Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Spoznajte indonezijskega »gozdnega človeka«

Spoznajte indonezijskega »gozdnega človeka«

 Spoznajte indonezijskega »gozdnega človeka«

OGROMNO bitje, ki je viselo z veje, navidez prešibke za njegovo velikansko telo, je strmelo v nas. Z zadržanim dihom smo tudi mi strmeli vanj. Videti je bilo brezbrižno, mi pa smo očarani stali tam in se iz oči v oči gledali z orangutanom, največjo na drevesih živečo živaljo na svetu!

Orangutani spadajo med primate, prav kakor gorile in šimpanzi. Ta nežna in samotarska bitja živijo v gostih deževnih gozdovih Bornea in Sumatre, dveh največjih otokov jugovzhodne Azije. Njihovo ime je sestavljeno iz dveh indonezijskih besed, orang in hutan, kar pomeni »gozdni človek«.

Ali bi radi bolje spoznali te osupljive velike rdeče opice? Potem se nam pridružite na naši poti v notranjost Bornea, kjer jih bomo obiskali v njihovem naravnem okolju.

Spoznajmo orangutana

Da bi videli orangutane, smo se odpravili v narodni park Tanjung Puting, ki je dom številnim živalim. Glavna atrakcija je na tisoče tamkajšnjih orangutanov.

Naša pot se je pričela v majhnem zalivu Kumai. Tam smo se vkrcali v lesen motorni čoln, ki se imenuje klotok. Po reki navzgor smo se vili vse globlje v nepregledni deževni gozd. Na rečnem obrežju so rastle goste pernatoliste palme, v mirni temni vodi pa so prežali nevarni indijski krokodili. Po gozdu so se razlegali nenavadni zvoki, kar je še podžigalo naše vznemirjenje.

Potem ko smo se izkrcali, smo se zaščitili s sredstvi proti mrčesu in se podali v gozd. Čez nekaj minut smo zagledali prvega orangutana – velikega samca, omenjenega v uvodu.  Njegova razmršena rdeča dlaka se je v popoldanskem soncu svetila kakor zloščen baker. Pod dlako so se mu bohotile mišice, zato je bil pogled nanj zares veličasten!

Odrasli samci, ki so visoki okoli 170 centimetrov in tehtajo približno 90 kilogramov, so dvakrat zajetnejši od samic. Pri povsem odraslih samcih se razvijejo velike lične gube, zaradi česar je njihov obraz ploščat in okrogel. Poleg tega jim pri vratu visi golša, s katero si pomagajo pri zamolklem oglašanju in vreščanju. Včasih oddajajo bučne zaporedne glasove, ki lahko trajajo do pet minut in se slišijo več kot dva kilometra daleč. Ne preseneča, da jim pravijo »dolgi klic«! Samci običajno rjovejo, zato da bi pritegnili samice, ki se želijo pariti, in odgnali tekmece.

Prebivalci drevesnih krošenj

Med hojo po poti smo videli, kako so se orangutani pozibavali z enega drevesa na drugega. Zanje so značilna močna, okretna, kljukasta stopala in dlani – z dolgimi prsti, kratkimi ročnimi in velikimi nožnimi palci. Vej se oprijemajo z lahkoto in naokoli se premikajo elegantno in oprezno, vendar ni nikoli videti, da bi se jim mudilo.

Orangutanom nadvse dobro uspeva, da se zlijejo z okolico, in jih je zato težko opaziti v drevesnih krošnjah. Na tleh se premikajo počasi in ljudje jih zlahka prehitijo.

Te živali so edini primati, ki večino svojega življenja preživijo na drevesih. Skoraj vsak večer si ob sončnem zahodu izberejo trdno razcepljeno vejo ter naberejo večje in manjše šibe, zato da si naredijo udobno novo ležišče, ki je lahko kar 20 metrov nad tlemi. Da bi se obvarovali pred dežjem, si včasih naredijo tudi zaščitno streho, česar šimpanzi in gorile nikoli ne počnejo. Vse to jim vzame le kakih pet minut!

Orangutani na drevesih dobijo tudi svojo najljubšo hrano – sadje. Ker imajo odličen spomin, natančno vedo, kdaj in kje je na voljo zrelo sadje. Na njihovem jedilniku se znajdejo tudi listje, lubje, poganjki, med in žuželke. Orangutani si včasih pomagajo s palčko, da pridejo do medu ali žuželk v drevesnih duplih. Pravzaprav se prehranjujejo z več kot 400 vrstami hrane!

 Nižje ob poti smo bili priča še enemu spektaklu – orangutanom, ki so pospravljali goro banan. Te živali so odrasle v ujetništvu, nato pa so jih spustili v divjino. Ker ne znajo povsem samostojno živeti v naravi, dobijo poleg hrane, ki jo najdejo sami, tudi priboljške od skrbnikov.

