Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

John Foxe in takratni viharni časi

John Foxe in takratni viharni časi

 John Foxe in takratni viharni časi

ALI se je človeštvo kaj naučilo iz preteklih napak ali pa gre ta pouk v prazno? Imejte v mislih to vprašanje, medtem ko boste brali o življenju Angleža Johna Foxa, ki je spisal knjigo v upanju, da se bodo njeni bralci uprli nepojmljivo krutim dejanjem, značilnim za takratni čas.

Poročila Johna Foxa, ki jih je zapisal med reformacijo, so več stoletij imela močan vpliv na Angleže. Za knjigo z naslovom Acts and Monuments of the Church (Dela in spomeniki Cerkve) je potreboval več kot 25 let, da jo je dokončal. In nekateri menijo, da je imela ta knjiga, če izvzamemo Sveto pismo, najbolj daljnosežen vpliv na angleški jezik in kulturo.

Viharna leta

John Foxe se je rodil v angleškem mestu Boston leta 1516 ali 1517, torej približno takrat, ko je glede na splošno prepričanje Martin Luter na cerkvena vrata v Wittenbergu (Nemčija) pribil 95 tez oziroma protestnih izjav. Foxe, rojen katoličan, se je pojavil na prizorišču ravno v času, ko so reformatorji spodbijali oblast in nauke Katoliške cerkve.

Vpisal se je na Oxfordsko univerzo in je med drugim študiral grščino in hebrejščino, kar mu je omogočilo, da je lahko bral Sveto pismo v izvirnih jezikih. Očitno je zato pričel dvomiti o svojem prepričanju, ki ga je imel kot katoličan. Pravzaprav so njegovi sošolci začeli sumiti, da se spogleduje s protestantizmom, kar so sporočili vodilnim na univerzi. Zato je bil Foxe stalno pod njihovim budnim očesom.

Leta 1543 je magistriral in je bil tik pred tem, da bi bil posvečen za duhovnika. Vendar je to zavrnil, saj se ni strinjal s prisilnim celibatom. To je bila kaplja čez rob. Ker je bil obtožen krivoverstva, ki bi ga lahko stalo življenja, če bi mu ga dokazali, je leta 1545 zapustil univerzo. Odpovedal se je obetavni akademski karieri in je postal učitelj pri neki družini blizu mesta Stratford-upon-Avon v Warwickshiru. Tam se je poročil z Agnes Randall.

Agnes, ki je izhajala iz bližnjega mesta Coventry, je Foxu povedala za neko vdovo po imenu Smith, ki je svoje otroke učila deset zapovedi in Jezusovo vzorčno molitev, znano kot očenaš. Toda otrok ni poučevala v latinščini, temveč v angleščini. Za ta »zločin« je bila sežgana na grmadi, skupaj s šestimi moškimi, obsojenimi zaradi podobnih obtožb. Ta velikanska krivica je razjezila ljudi, zato je krajevni škof razširil govorice, da so bile žrtve sežgane zaradi »večjih zločinov«, namreč zaradi uživanja mesa ob petkih in drugih postnih dnevih.

Kako so se ti mučenci seznanili z deli Svetega pisma v angleščini? Kakih 150 let prej je  John Wycliffe kljub nasprotovanju cerkve prevedel Sveto pismo iz latinščine v angleščino in poučeval potujoče pridigarje, znane kot lolardi. * Ti so s seboj nosili ročno prepisane dele Svetega pisma in jih brali ljudem. Zaradi tega je parlament skušal ustaviti njihovo delovanje. Leta 1401 je izdal zakon, s katerim je škofe pooblastil, da so lahko zapirali in mučili krivoverce ter jih sežigali na grmadi.

Foxe se je bal, da bi ga zaprli, zato se je z družino preselil v London. Tam se je kasneje pričel zavzemati za protestantizem. V angleščino je prevedel traktate nemških reformatorjev in nekatere druge traktate, napisane v latinščini. Nekaj pa jih je napisal tudi sam.

Poleg tega je začel popisovati zgodovino lolardov v Angliji. To delo je končal leta 1554 in je bilo objavljeno v Strasbourgu (današnja Francija) v obliki majhne knjige z 212 listi v latinščini. Pravzaprav je s tem začela nastajati njegova knjiga Acts and Monuments of the Church, ki jo je pet let kasneje razširil na več kot 750 strani obsežno knjigo velikega formata.

Smrtonosne posledice nestrpnosti

Med reformacijo v Evropi je bilo usmrčenih na tisoče moških, žensk in otrok. Leta 1553 je bila v Angliji za kraljico okronana goreča katoličanka, ki je kasneje postala znana kot Krvava Marija. Angleški parlament je leta 1534 pretrgal vse stike z Rimom, vendar je bila kraljica odločena, da bo Anglijo spravila nazaj pod papeževo oblast. V času njenega petletnega kraljevanja je bilo obtoženih krivoverstva in sežganih kakih 300 moških in žensk, med njimi tudi protestantski cerkveni voditelji. Številni drugi so umrli v zaporu.

