Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Napake, ki so vodile v svetovno vojno

Napake, ki so vodile v svetovno vojno

 Napake, ki so vodile v svetovno vojno

Ali bi lahko tretja svetovna vojna izbruhnila po naključju? Ali bi lahko svetovni voditelji in njihovi vojaški svetovalci povsem napačno izračunali tveganja ter povzročili smrt milijonov ljudi?

NE VEMO. Vemo pa, da se je prav to zgodilo pred nekaj manj kot sto leti, ko so evropski voditelji svoje države pahnili v veliko vojno (kasneje preimenovana v prvo svetovno vojno), ne da bi se zavedali razsežnosti prihajajočih grozot. »Zabredli smo v vojno,« je priznal David Lloyd George, britanski predsednik vlade med letoma 1916 in 1922. Razmislite o nekaterih ključnih dogodkih, ki so vodili v to strašno morijo.

»Nihče od voditeljev držav ni hotel vojne v velikem obsegu,« je napisal zgodovinar A. J. P. Taylor, »hoteli pa so groziti in hoteli so zmagati.« Ruski car je dejal, da je treba narediti vse zavoljo miru. Ni želel biti odgovoren za pošastno pobijanje. Vendar pa so z dvema usodnima streloma, ki sta odjeknila 28. junija 1914 ob približno 1115, dogodki ušli izpod nadzora.

Strela, ki sta spremenila svet

Do leta 1914 sta zaradi dolgotrajnih sporov med evropskimi silami, ki so povzročili napetosti, nastali dve nasprotujoči si strani: trojna zveza Avstro-Ogrske, Italije in Nemčije ter trojna antanta Velike Britanije, Francije in Rusije. Poleg tega so bile te države politično in gospodarsko povezane še s številnimi drugimi državami, tudi s tistimi na Balkanu.

Takrat je bil Balkan politično nestanovitno področje in jezo mu je povzročala nadvlada teh večjih sil. Tukaj je bilo tudi veliko tajnih organizacij, ki so si prizadevale za neodvisnost svoje države. Majhna skupina mladih je načrtovala, da 28. junija izvede atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki naj bi obiskal Sarajevo. Navzoča je bila le peščica policistov, zato je bila njihova naloga lažja. Tisti, ki naj bi naredili atentat, so bili slabo usposobljeni. Eden od mladeničev je vrgel majhno bombo, vendar je zgrešil svojo tarčo. Tudi drugim ni uspelo ukrepati takrat, ko bi morali. Uspelo je Gavrilu Principu, pa še to zgolj po naključju. Kako to?

Ko je Princip videl, da se nadvojvoda nepoškodovan pelje mimo, se je skušal prebiti do avtomobila, vendar zaman. Potrt je odkorakal v kavarno čez cesto. Medtem se je nadvojvoda, jezen zaradi bombnega napada, odločil spremeniti  svojo pot. Toda njegov voznik ni vedel za spremembo načrtov in je zapeljal v napačno smer, zato je moral obrniti avtomobil. V tem trenutku je Princip prišel iz kavarne in nekaj manj kot tri metre stran od njega je bila njegova tarča – nadvojvoda v avtomobilu z odprto streho. Princip je pristopil k avtomobilu in dvakrat ustrelil. Tako je ubil nadvojvodo in njegovo ženo. * Princip, naivni srbski nacionalist, se verjetno ni zavedal, kakšen plaz je s tem sprožil. Vendar pa ni bil edini krivec za strahote, ki so se kazale na obzorju.

Razmere, zrele za vojno

Pred letom 1914 je imela večina Evropejcev nestvarno predstavo o vojni. Nanjo so gledali kot na koristno, plemenito in veličastno – čeprav so se imeli za kristjane. Nekaj državnikov je bilo celo prepričanih, da bo vojna ljudi združila in poživila! Še več, nekateri generali so zagotavljali svojim voditeljem, da bo vojno mogoče dobiti hitro in odločno. »V dveh tednih bomo porazili Francijo,« se je hvalil neki nemški general. Nihče ni predvidel, da se bo milijone moških več let bojevalo v strelskih jarkih.

