JEZUS je položil temelje krščanstvu, ki so ga njegovi učenci v času rimskega imperija ponesli daleč naokrog. Ostanke rimskih cest, akvaduktov in spomenikov je še vedno mogoče videti v državah, kot so Velika Britanija in Egipt, pa tudi Slovenija. Ti ostanki so resnični. Spomnijo nas, da so bili resnični tudi Jezus in njegovi apostoli, prav tako pa tudi njihove besede in dejanja. Na primer, če hodite po antični Apijevi cesti, potem ste na isti poti, po kateri je morda v Rim potoval krščanski apostol Pavel. (Apostolska dela 28:15, 16)

V svetopisemskih zapisih, ki govorijo o Jezusu in njegovih učencih, je precej informacij o zgodovinskih dogodkih iz prvega stoletja našega štetja. Bodite pozorni, kako natančno je biblijski pisec Luka opisal, kdaj sta  se zgodila dva nadvse pomembna dogodka: pričetek delovanja Janeza Krstnika in krst Jezusa, s katerim je ta postal Kristus oziroma Mesija. Zapisal je, da sta se zgodila »v petnajstem letu vlade cesarja Tiberija [29 n. št.], ko je bil Poncij Pilat deželni upravitelj v Judeji in Herod okrožni oblastnik v Galileji«. (Luka 3:1–3, 21) Prav tako je omenil še štiri ljudi, ki so bili na pomembnem položaju – Filipa (Herodovega brata), Lizanija, Ana in Kajfa. Posvetni zgodovinarji potrjujejo obstoj vseh teh sedmih ljudi. Vzemimo pod drobnogled Tiberija, Pilata in Heroda.

Cesar Tiberij je dobro znan in upodobljen na mnogih umetniških delih. Rimski senat ga je 15. septembra leta 14 n. št. postavil za cesarja, ko je bilo Jezusu okoli 15 let.

Poncij Pilat je omenjen skupaj s Tiberijem v poročilu, ki ga je zapisal rimski zgodovinar Tacit, kmalu po tem, ko je bilo končano pisanje Svetega pisma. Glede izraza »kristjan« je Tacit napisal: »Začetnik tega imena – Kristus, je bil za Tiberiove vlade od prokuratorja Poncia Pilata usmrčen.«

Herod Antipa je znan po tem, da je ob Galilejskem jezeru zgradil mesto Tiberija. Tam je imel tudi svojo rezidenco. Verjetno je ravno v Tiberiji dal obglaviti Janeza Krstnika.

Svetopisemski zapisi prav tako omenjajo pomembne dogodke iz rimskega obdobja. Glede časa okoli Jezusovega rojstva Biblija pravi: »Tiste dni pa je cesar Avgust izdal odredbo, da naj se popiše ves obljudeni svet (ta prvi popis je bil takrat, ko je bil v Siriji deželni upravitelj Kvirinij). Tako so vsi ljudje odpotovali vsak v svoj rodni kraj, da bi se tam dali popisat.« (Luka 2:1–3)

Tako Tacit kot tudi judovski zgodovinar Jožef omenjata Kvirinija. Potrditev, da so takšni popisi res potekali, najdemo v odloku, ki ga je napisal neki rimski upravitelj in ga hranijo v Britanski knjižnici. V njem piše: »Ker je prišel čas za popis prebivalstva od hiše do hiše, se morajo vsi tisti, ki iz katerega koli razloga prebivajo zunaj svojega rojstnega kraja, vrniti na svoj dom.«

Sveto pismo omenja tudi »veliko lakoto [. . .] za časa [rimskega cesarja] Klavdija«. (Apostolska dela 11:28) To potrjuje zgodovinar Jožef iz prvega stoletja. Napisal je: »Takrat jih je tlačila lakota in veliko ljudi je umrlo.«

 Poleg tega v svetopisemski knjigi Apostolska dela 18:2 piše: »Klavdij [je] ukazal, da morajo vsi Judje zapustiti Rim.« To potrjuje Klavdijeva biografija, ki jo je okoli leta 121 n. št. napisal rimski zgodovinar Svetonij. Poročal je, da je Klavdij »iz Rima izgnal vse Jude«, in dodal, da so ti zaradi svoje sovražnosti do kristjanov »nenehno povzročali nemire«.

Sveto pismo pravi, da si je nekje v času prej omenjene lakote Herod Agripa nadel »kraljevsko obleko« in imel govor pred občudujočim občinstvom, ki je začelo vzklikati: »To je božji glas, ne človeški!« Zatem so ga, kot piše v Bibliji, »razjedli [. . .] črvi in je izdihnil«. (Apostolska dela 12:21–23) O tem dogodku je poročal tudi zgodovinar Jožef in dodal nekaj podrobnosti. Napisal je, da je imel Agripa med govorom na sebi »oblačilo, v celoti narejeno iz srebra«. Dodal je, da se je Agripu v trebuhu pojavila huda bolečina, ki se je stopnjevala do neznosnih muk. Po Jožefovih besedah je pet dni kasneje umrl.