Foxe je to obdobje preživel, ker se je kmalu po kronanju Marije z družino preselil v Basel v Švici. Leta 1559 se je skupaj z drugimi izseljenci vrnil v Anglijo, saj je tam že eno  leto vladala Marijina sestra Elizabeta, ki je bila protestantka. Istega leta je ta nova kraljica ponovno uvedla Zakon o vrhovni oblasti, * na podlagi katerega je postala vrhovna poglavarka Cerkve. Zaradi tega jo je papež Pij V. leta 1570 izobčil iz cerkve. Nedolgo zatem je prišlo na dan, da so se proti Angliji kovale mednarodne zarote, med drugim tudi načrti za atentat na protestantsko kraljico. Tako je bilo na stotine katoličanov obtoženih izdajstva in na Elizabetin ukaz usmrčenih.

Kako zelo so se krščanske cerkve, kot sta katoliška in protestantska, oddaljile od naukov Jezusa Kristusa! On je učil: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Matej 5:44) Ker se katoličani in protestanti niso menili za to zelo jasno navodilo, so na krščanstvo vrgli slabo luč, kar je bilo napovedano že v Svetem pismu. Apostol Peter je napisal, da se bo zaradi lažnih kristjanov »žaljivo govorilo o poti resnice«. (2. Petrovo 2:1, 2)

Foxe dokonča svoje delo

Foxe se je v Angliji lotil dopolnjene izdaje svojega poročila, v katerega je vnesel podrobnosti, ki so jih morda na lastne oči videli tudi nekateri njegovi bralci. Njegova prva angleška izdaja s približno 1800 stranmi in številnimi lesoreznimi ilustracijami je bila objavljena leta 1563 in je v hipu postala uspešnica.

Sedem let kasneje je izšla druga izdaja, in sicer v dveh knjigah s preko 2300 stranmi in 153 ilustracijami. Naslednje leto je Angleška Cerkev odredila, da naj bo v vsaki angleški katedrali in domu cerkvenih dostojanstvenikov poleg Svetega pisma po en izvod Foxove knjige, tako da bi koristila služabnikom in obiskovalcem. Kmalu so to posnemale tudi župnijske cerkve. Knjiga je koristila celo nepismenim, saj so ilustracije naredile močan in trajen vtis.

Foxe se je medtem pridružil puritancem. To so bili protestanti, ki so menili, da sama ločitev od rimske cerkve ni dovolj. Učili so, da je treba odstraniti sleherno sled katolicizma, in ravno ta pogled jih je, ironično, privedel v spor s Protestantsko cerkvijo v Angliji, ki je ohranila veliko katoliških običajev in naukov.

John Foxe je s svojim delom obelodanil mnogo verskih grozodejstev, ki so se dogajala v takratnih viharnih časih, zato je vplival na to, kako so ljudje v Angliji v nadaljnjih stoletjih gledali na religijo in politiko.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 9 Glej članek »Lollardi – neustrašni oznanjevalci Biblije« v Stražnem stolpu, 1. december 1980.

^ odst. 14 V knjigi The Leading Facts of English History, ki jo je napisal D. H. Montgomery, piše, da je leta 1534 parlament izdal Zakon o vrhovni oblasti, »ki je Henrika brezpogojno razglasil za edinega poglavarja Cerkve, s čimer je bil oproščen veleizdaje. Kralj je tako z enim samim podpisom končal tisočletno tradicijo in Anglija je neustrašno stopila na stran državne cerkve, ki je bila neodvisna od papeža.«

[Okvir/slika na strani 28]

FOXOVA KNJIGA MUČENCEV

V času, ko se je Katoliška cerkev bojevala proti reformaciji, so nekateri v Evropi, med njimi denimo Jean Crespin, zbirali podrobnosti o preganjanjih in mučeništvu v svoji deželi. * Zaradi tega je Foxovo delo Acts and Monuments of the Church dobilo naziv »Foxova knjiga mučencev«. Kasneje, ko so izšle revidirane in skrajšane izdaje, je neuraden naslov izpodrinil tistega, ki ga je izbral Foxe.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 26 Glej članek »Knjiga o mučenikih Jeana Crespina« v Prebudite se!, marec 2011.

[Vir slike]

© Classic Vision/age fotostock

[Slika na strani 27]

John Wycliffe je pošiljal na pot potujoče pridigarje, znane kot lolardi.

[Vir slike]

Lolardi: From the book The Church of England: A History for the People, 1905, Vol. II

[Navedba vira slike na strani 27]

Iz knjige Foxe’s Book of Martyrs