Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali Sveto pismo opravičuje suženjstvo?

Ali Sveto pismo opravičuje suženjstvo?

 Biblijsko gledišče

Ali Sveto pismo opravičuje suženjstvo?

LJUBEZEN do bližnjega je eden temeljnih naukov Svetega pisma, vendar je v popolnem nasprotju z zatiralskim suženjstvom. Zato nekatere bega, zakaj Sveto pismo omenja suženjstvo.

V starih časih je Bog dopustil svojemu ljudstvu, da je imelo sužnje. (1. Mojzesova 14:14, 15) Celo v dneh apostolov so nekateri kristjani bodisi imeli sužnje bodisi bili sužnji. (Filemonu 15, 16) Ali to pomeni, da Sveto pismo opravičuje zatiralsko suženjstvo?

Družbene strukture nasprotujejo svetopisemskim načelom

Še preden je začelo nastajati Sveto pismo, so ljudje že vpeljali družbene strukture in gospodarske sisteme, ki so bili v nasprotju z Božjimi načeli. Bog je nekatere njihove običaje s svojo Postavo prepovedal, medtem ko je druge dopuščal, na primer suženjstvo.

Glede družbene strukture, kakršno so imeli starodavni Izraelci, v The International Standard Bible Encyclopedii piše: »Živeli naj bi kot bratovščina, v kateri, če bi bile razmere idealne, ne bi bilo revnih niti izkoriščanja vdov, brezdomcev ali sirot.« Božja Postava torej ni samo dopuščala že uveljavljeno družbeno in gospodarsko strukturo, temveč je vsebovala tudi predpise glede suženjstva, tako da bi se s sužnji ravnalo človeško in ljubeče.

Suženjstvo v svetopisemski zgodovini

Razmislite o naslednjih predpisih iz Postave, dane po Mojzesu:

Tistega, ki je ugrabil človeka in ga nato prodal, je čakala usmrtitev. (2. Mojzesova 21:16) Toda če se je kakšen Izraelec kljub vsem ureditvam, zaradi katerih je bila revščina tako rekoč nemogoča, znašel v velikih dolgovih (morda zaradi slabega gospodarjenja s svojim imetjem), se je lahko prodal v suženjstvo. Nekateri sužnji so morda kasneje celo toliko zaslužili, da so se lahko sami odkupili. (3. Mojzesova 25:47–52)

Suženjstvo v Izraelu ni bilo zatiralsko, kakršno je bilo oziroma je še razširjeno v številnih državah. V 3. Mojzesovi 25:39, 40 piše: »Vzemimo, da tvoj bližnji poleg tebe obuboža in se ti mora prodati. Ne izkoriščaj ga za suženjska dela. Pri tebi naj bo kot najeti delavec, kot priseljenec.« S tem se je ljubeče poskrbelo za najrevnejše v Izraelu.

Človeka, ki je bil obtožen kraje in ni mogel v celoti povrniti tistega, kar je dolgoval, so lahko po Postavi prodali kot sužnja, da je tako lahko odplačal svoj dolg. (2. Mojzesova 22:3) Ko ga je odplačal, je lahko bil znova svoboden.

Glede na Postavo, ki jo je Bog dal Izraelcem, je bilo kruto in izkoriščevalsko suženjstvo prepovedano. Gospodarji so sicer lahko disciplinirali svoje sužnje, vendar pri tem niso smeli pretiravati. Gospodar, ki je ubil svojega sužnja, je moral biti kaznovan. (2. Mojzesova 21:20) Če je sužnja poškodoval, tako da mu je izbil zob ali uničil oko, ga je moral osvoboditi. (2. Mojzesova 21:26, 27)

Izraelec je lahko sužnjeval največ šest let. (2. Mojzesova 21:2) Hebrejski sužnji so bili osvobojeni sedmo leto svojega sužnjevanja. Postava je odrejala, da morajo vsako  50. leto vsi izraelski sužnji po vsej deželi oditi v svobodo, ne glede na to, kako dolgo je posameznik dejansko delal kot suženj. (3. Mojzesova 25:40, 41)

Ko je bil suženj osvobojen, se je od gospodarja pričakovalo, da je bil do njega radodaren. V 5. Mojzesovi 15:13, 14 je bilo gospodarju naročeno: »Če mu boš pustil oditi v svobodo, ga ne odpusti praznih rok. Daj mu nekaj od svoje drobnice, s svojega mlatišča in iz svoje stiskalnice za olje in vino.«

Suženjstvo je bilo običajno tudi v času Jezusa in njegovih apostolov, ko je bil na oblasti rimski imperij. Medtem ko se je širilo krščanstvo, je bilo logično, da bodo nekateri sužnji in njihovi lastniki prišli v stik z resnico in postali kristjani. Niti Jezus Kristus niti njegovi apostoli niso širili zamisli o družbeni osvoboditvi, kakor da bi hoteli spremeniti obstoječi sistem. Namesto tega so bili sužnji in njihovi lastniki spodbujeni, naj kot duhovni bratje ljubijo drug drugega. (Kološanom 4:1; 1. Timoteju 6:2)

Konec suženjstva

Temo glede suženjstva je treba preiskati v luči sobesedila, kakor to velja za vsa druga s Svetim pismom povezana vprašanja. Skrbno pregledovanje Svetega pisma nam odkrije, da Bog ne odobrava grdega ravnanja z ljudmi.

Takšno pregledovanje prav tako odkrije, da suženjstvo, ki je bilo razširjeno med Božjim ljudstvom v preteklosti, ni bilo kruto in izkoriščevalsko, kakršno si danes večina predstavlja. Poleg tega Sveto pismo pokaže, da nas bo Bog ob svojem času osvobodil vseh oblik suženjstva. Takrat bodo vsi ljudje uživali resnično svobodo. (Izaija 65:21, 22)

ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI?

● Ali Sveto pismo opravičuje grdo ravnanje s sužnji? (3. Mojzesova 25:39, 40)

● Kako naj bi kristjani ravnali s sužnji? (Kološanom 4:1)

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Bog ne odobrava grdega ravnanja z ljudmi.

[Navedba vira slike na strani 29]

© G.M.B. Akash/Panos Pictures