladišč ter drugih objektov, v katerih so marljivo razdeljevali vse potrebno za preživele. V prvih dveh mesecih je na stotine prostovoljcev razdelilo več kot 250 ton hrane, oblačil in drugih nujnih reči. Mnogi Priče so vse to delili s svojimi sosedi.

Jehovove priče iz občin v Rikuzentakati in sosednjem Ofunatu v obnovljeni kraljestveni  dvorani duhovno krepijo ljudi. To tamkajšnjim ljudem pomaga, da se spoprimejo s težavami, medtem ko se skušajo znova postaviti na noge in si opomoči od travme, ki sta jo povzročila uničujoč potres in cunami. Od več kot 14.000 Prič, kolikor jih je živelo na prizadetem območju, je umrlo dvanajst, dva pa sta še vedno pogrešana.

Številni Jehovove priče, ki so bili žrtve te strašne nesreče, so dejali podobno kot neka družina: »Ko smo bežali, je vsak imel samo eno torbo. Toda za vse naše potrebe so dejansko poskrbeli soverniki.« Kako čudovito je, da imajo danes služabniki pravega Boga Jehova mednarodno bratovščino, o kateri so govorili Jezus in njegovi apostoli! Te vezi ne more uničiti niti cunami niti katera koli druga naravna katastrofa. (Janez 13:34, 35; Hebrejcem 10:24, 25; 1. Petrovo 5:9)

[Okvir/slika na strani 18]

JEDRSKA KATASTROFA

Okvara reaktorjev v jedrski elektrarni Fukušima Daiči, ki jo je povzročil cunami, je po vsem svetu polnila naslovnice časopisov. Radioaktivno sevanje se je razširilo nad Japonsko in druge države. Na tisoče ljudi so zaradi morebitnega smrtonosnega sevanja evakuirali.

»Naša hiša je stala blizu jedrske elektrarne,« pojasnjuje Megumi. »Dan po potresu smo slišali za okvaro v elektrarni in rečeno nam je bilo, naj zbežimo.« Njena sestra Nacumi se spominja: »Helikopterji so preletavali področje, sirene so tulile in ves čas so nas po zvočnikih opozarjali, da moramo zapustiti mesto.« V naslednjih tednih sta zamenjali devet različnih lokacij. Čez čas so dekletoma dovolili, da sta za dve uri šli domov in vzeli nekaj svojih stvari.

Čikako, ki je v svojih 60-ih, je bila v mestu Namie v prefekturi Fukušima. »Ko se je začel potres, sem šla v bližnje zavetišče. Tam sem s svojima otrokoma zaradi močnih popotresnih sunkov prebedela noč. Naslednji dan so nam ob sedmih zjutraj povedali, da moramo nemudoma zbežati v zaklonišče, ki je bilo v nekem drugem mestu.

Na cestah je bila gneča, zato smo tja prispeli okoli treh popoldan. Tam smo izvedeli za eksplozijo v jedrski elektrarni. Menila sem, da se bomo hitro vrnili domov, zato s sabo nismo vzeli ničesar.« Čikako se je z družino večkrat selila, dokler ni končno našla stanovanja, ki je bilo daleč stran od njenega doma.

[Vir slike]

Photo by DigitalGlobe via Getty Images

[Okvir/slika na strani 20]

POUK ZA VSE NAS

Joiči iz Rikuzentakate, ki smo ga že omenili in je izgubil večino imetja, je rekel: »Zares lahko potrdim, da materialne stvari ne prinesejo varnosti.« Tako že od nekdaj trdijo Božji služabniki, še posebej tisti, ki sprejemajo pouk od Jezusa, ki je pojasnil, da imajo materialne dobrine sorazmerno majhno vrednost v primerjavi z Božjim odobravanjem in blagoslovom. (Matej 6:19, 20, 33, 34)

Naučimo se tudi, da je ob danih opozorilih treba ukrepati. S takšnim ravnanjem si utegnemo rešiti življenje, sicer lahko postanemo žrtev. Večina tistih na Japonskem, ki so po potresu brez omahovanja zbežali na višje ležeče področje, se je rešila.

 [Zemljevid/slike na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

JAPONSKA

TOKIO

Kamaiši

Rikuzentakata

Minamisanrik

Išinomaki

Soma

Jedrska elektrarna Fukušima

Ebina

Podružnični urad Jehovovih prič

[Slike]

Rikuzentakata, Ivate

Soma, Fukušima

Išinomaki, Mijagi

Kamaiši, Ivate

Minamisanrik, Mijagi

[Slika na strani 14]

Harumi in Tadajuki

[Slika na strani 15]

Joiči in Tacuko

[Slika na strani 17]

Juko in Midori

[Slika na strani 17]

Toru

[Slika na strani 17]

Avtomobil, ki ga je vozil Toru

[Slika na strani 17]

Takajuki

[Slika na strani 18]

Šunji

[Slika na strani 19]

Mizuki in Jui

[Slika na strani 19]

Hideharu

[Slika na strani 19]

Prostovoljci pri delu

[Slika na strani 20]

Kraljestvena dvorana v Rikuzentakati po cunamiju

[Slika na strani 20]

Obnovitvena dela tri mesece kasneje

[Slika na strani 20]

Obnovljena kraljestvena dvorana

[Navedba vira slike na strani 14]

JIJI PRESS/AFP/Getty Images