Poleg tega se je v predvojnih letih, kot piše v knjigi Cooperation Under Anarchy, »po Evropi širil velik val hipernacionalizma. [. . .] Šole, univerze, sredstva javnega obveščanja in politiki so združili moči v spodbujanju pretiranega nacionalizma in samopoveličevanja.«

Verski voditelji so naredili bore malo, da bi ustavili ta razdiralni duh. Zgodovinar Paul Johnson pravi: »Na eni strani so bile protestantska Nemčija, katoliška Avstrija, pravoslavna Bolgarija in muslimanska Turčija. Na drugi strani pa protestantska Velika Britanija, katoliški Francija in Italija ter pravoslavna Rusija.« Dodaja še, da je večina duhovnikov »krščanstvo enačila z domoljubjem. Krščanske vojake vseh veroizpovedi so spodbujali, naj se med seboj pobijajo v imenu svojega Rešitelja.« Vpoklicali so celo redovnice in duhovnike. Tisoče slednjih je kasneje padlo v boju.

Evropske zaveznice, katerih namen je bil zagotoviti zaščito pred veliko vojno, so morda prispevale k njenemu začetku. Na kakšen način? »Varnost evropskih sil je bila tesno prepletena,« piše v knjigi Cooperation Under Anarchy. »Vsaka sila je menila, da je njena varnost  odvisna od njenih zaveznic, in zaradi tega je čutila potrebo, da pohiti in brani svoje zaveznice – tudi če so te izzvale njihove napadalce.«

Še en nevaren element je bil nemški Schlieffnov načrt, poimenovan po nekdanjem šefu nemškega generalštaba, generalu Alfredu von Schlieffnu. Načrt, ki je zajemal hiter prvi napad, se je opiral na predpostavko, da se bo Nemčija morala bojevati tako s Francijo kot Rusijo. Slednja naj ne bi zmogla hitre mobilizacije, zato je bil cilj hitra zmaga nad Francijo, potem pa še napad na Rusijo. »Ko je [Schlieffnov] načrt stekel, je sistem vojaških zaveznic skoraj zagotovil splošno vojno po Evropi,« piše v World Book Encyclopedii.

Plaz se sproži

Čeprav uradna preiskava ni pokazala, da bi bila v atentat na avstrijskega nadvojvodo vpletena srbska vlada, je bila Avstrija odločena, da v svojem cesarstvu enkrat za vselej konča hujskanje, ki so ga netili Slovani. Po besedah zgodovinarja J. M. Robertsa je Avstrija hotela »dati Srbiji lekcijo«.

Nikolaj Gartvig – ruski veleposlanik v srbski prestolnici – je v prizadevanju, da bi sprostil napetosti, delal na morebitnem kompromisu. Vendar je med sestankom z delegacijo avstrijskega veleposlaništva dobil srčni napad in umrl. Nazadnje je Avstrija 23. julija poslala Srbiji seznam zahtev, ki je pomenil ultimat. Srbija ni mogla sprejeti vseh zahtev, zato je Avstrija nemudoma pretrgala diplomatske odnose. V tem odločilnem trenutku je diplomacija odpovedala.

Kljub vsemu je bilo še nekaj poskusov, da bi se vojna preprečila. Velika Britanija denimo je predlagala mednarodno konferenco, nemški cesar pa je pozval ruskega carja, naj prekliče odlok o mobilizaciji. Vendar dogodkov ni bilo mogoče več nadzirati. »Državniki, generali in celotni narodi so bili šokirani nad obsežnostjo dogodkov, ki so bili tik pred tem, da se odvijejo,« piše v knjigi The Enterprise of War.

