Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kdo se odzove na vaš klic na pomoč?

Kdo se odzove na vaš klic na pomoč?

 Kdo se odzove na vaš klic na pomoč?

Ob pritisku na gumb se pričnejo vrteti luči rešilnega avtomobila ter se odsevati na vozilih in zgradbah. Predirljivo tuljenje sirene ustavi promet in pešce, medtem ko si utiramo pot med vozili, ker smo se odzvali na klic na pomoč.

ŽE VEČ kot 20 let opravljam delo reševalca, tako da bolnim in poškodovanim nudim predbolnišnično nujno medicinsko pomoč. * Vsak delovni dan je kakor plovba po neznanih vodah. Znajdem se v najrazličnejših okoliščinah, od povsem običajnih do zelo nenavadnih, imajo pa lahko bodisi srečen konec ali pa se končajo nepopisno tragično.

Vloga v družbi

Reševalci so pomemben del kanadskega zdravstvenega varstva. Z ustrezno zdravstveno oskrbo pacientov, preden ti pridejo v bolnišnico, lahko rešijo življenje ali vsaj ublažijo posledice nekaterih nezgod in bolezni. *

Marsikje so reševalci na voljo 24 ur na dan, 365 dni v letu. Zaposleni so lahko pri lokalnih skupnostih, zasebnih podjetjih ali pri reševalni službi, ki je organizirana v sklopu bolnišnice. Nekateri sodelujejo bodisi z medicinsko reševalno službo bodisi z gasilci.

Ti posebej izurjeni moški in ženske se odpravijo na pot že v nekaj sekundah po prejetem klicu na pomoč. To se lahko zgodi kadar koli, brez vnaprejšnjega opozorila. Razmislite, za kaj vse je reševalec izurjen.

Usposobljeni za reševanje življenj

Čeprav se usposabljanje reševalcev in s tem povezano izrazje med provincami v Kanadi razlikuje, je na splošno razdeljeno v štiri skupine – reševalec, ki se prvi odzove na klic, reševalec za temeljno oskrbo, reševalec z znanjem dodatnih postopkov oskrbe in reševalec za oskrbo kritično prizadetih. Da bi lahko reševalec opravljal svoje delo, potrebuje licenco  o opravljenem usposabljanju, ki jo zahtevajo tako oblast kot strokovna združenja.

Tukaj v Kanadi spada k osnovnemu usposabljanju veliko ur v razredu, bolnišnici in rešilnem vozilu. Naučili smo se metod umetnega oživljanja, preveriti vitalne znake, uporabljati oksigenator in respirator, namestiti obveze in opornice ter pripomočke za imobilizacijo hrbtenice.

Nato sem 300 ur dragocenega kliničnega usposabljanja preživel v različnih bolnišnicah na oddelku za nujno medicinsko pomoč, na oddelku za intenzivno nego in na porodniškem oddelku. Prvi porod, pri katerem sem pomagal, je bil nepozabno doživetje – kot da bi bil del čudeža! Ta in še drugi dogodki so mi pomagali, da sem se pripravil na nadaljnje usposabljanje, k čemur je spadalo več kot 300 ur dela v rešilnem avtomobilu pod vodstvom in ob pomoči dveh izkušenih reševalcev. Po opravljenem pisnem in praktičnem izpitu sem postal pomočnik za zdravstveno oskrbo oziroma po novem reševalec za temeljno oskrbo.

Več let sem delal na podeželju in v mestih. Hitro sem spoznal, kako dragoceno je to, da sem se naučil metod reševanja življenj. Nekega dne je namreč na oddelek nujne medicinske pomoči prišel gradbeni delavec z bolečinami v prsnem košu. Kmalu po prihodu je doživel srčni zastoj. Z zdravniki in medicinskimi sestrami smo ga umetno oživljali in izvajali defibrilacijo (elektrošok) ter mu dali zdravila. V nekaj minutah mu je srce pričelo biti in spet je lahko sam dihal. Nato smo ga premestili na oddelek za intenzivno nego. Naslednji dan sem moral iti na ta oddelek in tam me je neki zdravnik predstavil moškemu, ki je sedel na postelji in se pogovarjal s svojo ženo. Nisem ga prepoznal, dokler mi ni rekel: »Se me spomnite? Včeraj ste mi rešili življenje!« To je bil izjemen občutek.

