Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Blagoslovljen, ker mi je Bog najpomembnejši v življenju

Blagoslovljen, ker mi je Bog najpomembnejši v življenju

 Blagoslovljen, ker mi je Bog najpomembnejši v življenju

Pripoveduje Pierre Worou

»Bonjour!« Tako pozdravljam že vse svoje življenje. Toda novembra 1975 sem bil zaradi tega aretiran. Naj vam povem, kaj je pripeljalo do tega in kaj vse se je zgodilo od takrat.

RODIL sem se 1. januarja 1944 v Malétéju, na periferiji mesta Savé v osrednjem delu Benina. * Starši so mi dali tipično jorubsko ime, Abiola. Že v mladih letih sem se preimenoval v Pierra. Menil sem, da je to ime bolj moderno in priljubljeno.

Meščani so dali vsakemu otroku vzdevek. Mene so klicali Pastor, ker sem bil ob rojstvu podoben tukajšnjemu duhovniku. Vendar sem se bolj zanimal za nogomet kakor za verouk.

Leta 1959 sem se preselil v Sakété, mesto na jugu dežele, da bi nadaljeval šolanje. Živel sem z bratrancem Simonom, ki je bil učitelj in je pričel preučevati Biblijo z dvema od Jehovovih prič. Sprva me preučevanje ni zanimalo. Kasneje sem vprašal bratranca Michela, ali bi se mi pridružil pri preučevanju. Strinjal se je, in takrat sem prvič slišal za Božje ime Jehova.

Neko nedeljo smo se Simon, Michel in jaz odločili, da ne gremo v cerkev, pač pa da obiščemo shod Jehovovih prič. Kakšno razočaranje smo doživeli, ko se nas je zbralo samo pet – dva Pričevalca in mi trije. Toda prepoznali smo zven biblijske resnice in še naprej preučevali. Michel je bil prvi, ki je svojo predanost Bogu simboliziral s krstom. Danes je pionir, kot Jehovove priče imenujejo polnočasne služabnike.

S Simonom sva se preselila na sever v mesto Kokoro. V vasi Ouansougon je bil organiziran zbor Jehovovih prič. Simon je tja odšel s taksijem, jaz pa sem 220 kilometrov do tja prekolesaril. Oba sva se krstila na tem zboru, in sicer 15. septembra 1961.

Izzivi v polnočasni službi

Preživljal sem se s slikanjem in prodajo slik kot tudi z obdelovanjem polja, ki je bogato rodilo. Ko je potujoči nadzornik Philippe Zannou obiskal našo občino, me je vprašal, ali sem že kdaj razmišljal o tem, da bi služil polnočasno kot pionir. Ko sva se z mojim prijateljem Emmanuelom Fatunbijem pogovorila o tem, sva mu povedala, da bi lahko oba pričela polnočasno oznanjevati februarja 1966. Kasneje sem postal potujoči nadzornik in obiskoval fonsko, gunsko, jorubsko in francosko govoreče občine.

Čez čas sem srečal očarljivo mlado kristjanko Julienne, ki je tako kot jaz ljubila preprosto življenje. Poročila sva se 12. avgusta 1971 in nato skupaj obiskovala občine. Najin  sin Bola se je rodil 18. avgusta 1972. Ko smo s kolesom potovali od občine do občine, sem jaz poganjal pedale, Julienne pa je sedela za mano z Bolom na hrbtu. Tako smo štiri leta obiskovali občine.

Nekega dne se je Julienne slabo počutila in je noč preživela v strašnih bolečinah. Zjutraj sem odšel na cesto, da bi poiskal pomoč. Nenadoma je mimo pripeljal taksi, kar se na tem področju ne zgodi prav pogosto. Povrhu tega pa je bil prazen, kar je še bolj neobičajno! Vozniku sem pojasnil položaj in ga vprašal, ali bi naju lahko zapeljal v 25 kilometrov oddaljeno glavno mesto Porto Novo. Privolil je. Ko smo prispeli, je z nasmeškom na ustih rekel: »To vožnjo vama podarjam. Nič vama ne bom zaračunal.«