V Svetem pismu so prav tako omenjene izredne prerokbe, ki so bile napisane in izpolnjene v rimskem času. Na primer, ko je Jezus pripotoval v bližino Jeruzalema, se je razjokal in je napovedal, kako bo rimska vojska uničila to mesto. »Prišli bodo namreč nadte dnevi, ko bodo tvoji sovražniki okoli tebe zgradili utrdbo iz priostrenih kolov,« je rekel. »V tebi ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi sprevidelo časa, ko si bilo preiskano.« (Luka 19:41–44)

Vendar pa so imeli Jezusovi sledilci priložnost za beg. Kako to? Jezus jim je vnaprej dal natančna navodila. »Ko pa boste videli, da se je okoli Jeruzalema utaborila vojska,« jih je posvaril, »vedite, da se je približalo njegovo opustošenje. Tedaj naj tisti v Judeji zbežijo v gore, tisti v mestu [Jeruzalem] naj ga zapustijo.« (Luka 21:20, 21) Jezusovi učenci so se morda spraševali: »Kako neki nam bo uspelo pobegniti iz mesta med njegovim obleganjem?«

Jožef je zapisal, kaj se je zgodilo. Leta 66 n. št., ko je eden od rimskih upraviteljev iz tempeljske zakladnice vzel davek, ki so ga dolgovali Judje, so razjarjeni judovski uporniki pomorili rimske vojake in razglasili neodvisnost. Kasneje tega leta je Cestij Gal, rimski deželni upravitelj v Siriji, s 30.000 vojaki odkorakal proti jugu in prispel do Jeruzalema ravno med nekim verskim praznikom. Gal se je prebil skozi predmestje in je celo pričel spodkopavati tempeljsko obzidje, za katerim so se skrivali uporniki. Nato pa se je iz neznanega razloga umaknil! To je Jude podžgalo, da so napadli umikajočo se vojsko.

Zveste kristjane ta preobrat ni zavedel. Dojeli so, da so videli izpolnitev izjemne Jezusove prerokbe: Okoli mesta se je utaborila vojska! In zdaj, ko se je ta vojska umaknila, so zvesti kristjani v tem videli enkratno priložnost, da pobegnejo. Mnogi so odšli v Pello, politično nevtralno nejudovsko mesto, ki je ležalo v gorah na drugi strani Jordana.

Kaj se je zgodilo z Jeruzalemom? Rimska vojska se je pod poveljem Vespazijana in njegovega sina Tita vrnila – tokrat je štela 60.000 vojakov. V mesto so vdrli pred pasho leta 70 n. št. ter zajeli prebivalce in romarje, ki so tja prišli na praznovanje. Rimske čete so na tistem področju posekale vsa drevesa in iz njih naredile utrdbo iz priostrenih kolov, prav kakor je napovedal Jezus. Kakih pet mesecev kasneje je mesto padlo.

Tit je ukazal, da je treba templju prizanesti; toda neki vojak je zanetil požar in tako ni ostal niti en kamen na kamnu – natanko tako kot je napovedal Jezus. Glede na Jožefove zapise je umrlo okoli 1,100.000 Judov in spreobrnjencev, večina zaradi lakote in kuge, kakih 97.000 pa je bilo odpeljanih v ujetništvo. Mnoge so kot sužnje poslali v Rim. Če  danes obiščete to mesto, si lahko ogledate slavni Kolosej, ki ga je Tit dokončal, ko se je vrnil s pohoda v Judeji. Prav tako lahko vidite Titov slavolok, na katerem je prikazano zavzetje Jeruzalema. Da, na svetopisemske prerokbe se lahko zanesemo do najmanjše podrobnosti. Kako pomembno je torej, da si vzamemo k srcu to, kar Sveto pismo pravi glede prihodnosti!

Ko je Jezus stal pred rimskim deželnim upraviteljem Poncijem Pilatom, mu je govoril o Kraljestvu oziroma vladi, ki »ni del tega sveta«. (Janez 18:36) Pravzaprav je svoje sledilce učil, naj molijo za to Kraljestvo. »Oče naš, ki si v nebesih,« je rekel, »naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Matej 6:9, 10) Bodite pozorni, da se bo pod Božjim kraljestvom po vsej zemlji godila Božja volja – ne pa volja ponosnih in častihlepnih ljudi.

Kralj tega nebeškega Kraljestva je Jezus. In skladno z Božjim prvotnim namenom bo vso zemljo spremenil v raj. (Luka 23:43)

Kdaj bo Božje kraljestvo poseglo v človeške zadeve? Obujeni Jezus je na to nakazal, ko je govoril s svojim apostolom Janezom, ki je bil med vladanjem rimskega cesarja Domicijana, Titovega brata, zaprt na otoku Patmos. Jezus je razkril, da obstaja »sedem kraljev: pet jih je padlo, eden je, drugi pa še ni prišel, toda ko bo prišel, bo smel ostati le malo časa«. (Razodetje 17:10)

Ko je Janez zapisal te besede, je pet »kraljev« oziroma vladavin že padlo: Egipt, Asirija, Babilon, Medo-Perzija in Grčija. Tista, ki »je« oziroma je obstajala takrat, ko je živel apostol Janez, je bila Rim. Sedaj je ostala le še ena – zadnja svetovna velesila v svetopisemski zgodovini. Za katero velesilo gre? In kako dolgo bo na oblasti? O teh vprašanjih bomo razpravljali v naslednji številki Prebudite se!.