K zadnjemu delu mojega usposabljanja je spadalo delo z zdravnikom, ki me je 12 ur spremljal in opazoval, kako skrbim za paciente. Končno sem opravil pisne in praktične izpite in dobil licenco za reševalca z znanjem dodatnih postopkov oskrbe.

Reševalci vadijo pod nadzorom strokovnega direktorja, ki običajno sodeluje s strokovnim nadzornim odborom, da bi osvojili predpisane protokole oskrbe in načrte poteka intervencij. Reševalci nudijo nujno medicinsko pomoč na temelju teh protokolov in načrtov ali pa tako, da po radijski zvezi ali po telefonu neposredno komunicirajo z izbrano skupino zdravnikov. Zaradi tega veljajo za zdravnikove oči, ušesa in roke. Zdravstvena pomoč v zasebnih domovih, javnih prostorih ali na prizorišču prometne nesreče zajema vse od dovajanja kisika, dajanja zdravil in defibrilacije do intubacije in kirurških posegov. (Glej okvir »Za kaj je reševalec izurjen« na strani 15.)

Tveganja in izzivi

Tveganja in izzivi so neločljiv del reševalčeve vsakodnevne rutine. Delo opravlja v vsakršnem vremenu in včasih na nevarnih lokacijah ali v nevarnih okoliščinah. Celo vožnja do kraja, kjer je potrebna pomoč, utegne biti nevarna.

Zaradi izpostavljenosti krvi, telesnim tekočinam in nalezljivim boleznim smo v stalni nevarnosti. Da bi se zaščitili, uporabljamo  rokavice, maske, zaščitna očala oziroma zaščito za obraz in po potrebi posebna oblačila ali halje.

K skrbi za paciente spada tudi ukvarjanje z njihovimi družinskimi člani, prijatelji ali celo tujci, saj je njihov čustveni odziv lahko zelo močan ali nepredvidljiv. Pretresljivo je, ko zakonca, ki sta skupaj preživela več desetletij, loči smrt. O tragediji je težko obvestiti moža oziroma ženo umrlega. Nekoč sem moral neki ženski povedati, da ji je umrl mož. Odzvala se je tako, da me je udarila in stekla iz hiše na cesto, medtem pa je vpila in jokala. Uspel sem jo dohiteti, ona pa se je obrnila, me zgrabila za roko in objela. Nato je pričela neutolažljivo jokati na mojem ramenu.

Ko imamo stik z ljudmi, ki so čustveno pretreseni ali pod vplivom alkohola oziroma drog, moramo biti taktni in sočutni ter se znati vživeti v njihove občutke. Takšni ljudje so lahko nepredvidljivi. Odkar opravljam to delo, se mi je že zgodilo, da me je kdo od pacientov, ki se ni mogel nadzirati, ugriznil, pljunil name ali me kako drugače napadel.

Delo je tudi fizično naporno, saj zahteva neprestano težko dvigovanje, včasih v zelo nenavadnem položaju. Ko oskrbujemo paciente, moramo veliko časa klečati in biti sklonjeni, zato so poklicne poškodbe za nas nekaj običajnega. Najpogostejše so poškodbe hrbta, ramen in kolen. Nekatere so tako hude, da reševalec ne more več opravljati svojega dela. Delo je tudi izmensko, kar utegne biti fizično izčrpavajoče.

Pomagati ljudem, ki so v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali poškodbe, je duševno in čustveno stresno. Reševalci morajo v kritičnih trenutkih ostati mirni, razsodni in se znati razumno odločati. So očividci človeškega trpljenja in tragedij. Vidijo ljudi, ki so utrpeli strašne telesne poškodbe, in jim pomagajo. Živo se spominjam nekega fanta, ki je v delovni nesreči utrpel hude poškodbe. Skoraj povsem zmečkan od prsnega koša navzdol je mene in mojega sodelavca rotil, naj ga ne pustiva umreti. Na žalost je umrl manj kot uro kasneje, čeprav smo se vsi, tako midva kot ekipa zdravnikov in medicinskih sester, zelo naprezali.