Avstrijski cesar je 28. julija ob podpori Nemčije napovedal Srbiji vojno. Rusija je podprla Srbijo in skušala avstrijsko vojsko zadržati tako, da je razglasila mobilizacijo za približno milijon svojih vojakov, ki bi jih poslala na mejo z Avstrijo. Tako bi bila ruska meja z Nemčijo nezavarovana, zato je car, sicer nerad, ukazal popolno mobilizacijo.

Car je skušal prepričati cesarja, da nima namena napasti Nemčije. Kljub temu je Nemčija zaradi ruske mobilizacije začela pospešeno izvrševati svoje vojaške načrte. Enaintridesetega julija je pognala v tek Schlieffnov bojni načrt, 1. avgusta napovedala vojno Rusiji, dva dni kasneje pa Franciji. Ker so nemški vojaški načrti zajemali pohod skozi Belgijo, je Velika Britanija posvarila Nemčijo, da ji bo napovedala vojno, če bo kršila nevtralnost Belgije. Četrtega avgusta je nemška vojska vdrla v Belgijo. Vojne sedaj ni bilo več mogoče ustaviti.

»Največja polomija diplomacije v sodobnem času«

»Britanska napoved vojne je pomenila končni pečat največji polomiji diplomacije v sodobnem času,« je napisal zgodovinar Norman Davies. Za tem, ko je Avstrija 28. julija napovedala vojno, je po besedah zgodovinarja Edmonda Taylorja »popolna zmešnjava imela vse večjo vlogo pri razvoju [vojnih dogodkov]. Preveč stvari se je dogajalo prehitro in na preveč mestih. [. . .] Tudi najbolj pronicljivi in najbolj razumni niso mogli več vsrkati in osvojiti informacij, ki so jih prejemali.«

Več kot 13 milijonov vojakov in civilistov je plačalo najvišjo ceno za to katastrofalno »zmešnjavo«. Optimizem glede prihodnosti in človeške narave je prav tako utrpel smrtni udarec, saj so tako imenovani civilizirani ljudje, oboroženi z močnim, novim, množičnim orožjem, pobijali drug drugega kot še nikoli prej. Svet, kakršen je bil, se je za zmeraj spremenil. (Glej okvir » Ali je svetovna vojna znamenje časov?«.)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 8 Princip je nadvojvodovo ženo ubil po pomoti. Namenjen je bil ustreliti guvernerja Bosne, generala Potioreka, ki je bil skupaj s kraljevskim parom v avtomobilu, toda nekaj je šlo narobe.

[Okvir/slika na strani 20]

ALI JE SVETOVNA VOJNA ZNAMENJE ČASOV?

  Biblija je napovedala, da bodo vojne del znamenja, ki bo nakazoval na zadnje dni sedanjega hudobnega sveta. (Matej 24:3, 7; Razodetje 6:4) Izpolnitev tega znamenja danes kaže, da se hitro približuje čas, ko bo Božja kraljestvena vlada prevzela popoln nadzor nad zemljo. (Daniel 2:44; Matej 6:9, 10)

Še več, Božje kraljestvo bo odstranilo nevidne sile, ki vplivajo na svetovne razmere. Te sile so hudobni duhovi, ki jih vodi Satan Hudič. »Ves svet [. . .] leži v oblasti hudobnega,« piše v 1. Janezovem 5:19. Satan je s svojim zlobnim vplivom človeštvu povzročil številne tegobe, brez dvoma tudi katastrofalne dogodke, ki so pripeljali do prve svetovne vojne. (Razodetje 12:9–12) *

[Podčrtna opomba]

^ odst. 29 Več informacij o zadnjih dneh in teh hudobnih duhovih lahko najdete v pripomočku za preučevanje Biblije Kaj Biblija v resnici uči?, ki so ga izdali Jehovove priče.

[Vir slike]

U.S. National Archives photo

[Slika na strani 19]

Atentat na nadvojvodo Ferdinanda

[Vir slike]

© Mary Evans Picture Library