Julienne je ostala pri nekem Pričevalcu in je morala dva tedna počivati. Zdravnik je bil tako prijazen, da jo je obiskal vsak dan. S seboj je prinesel tudi potrebna zdravila. Potem ko jo je zadnjič pregledal, sem zaskrbljeno vprašal za račun. Ostal sem brez besed, ko je odvrnil: »Ni računa.«

Dramatične spremembe

Leta 1975 so v Dahomeju sprejeli marksistično obliko vladanja. Ime države so spremenili v Ljudska republika Benin. Tudi vsakdanje življenje se je spremenilo. Uvedli so nov pozdrav: »Pour la révolution?« (Si za revolucijo?) Od ljudi se je pričakoval odgovor: »Prêt!« (Sem!) Biblijsko šolana vest nam ni dopuščala izrekati takih političnih gesel. Zato smo bili močno osovraženi.

Neko nedeljo proti koncu leta 1975 sem pričeval po hišah blizu mesta St. Michel in tam so me aretirali. Kot sem omenil na začetku, sem moškemu, ki me je pozdravil s »Pour la révolution?«, odzdravil »Bonjour!«. Odpeljali so me na policijsko postajo in me pretepli. Toda kasneje so prišli trije Pričevalci in uspeli urediti, da sem bil izpuščen.

Bil sem prvi Jehovov pričevalec, ki je bil aretiran. Po vsej državi so bili kmalu aretirani še mnogi drugi. Vlada je zasegla kraljestvene dvorane, misijonarji pa so bili izgnani. Celo podružnični urad so zaprli in mnogi Priče so morali zbežati na zahod v Togo ali na vzhod v Nigerijo.

Naša družina se v Nigeriji poveča

Najin drugi sin Kola se je rodil 25. aprila 1976. Dva dni kasneje je vlada z odlokom št. 111 prepovedala delovanje Jehovovih prič. Odpravili smo se v Nigerijo in tam smo se ustavili v kraljestveni dvorani, ki je bila polna beguncev. Naslednji dan so nas dodelili v bližnje občine. Takoj ko je ena skupina beguncev odšla iz dvorane, je že prispela druga. Tiste, ki so prišli na novo, so s tovornjaki odpeljali v bolj oddaljene občine.

Nigerijski podružnični urad Jehovovih prič me je prosil, naj obiščem vse Priče iz Benina. Potem sem bil postavljen za potujočega nadzornika v jorubsko in kasneje v gunsko govorečih občinah. Potovali smo z motociklom. Bola je sedel pred mano, Kola pa je bil stisnjen med nama z Julienne.

Leta 1979 sva izvedela, da je na poti najina hči Jemima, kar je pomenilo konec potujoče službe. Ženina mlajša sestra, ki smo jo klicali Pépé, je prišla iz Benina, da bi živela z nami. Naša družina se je še naprej večala. Rodila sta se še dva fanta: Caleb leta 1983 in Silas leta 1987. Tako je sedaj štela osem članov. Z ženo sva želela biti dobra starša, hkrati pa sva hotela ostati v polnočasni službi, če bi bilo le mogoče. Kako bi nama to lahko uspelo? Najeli smo polje ter gojili maniok, koruzo in kokojam. Potem smo zgradili majhno hišo v vasi Ilogbo-Eremi.

Ko so otroci šli v šolo, sva z Julienne hodila na dopoldansko oznanjevanje. Vedno sva bila pravočasno doma, da smo kot družina  jedli skupaj. Po popoldanskem počitku smo delali na polju. Poleg tega sta Julienne in Pépé na tržnici prodajali pridelke. Vsi smo trdo delali. K sreči smo v teh letih redkokdaj zboleli.

Blagoslovljeni, čeprav brez visokošolske izobrazbe

Otrok nisva nikoli spodbujala k temu, da bi si pridobili visokošolsko izobrazbo. Vedela sva, da je dajanje dela v prid Kraljestva na prvo mesto, razvijanje krščanskih lastnosti in marljivo delo ključ do uspešnega življenja. Trudila sva se, da bi vcepila te vrednote v srce najinih otrok. Preučeval sem z njimi in res mi je bilo v veselje videti, kako so vzljubili Jehova, mu predali svoje življenje in pričeli služiti ter se v znak predanosti krstili!

