Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Učna ura opernega petja

Učna ura opernega petja

 Učna ura opernega petja

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

PEVEC stoji vzravnano, njegova drža je neprisiljena, glavo ima pokonci, prsni koš je rahlo izbočen, sproščeni so tudi čelo, ustnice in usta. Orkester zaigra kratko uvodno glasbo, nato pa tenorist prične peti težko pričakovano arijo. Navidez poje kakor za šalo, a obenem se zdi, da glas ne prihaja iz njegovega telesa. Ko odpoje, ga občinstvo nagradi z gromkim aplavzom.

Opera je odrska stvaritev, v kateri nastopajo pojoči igralci, za glasbeno spremljavo pa skrbi orkester. Ali uživate v operi? Ali ste že kdaj imeli priložnost obiskati predstavo v operni hiši? Kaj pravite, v čem je skrivnost lepote glasu opernega pevca?

 Glas kot glasbilo

Glas je čudovito darilo od Boga in nič ne pogrešimo, če mu rečemo kar glasbilo. Malo ljudi lahko poje kakor operni pevec, vseeno pa je mnogim petje del življenja, nekaj tako naravnega, kot sta hranjenje ali spanje. Bodisi da pojete dobro bodisi da ne, se nedvomno strinjate, da si je vredno pobliže ogledati, kako to »glasbilo« deluje.

V sredini vašega vratu leži grlo, organ, ki pravzaprav proizvaja zvok. Oblikovano je iz hrustančnega ogrodja, ki obdaja votlino, v kateri sta dve majhni tkivni gubi – vaši glasilki. Kako nastane zvok? Med običajnim dihanjem sta glasilki v sapniku sproščeni in med njima je trikotna špranja, znana kot glotis. Ko pojete, se pretok zraka skozi grlo poveča, glotis se zoži in glasilki zavibrirata ter pri tem oddajata zvok. Bolj ko sta napeti, višja sta frekvenca vibracij in ton glasu. Po drugi strani pa manjši pritisk zraka in sprostitev glasilk povečata špranjo med gubama, zato se znižata frekvenca vibracij in glas.

Tehnika in vloga človeškega telesa

Enrico Caruso je imel kot mladenič vrhunski glas, vendar ta ni bil dovolj močan. S šolanjem ga je okrepil. Nekateri so že po naravi obdarjeni z lepim glasom, toda pri opernem petju je pomembna tudi tehnika. Pevec se mora naučiti, kako naj diha, da bi v pljučih lahko obdržal zadostno zalogo zraka, nato mora še izpiliti sposobnost, da nadzira, kdaj in koliko ga izdihne. Pravijo, da je lahko Carlo Broschi (znan kot Farinelli), slavni pevec iz 18. stoletja, z enim vdihom zapel 150 not.

Podobno se morajo operni pevci naučiti, kako lahko ojačajo svoj glas s tem, da svoje telo uporabijo kot resonančni trup. Nekateri strokovnjaki pravijo, da se pri nižjih tonih to doseže s prsnim košem, pri višjih pa z ustno in drugimi votlinami, ki jih obdajajo obrazne kosti.

Mnogi menijo, da petje nastaja le v grlu. Vendar pravilno razmišljajo tisti, ki pravijo, da človek poje s celim telesom, in sicer tako, da petju posveti vse svoje moči. Pri nadziranju mišične napetosti v različnih delih telesa mora ohranjati popolno ravnovesje. Operno petje torej zahteva precej fizičnega napora in veliko zalogo telesne moči, kar je verjetno tudi vzrok, da so nekateri operni pevci močnejše postave. Maria Callas je bila ena najbolj slavnih opernih pevk 20. stoletja, a mnogi menijo, da je izgubila lepoto glasu, ko je na hitro shujšala zaradi stroge diete.