Ob nekaterih prizorih se človeku zares trga srce. Nekoč zgodaj zjutraj smo prejeli klic, da je neko hišo zajel ogenj. Mož se je ravnokar vrnil iz službe, ko sta njegova žena in triletna hčerka pobegnili iz goreče hiše. Trije otroci, stari od štiri mesece do pet let, in njihov dedek so ostali ujeti v hiši, vse dokler jih gasilci niso prinesli ven. Sodeloval sem v eni od skupin reševalcev, ki so se zaman trudili, da bi jim rešili življenje.

Morda se sedaj sprašujete, zakaj bi kdo sploh hotel biti reševalec. Včasih se tudi sam to vprašam. Spominjam se Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu, ki je radovoljno pomagal ranjenemu človeku. (Luka 10:30–37) Reševalec se fizično in čustveno razdaja za tiste, ki potrebujejo pomoč. Zame je to, da sem reševalec, nagrajujoče, vendar se veselim časa, ko bom ostal brez dela. Zakaj brez dela? Ker, kot obljublja Bog, v bližnji prihodnosti nihče ne bo rekel: »Bolan sem!« Poleg tega »smrti [. . .] in bolečine ne bo več«. (Izaija 33:24; Razodetje 21:4) (Po pripovedi nekega reševalca iz Kanade.)

[Podčrtni opombi]

^ odst. 3 Za več informacij o tem, kdaj kristjanu, ki dela kot reševalec, vest morda ne bi dopuščala opravljati tega dela, glej Stražni stolp, 15. april 1999, stran 29 in 1. november 1975, strani 13–14.

^ odst. 5 V nekaterih državah reševalci niso del osebja v rešilnem avtomobilu. Tam je voznik odgovoren za to, da pacienta čim prej pripelje v bolnišnico.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Nisem ga prepoznal, dokler mi ni rekel: »Se me spomnite? Včeraj ste mi rešili življenje!« To je bil izjemen občutek.

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Odkar opravljam to delo, se mi je že zgodilo, da me je kdo od pacientov, ki se ni mogel nadzirati, ugriznil, pljunil name ali me kako drugače napadel.

 [Okvir/slike na strani 15]

ZA KAJ JE REŠEVALEC IZURJEN

Reševalec je izurjen, da poskrbi za to, da ima pacient odprte dihalne poti, tako da lahko diha. To morda zahteva intubacijo, kar pomeni, da skozi usta in med glasilkami vstavi v sapnik upogljivo plastično dihalno cevko, pri tem pa si pomaga z laringoskopom. Ali pa je morda potrebna konikotomija, pri kateri z iglo, ozkim katetrom, ki je vodilo, in skalpelom vstavi široki kateter skozi pacientov vrat neposredno v sapnik. Za zdravljenje kolapsa pljuč, življenjsko nevarnega zapleta, iglo in kateter vstavi skozi steno prsnega koša.

Kot drugo obvlada tudi intravensko terapijo. Reševalec z iglo uvede kateter v veno. Tako se lahko raztopine, kot je denimo fiziološka raztopina, dovajajo v veno. Alternativno se lahko uporabi tudi tako imenovana intraosalna pot, pri kateri se neposredno skozi kost nastavi igla do kostnega mozga in se tako omogoči dajanje tekočine.

Reševalec lahko uporabi monitor srčne akcije/defibrilator za opazovanje pacientovega elektrokardiograma. To napravo je mogoče uporabiti tudi za defibrilacijo (izvajanje elektrošokov ob srčnem zastoju, da se vzpostavita normalni ritem in delovanje srca) ali za kardioverzijo (dovajanje sinhroniziranih elektrošokov, da se upočasni nevarno hiter srčni utrip). Defibrilator z monitorjem se lahko uporablja tudi kot začasni zunanji srčni spodbujevalnik, da pospeši delovanje srca, ki bije prepočasi.

[Vir slike]

Taken by courtesy of City of Toronto EMS

[Vir slike na strani 15]

Vse fotografije: Taken by courtesy of City of Toronto EMS