Pépé je bila starejša od najinih otrok in je prva odšla od doma. Ko je prišla živet k nam, sem jo učil brati. Čeprav ni imela veliko šolske izobrazbe, se je osredinila na preučevanje Biblije in druge duhovne dejavnosti. Po tem, ko je nekaj časa služila kot pionirka, se je poročila z Mondayem Akinrom, potujočim nadzornikom, in ga je spremljala pri njegovem delu. Sedaj imata sina Timothyja. Oba sta še vedno v polnočasni službi, Monday pa ima veliko odgovornosti na zborih.

Bola je postal kuharski vajenec v nekem velikem podjetju. Kmalu je eden od direktorjev opazil njegove dobre delovne navade, zanesljivost in druge lepe krščanske lastnosti. Sčasoma je v podjetju dobil odgovorno delovno mesto. Kar je še pomembnejše, je ljubeč mož svoji ljubki ženi Jane in dober oče svojim trem otrokom, prav tako pa tudi odgovoren starešina v občini Jehovovih prič v Lagosu v Nigeriji.

Kola je postal krojaški vajenec in tudi pričel pionirati. Ker se je v Nigeriji naučil angleščino, so ga leta 1995 povabili, da dela v prevajalskem oddelku beninskega podružničnega urada Jehovovih prič. Tam služi zadnjih 13 let.

Nazaj v Benin

Navdušeni smo bili, ko smo slišali, da je beninska vlada 23. januarja 1990 izdala odlok, s katerim je razveljavila tistega, ki je prepovedoval naše delo. Številni begunci so se vrnili. Poleg tega so v Benin prišli tudi novi misijonarji, podružnični urad pa je znova pričel delovati. Leta 1994 smo se tudi mi vrnili, Pépé in Bola ter njuni družini pa so ostali v Nigeriji.

Uspelo mi je najti službo s polovičnim delovnim časom. S skromno najemnino, ki smo jo prejemali za našo hišo v Nigeriji, ter z Bolovo velikodušno podporo smo si lahko blizu podružničnega urada zgradili hišo, v kateri nas je živelo vseh pet. Jemima je več kot šest let pionirala, preživljala pa se je tako, da je delala kot šivilja. Potem se je poročila s Kokoujem Ahoumenoujem in danes skupaj služita v bližnji podružnici. Caleb in Silas končujeta šolanje. Z Božjo pomočjo in sodelovanjem družine sva lahko z ženo Julienne v polnočasni službi že več kot 40 let.

Bog bogato blagoslavlja oznanjevanje v Beninu. Ko sem se leta 1961 krstil, je v državi kraljestveno sporočilo oznanjevalo 871 bratov in sester. Tistega leta, ko sem bil aretiran, se je to število povzpelo na 2381. Do takrat, ko smo se leta 1994 vrnili v Benin, je kljub 14-letni prepovedi število naraslo na 3858. Danes je oznanjevalcev še dvakrat več – čez 9000 – na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt leta 2008 pa je bilo 35.752 navzočih.

Včasih grem tja, kjer so me pred več kot 30 leti aretirali, in razmišljam o vsem, kar se je zgodilo. Predvsem pa se zahvaljujem Bogu, ker blagoslavlja mojo družino. Nikoli nam ni nič manjkalo. In še vedno vsakogar pozdravim »Bonjour!«.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 4 Takrat je bil Benin poznan kot Dahomej in je bil del Francoske Zahodne Afrike.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Z nasmeškom na ustih je rekel: »To vožnjo vama podarjam. Nič vama ne bom zaračunal.«

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Otrok nisva nikoli spodbujala k temu, da bi si pridobili visokošolsko izobrazbo.

 [Slika na strani 15]

Ko sem leta 1970 služil kot potujoči nadzornik.

[Slika na strani 15]

Z najinima prvima sinovoma, Bolom in Kolom, leta 1976

[Slika na strani 15]

Danes z mojo družino – ženo, petimi otroki, snaho, tremi vnuki in Pépéjino družino