Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Lenobno življenje lenivca

Lenobno življenje lenivca

 Lenobno življenje lenivca

»HITRO vzemi v roke fotoaparat!« sem zaklicala svoji sestri, ko sem v deževnem gozdu na poti pred seboj opazila zelenega lenivca. Planili sva v smeh, ko se nama je posvetilo, da nama ni treba hiteti, saj je lenivec ena najpočasnejših živali na svetu.

O tem sesalcu sem želela izvedeti več, zato sem obiskala živalski vrt Ave v mestu La Garita de Alajuela v Kostariki. To ni samo živalski vrt, temveč je center, v katerem se ukvarjajo s tem, da avtohtone živali rešujejo, rehabilitirajo in vračajo v divjino. Tam sem spoznala biologinjo Shirley Ramírez, navdušeno direktorico za raziskave. Odvedla me je k lenivcu, ki ima stalno prebivališče v tem živalskem vrtu. Ime mu je Pelota, kar v španskem jeziku pomeni »žoga«. Lenivci namreč lahko spijo stisnjeni v nekakšen klobčič. Pelota je dvoprsti lenivec, velikosti manjšega psa. Ima mehko dlako, prifrknjen nos in velike solzave rjave oči.

Med osebnim raziskovanjem sem odkrila, da so lenivci samotarji in da imajo približno enkrat na leto po enega mladička. Ta se štiri do šest tednov oprijema svoje mamice, dokler pri njej sesa mleko, potem pa ga ona prenaša na svojem trebuhu morda še pet do osem mesecev. V tem času mamica z usti hrani svojega mladička z nežnimi lahko prebavljivimi listi. Kasneje mladiček sam smuka listje, vendar se nikoli ne loči od svoje mamice. Medtem ko sta tako skupaj, ga ona seznani tudi z majhnim področjem domovanja, v katerem bo živel.

Dvoprsti, triprsti, zeleni in z nizko telesno temperaturo

Izvedela sem, da je bil lenivec, ki sem ga videla v deževnem gozdu, triprsti lenivec. Okoli oči je imel črno dlako, njegov rep je bil kratek in debel, kožuh ščetinast, sprednje okončine precej daljše od zadnjih, na plečih pa mu je rasla zaplata zlato rumene dlake. Predstavniki te vrste lenivca imajo devet vratnih vretenc, ki jim omogočajo, da med iskanjem svojih najljubših listov glavo obračajo za 270 stopinj. Toda zakaj je bil videti zelene barve? Shirley odgovarja: »Zelenkast odtenek mu dajejo alge, ki rastejo na njegovem kožuhu.«

Dvoprsti lenivci imajo sprednje in zadnje noge približno enako dolge, v nasprotju s svojimi bratranci, ki imajo tri prste in daljše sprednje noge. Njihova dlaka je dolga, zlato rjava in mehka na otip.

Lenivec preživi svoj dan tako, da se sonči visoko v drevesni krošnji. Njegova telesna temperatura lahko niha sorazmerno s temperaturo zraka, in sicer od 24 stopinj Celzija ponoči do 33 stopinj Celzija podnevi – takšne temperaturne razlike nima noben drug sesalec. Lenivec ima tako malo mišične mase, da ne more drgetati, da bi se ogrel. Zato pogosto spi zvit v klobčič, da bi ohranil toploto. Njegova kratka fina podlanka deluje kot izolator. In res je, da lahko lenivec spi 20 ur na dan!

Ležeren jedec

Prebava zahteva telesno toploto, da bakterije delujejo in da pride do fermentacije, zato ima lenivec zaradi svoje nizke telesne  temperature neverjetno počasno prebavo. Listje se lahko kar mesec dni prebavlja v lenivčevem večdelnem želodcu, preden pride v tanko črevo. Med deževno dobo, ko se mrzli dnevi kar vrstijo, lahko lenivci kljub polnemu želodcu poginejo od lakote. Shirley pravi: »Za prebavo lenivci nujno potrebujejo sončno toploto.«

Dodala je: »Kot skrbnica v živalskem vrtu, kjer skrbim za živali in čistim njihove kletke, moram reči, da mi je pri lenivcih najbolj všeč to, da blato in seč izločajo le enkrat na teden. Takrat se spustijo na tla, naredijo luknjo in zakopljejo svoje izločke. In to je edino, kar počnejo na tleh.«

Ustvarjeni za življenje v narobe svetu

Skoraj vse, kar lenivci počnejo – se prehranjujejo, spijo, se parijo in kotijo mladiče – počnejo, viseč na drevesih. Te majhne sesalce je za življenje v narobe svetu bistroumno ustvaril njihov Stvarnik. Lenivec se s svojimi dlanmi in stopali, ki se končajo s sedem centimetrov dolgimi kremplji, oprijema in oklepa vej. Da ga tropski nalivi ne bi premočili do kože, celo njegova dlaka raste narobe! Na trebuhu ima prečko, zato dlaka raste navzdol proti hrbtu – povsem drugače od rasti dlake drugih kopenskih živali – tako da dež kar steče z njega. Čeprav je lenivec na tleh okoren in neroden, pa na drevesu pooseblja lenobno eleganco. Presenetljivo je, da je tudi odličen plavalec!

Kaj sem se še naučila o tem tihem prebivalcu drevesnih krošenj? Še posebej dvoje. Prvič, lenivec ima neverjetno sposobnost, da preživi poškodbe in celo odmerke strupa, ki bi bili za druge sesalce sicer smrtonosni. Hude rane se mu hitro zacelijo in le redko kdaj okužijo. Zato bi bilo boljše poznavanje lenivčevega imunskega sistema koristno pri zdravstvenih raziskavah. In drugič, ljudje, ki neprestano hitijo in so pod stresom, bi lahko vsaj nekoliko posnemali lenivčev umirjeni tempo in brezskrbnost. (Prispevek)

 [Okvir/slika na strani 15]

»POPOLN GOSTITELJ«

Zelenkast odtenek lenivčevega razmršenega kožuha je rezultat sožitja z algo, ki raste v vzdolžnih kanalih njegove vrhnje dlake. Lenivec gosti algo, ta pa ga v zameno zalaga s hranili, katere bodisi zaužije z lizanjem dlake ali pa se hranila vsrkajo skozi njegovo kožo. Zaradi sivo zelene barve je lenivec videti kakor gmota suhega listja, visečega z veje – kar je v deževnem gozdu popolna kamuflaža. In dlje ko lenivec živi, bolj zelen je!

[Vir slike]

Zgoraj desno: © Michael and Patricia Fogden; spodaj: © Jan Ševčík