Razvoj opernega petja

Z leti sta se spreminjala tehnika in slog opernega petja. Razmislimo denimo le o dveh primerih. Ko so se operne predstave preselile iz cerkva ali drugih manjših zaprtih prostorov v operne hiše, so mehko, nežno in nezahtevno petje pevcev zamenjali močnejši glasovi. Do tega je prišlo, ker so nastopajoči pričeli izkoriščati vpliv nekaterih telesnih votlin na jakost glasu. Ta sprememba je postala še bolj očitna, ko so, lahko bi rekli, majhne orkestre, s katerimi je svoja dela izvajal Mozart, sčasoma nadomestili veliko večji, kakršne sta denimo uporabljala Verdi in Wagner. V 17. in 18. stoletju ter delno tudi v 19. stoletju je bila operna glasba povsem podrejena virtuoznosti oziroma tehnični dovršenosti pevca. Za drugo polovico 19. in začetek 20. stoletja pa je bil značilen precej drugačen slog. V tem obdobju je pevec s svojim glasom sicer še vedno igral pomembno vlogo v operni predstavi, vendar je njegovo petje postalo le eden od bistvenih opernih elementov.

Lepe možnosti, ki jih je ponujala opera, so glasbene ustvarjalce spodbudile, da so pričeli vneto pisati operno glasbo. Skladatelji, kot so bili denimo Paisiello, Cimarosa, Gluck, Mozart, Donizetti, Rossini, Bellini, Wagner, Verdi, Puccini, Bizet, Meyerbeer in Mascagni, če omenimo le nekaj najbolj slavnih, so ustvarili nepozabna dela, ki lahko zbudijo močna čustva.

 Skrajnosti v imenu glasbe

Zgodovina opernega petja ima tudi svoje temne strani. Pomislite na kastrate, ki so bili več kot stoletje najpomembnejši pevci v italijanski operi. * Pred puberteto so dečke skopili, da bi ohranili močan visok glas z izjemnim razponom. »Cerkev je bila tista,« pravi Guido Tartoni, ki je »s prepovedjo ženskega [. . .] petja v svojih hramih« poskrbela, da se je obdržala ta navada.

Znane operne pevce nekateri njihovi občudovalci kujejo v zvezde in že kar častijo. To je bilo mogoče videti na pogrebu Luciana Pavarottija. Mario Callas so imenovali La Divina (Božanska) in Joan Sutherland La Stupenda (Osupljiva). Vseeno pa je operno petje doseglo svojo priljubljenost predvsem zato, ker lahko navduši občinstvo.

Morda boste v prihodnosti slišali sopran, ki bo pel kakšno slovito arijo. Če boste imeli tako priložnost, za trenutek pomislite, koliko učenja in discipline se skriva za takšnim lepim glasom. Morebiti boste nato začeli o opernem petju razmišljati podobno kakor neki pisec, ki je zanj dejal, da se »besedilo in glasba zlijeta v eno in se poeziji [. . .] z melodijo doda krila«.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 16 Za več informacij o kastratih glej Prebudite se!, 8. februar 1996, strani 11–14.

[Okvir/slika na strani 12]

NEKAJ OPERNIH GLASOV

Koloraturni sopran: Ženski glas, ki zlahka obvladuje kratke visoke tone. Pevka pogosto igra živahen in duhovit lik.

Lirični sopran: Polnejši ženski glas. Pevka igra čustven ali romantičen lik.

Dramski sopran: Še nižji ženski glas. Pevka običajno igra dramsko vlogo.

Mezzosopran: Ženski glas, ki je polnejši in nižji od dramskega soprana. Pevka pogosto igra starejšo žensko ali ženski lik, ki je nasprotje sopranu.

Kontraalt: Redek ženski glas. Pevka igra enake vloge kot mezzosopranistka.

Tenor: Moški glas s podobnimi značilnostmi kakor sopran, torej lahkoten, liričen in dramski. Pevec pogosto igra ljubimca ali heroja.

Bariton: Ta glas je med tenorjem in basom. Pevec igra vlogo brata, očeta ali tekmeca.

Bas: Najnižji moški glas delimo v tri kategorije: buffo, cantante in profundo. Prvi je primeren za živahne in duhovite like, drugi za čustveno obarvane vloge in tretji za like, ki izražajo zelo močna čustva.

[Slika na strani 10]

Operni oder

[Slika na strani 10]

Operna hiša

[Navedbe virov slik na strani 10]

Oder: Philip Groshong for The Cincinnati Opera; notranjost operne hiše: Courtesy of Tourism Office of Budapest