Družinsko življenje

Opazovali smo ljubke mladičke, ki so se oprijemali svoje mame, in navihančke, ki so se razposajeno igrali na tleh ali drevju. Samice živijo do 45 let. Zatem ko pri 15-ih ali 16-ih dozorijo, imajo mladička vsakih sedem ali osem let in v povprečju so v vsem svojem življenju samo trikrat mamice. Zaradi tega spadajo med sesalce, ki se najbolj počasi razmnožujejo.

Vez med mamo in novorojenčkom je izrazito močna. Samice za svoje mladiče skrbijo in jih vzgajajo osem let ali več. Dojenček je prvo leto življenja skoraj prilepljen na mamo, kasneje pa se nikoli preveč ne oddalji od nje, dokler ne dobi novega bratca ali sestrice. Mlajše samičke se morda še nekaj časa mudijo ob mami in jo opazujejo, kako skrbi za svojega novorojenčka.

Mlajše samčke pa mama odžene kmalu zatem, ko pride na svet nov mladiček. Sami nato tavajo po gozdnem območju, velikem kakih 15 kvadratnih kilometrov ali več. Drugih samcev se izogibajo, s samicami pa so samo v času parjenja.

Samice običajno vse življenje živijo na precej manjšem področju. Občasno se prehranjujejo na istem drevesu skupaj z drugimi  samicami, a še takrat imajo zelo malo ali nobenih stikov. Orangutani so zaradi svojega samotarskega življenja med opicami edinstveni. Toda da bi še bolje spoznali tega »gozdnega človeka«, smo morali obiskali še en kraj.

Opice na robu preživetja

V narodnem parku je tudi Camp Leakey za rehabilitacijo, raziskovanje in ohranitev orangutanov, ki je dobil ime po antropologu Louisu Leakeyju. Tukaj so orangutani vedno kje v bližini. Nekateri so prišli čisto k nam in pozirali ali izvajali gimnastične spretnosti. Neka odrasla samica je celo zgrabila mojega prijatelja za jakno! Bili smo vzhičeni, da smo lahko bili tako blizu teh čudovitih živali.

Camp Leakey pa je tudi v streznjujoče svarilo. Orangutanom namreč grozi izumrtje. Nekateri okoljevarstveniki menijo, da so njihove možnosti za preživetje v divjini okrnjene – pripisujejo jim deset let ali manj. Razmislite o treh glavnih nevarnostih.

Krčenje gozdov. V preteklih 20 letih je izginilo kakih 80 odstotkov področja, primernega za življenje orangutanov. V Indoneziji je v povprečju dnevno uničenih 51 kvadratnih kilometrov gozda, kar je toliko kot pet nogometnih igrišč vsako minuto.

Divji lov. Orangutani so zaradi človekovega poseganja v gozd v vse večji nevarnosti pred lovci. Orangutanova lobanja je na črnem trgu kot spominek vredna do 50 evrov. Nekateri menijo, da jim te živali ogrožajo pridelek. Drugi jih ubijajo za hrano.

Trgovina z živalmi. Na črnem trgu je ljubek mladiček naprodaj od nekaj sto do več desettisoč evrov. Po nekih ocenah naj bi vsako leto prodali približno tisoč mladičkov.

Tako vlade kot zasebne agencije si prizadevajo rešiti orangutane pred izumrtjem. Med drugim ustanavljajo rehabilitacijske centre, narodne parke in rezervate, z izobraževalnimi programi osveščajo ljudi ter nadzorujejo nezakonito izsekavanje gozdov.

Sveto pismo odkriva, da bo Bog kmalu »pokonča[l] tiste, ki pokončujejo zemljo« in po vsej zemlji vzpostavil raj. (Razodetje 11:18; Izaija 11:4–9; Matej 6:10) Takrat se bodo izpolnile naslednje psalmistove besede: »Vsa drevesa v gozdu naj veselo vriskajo.« (Psalm 96:12) Živali – kot je indonezijski »gozdni človek« orangutan – ljudje ne bodo več ogrožali, zato bodo lahko živele v miru.

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MALEZIJA

Borneo

INDONEZIJA

Sumatra

AVSTRALIJA

[Slika na strani 16]

Odrasli samci imajo značilne lične gube.

[Vir slike]

© imagebroker/Alamy

[Sliki na strani 17]

Orangutani se z lahkoto premikajo po drevju, na tleh pa so veliko počasnejši.

[Vir slike]

Zgoraj: © moodboard/Alamy; spodaj: Orangutan in the Camp Leakey of Tanjung Puting National Park, managed by BTNTP, UPT Ditjen PHKA Dephut

[Navedba vira slike na strani 15]

Orangutan in the Camp Leakey of Tanjung Puting National Park, managed by BTNTP, UPT Ditjen PHKA Dephut

[Navedba vira slike na strani 18]

Orangutan in the Camp Leakey of Tanjung Puting National Park, managed by BTNTP, UPT Ditjen PHKA Dephut