Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zobri – rešeni pozabe

Zobri – rešeni pozabe

 Zobri – rešeni pozabe

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ POLJSKE

Divji lovci so bili na trnih. Našli so sledi, ki so jih iskali. Odrinili so naprej in končno zagledali svoj plen. Imel je temno rjav kožuh in skoraj črno brado. Visoko na glavi so mu rasli močno ukrivljeni rogovi. Njegovo meso in koža sta bila zelo iskana in bi prinesla čedno vsoto denarja.

Divji lovci so s prvim strelom ranili žival. Ta je stekla v gozd, da bi se skrila, vendar zaman. Z drugo kroglo so zadeli v polno in poltonska žival se je zgrudila na tla. Divjim lovcem se še sanjalo ni, da so se s tem dejanjem zapisali v zgodovino. Bil je april 1919 in pravkar so ubili zadnjega prostoživečega nižinskega zobra na Poljskem. Na srečo so takrat nekateri zobri še zmeraj živeli v živalskih vrtovih oziroma so bili v zasebni lasti.

ZOBER (Bison bonasus), poznan tudi kot evropski bizon, je sprva množično naseljeval skoraj vso evropsko celino. Odrasel samec lahko tehta do 900 kilogramov, njegova plečna višina pa utegne meriti preko 2 metra. Tem velikanskim sesalcem pravijo kralji gozda.

Za zobra je značilna nesorazmernost sprednjega in zadnjega dela telesa. Na plečih, ki so široka in čokata, ima izrazito grbo, zadnji del trupa pa je precej majhen. Ta je pokrit s kratko dlako, sprednji del pa je poraščen z dolgo razmršeno dlako in brado.

Na robu izumrtja

Po ocenah danes živi samo še nekaj tisoč zobrov. Zaradi kmetovanja in izsekavanja gozdov so bili ob svoj življenjski prostor, divji lovci pa so jih neutrudno lovili. V osmem stoletju je zober izumrl v Galiji (danes del Francije in Belgije).

V 16. stoletju so poljski kralji prevzeli pobudo, da bi zaščitili te živali. Eden prvih kraljev, ki so ukrepali, je bil Sigismund II. Avgust. Izdal je odredbo, da tistega, ki bi ubil  zobra, čaka smrtna kazen. Zakaj? Doktor Zbigniew Krasiński iz narodnega parka Białowieža je rekel: »Živali so želeli ohraniti zato, da bi lahko postale lovske trofeje za vladarje in njihove dvorjane.« Odredba navzlic hudi kazni ni uspela zaščititi prostoživečega zobra in na koncu 18. stoletja je zober živel samo še v gozdu Białowieža v vzhodni Poljski in na Kavkazu.

V 19. stoletju so se razmere končno začele spreminjati na boljše. Zatem ko si je ruski imperij prilastil gozd Białowieža, je car Aleksander I. izdal zakon za varstvo zobrov. Kmalu so se pokazali rezultati. Populacija zobrov se je nenehno večala in do leta 1857 jih je pod vladno zaščito živelo skoraj 1900. Kasneje so namestili krmilnice, kjer so se zobri lahko hranili med zimo. Skrbno so uredili kotanje z vodo in počistili tla za rast rastlin, ki so bile živalim za hrano.

Na žalost pa so se dobri časi za zobre hitro iztekli. V 60 letih se je njihovo število prepolovilo. Končni udarec je poljskemu prostoživečemu zobru zadal izbruh prve svetovne vojne. Kljub nemškemu odloku, »da se zobri ohranijo za prihodnje rodove kot edinstvena naravna znamenitost«, so čredo zdesetkali ruski odporniški borci, umikajoče se nemške čete in vedno navzoči divji lovci. In kot je opisano v uvodu tega članka, je bil leta 1919 na Poljskem ubit še zadnji prostoživeči zober.

Vrnitev

Leta 1923 je bila ustanovljena Mednarodna družba za ohranitev zobrov, z namenom, da se zaščitijo te živali. Njen prvi cilj je bil prešteti vse čistokrvne zobre v ujetništvu. * Izkazalo se je, da je bilo po svetu v različnih živalskih vrtovih in v zasebni lasti 54 čistokrvnih nižinskih zobrov. Vendar niso bili vsi primerni za vzrejo. Nekateri so bili prestari, druge so pestile bolezni. Na koncu so izbrali 12 živali za vzrejo. Znano je, da so vsi nižinski zobri, ki danes živijo, potomci le petih od teh živali.

Jesen leta 1929 je bila zaznamovana z zmagovito vrnitvijo dveh nižinskih zobrov v divjino. Spuščena sta bila v posebej pripravljen rezervat v gozdu Białowieža. Po desetih letih se je njihovo število povzpelo na 16.

Rešeni pozabe?

Na začetku 21. stoletja je vsega skupaj živelo približno 2900 zobrov. Kakih 700 od teh je bilo na Poljskem. Čez leta so črede zaživele tudi v Belorusiji, Kirgistanu, Litvi, Rusiji in Ukrajini.

Toda to še ne pomeni, da je zober ušel nevarnosti. Še zmeraj ga ogrožajo zajedavci, bolezni, pomanjkanje hrane in vode ter divji lovci. Huda težava so tudi genske napake, ki so posledica osiromašenega genskega sklada. Zato je zober še vedno na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst po svetu.

Človek je s svojo odločnostjo pripomogel k temu, da je ta vrsta preživela vse do današnjih dni. Toda dr. Krasiński, ki smo ga citirali prej, opominja, da »nam usoda zobra kaže, kako se lahko neka vrsta v zelo kratkem času znajde na robu izumrtja, rešiti pa jo je mogoče le z veliko napora«. Prihodnost teh živali, kakor tudi številnih drugih, je še vedno negotova. Toda zaenkrat so »kralji gozda« rešeni pozabe.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 13 Obstajata dve podvrsti zobra – nižinski zober in planinski zober. Zadnji planinski zober je poginil leta 1927. Toda nekoliko prej se je neki drug samec te podvrste paril z nižinsko podvrsto, zaradi česar so nastali križanci. Nekaj teh križanih planinskih zobrov še zmeraj živi.

 [Slika na strani 10]

Zober v narodnem parku Białowieža

[Vir slike]

Vse fotografije: Białowieski Park Narodowy