Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Več kot 120 let z juga na sever

Več kot 120 let z juga na sever

 Več kot 120 let z juga na sever

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

VLAK, ki je bil nekoliko daljši od enega kilometra, se je 3. februarja 2004 počasi pripeljal na železniško postajo v Darwinu. To mesto leži v redko poseljenem Severnem teritoriju. Tisoče ljudi je prišlo proslavit njegov prihod. Vlak z vzdevkom Ghan je ravnokar končal svoje prvo, 2977 kilometrov dolgo dvodnevno prečkanje celine z juga na sever. (Glej okvir »Za imenom se skriva legenda« na strani 25.)

Dobrih 2000 gledalcev se je s fotoaparati v rokah zbralo ob progi, tako da je vlak moral zmanjšati hitrost, ko se je približeval Darwinu. Zato je prispel s približno 30-minutno zamudo. Toda nihče se ni pritoževal. Avstralci so ga čakali že več kot 100 let. Železniška povezava med Adelajdo in Darwinom je speljana po enem najbolj suhih, vročih in samotnih predelov na zemlji, gradili pa so jo 126 let.

Potreba po železnici

V poznih 1870-ih je majhna kolonija v Adelajdi na vzhodnem koncu prostranega Velikega avstralskega zaliva kovala načrte, kako bi pospešila gospodarski razvoj v svoji regiji in izboljšala trgovanje s skrajnim severom. V Združenih državah Amerike so transkontinentalno progo dokončali leta 1869. Prebivalci Adelajde so razmišljali o podobnem projektu, zato so želeli zgraditi železnico, ki bi njihovo kolonijo povezovala s Port Darwinom, kot se je tedaj imenoval Darwin. S to železno cesto ne bi pridobili le lažjega dostopa do notranjosti celine, temveč bi se tudi bistveno skrajšal čas potovanja v Azijo in Evropo.

Zamisel je bila videti preprosta, toda progi bi morali utreti pot skozi številne težko prehodne skalnate hribe in gorske verige, goščavo ter peščene in kamnite puščave – nekateri deli teh sušnih področij se po dežju spremenijo v močvirje ali besneče hudournike. Raziskovalec John Stuart se je leta 1862 šele v tretjem poskusu končno prebil skozi ta težavni teren. Vendar je s člani svoje odprave komaj preživel, ker jim je primanjkovalo hrane in vode.

Huda pripeka, peščeni viharji in nenadne poplave

Kljub tem oviram so Adelajdčani ostali odločni. Prve tire so položili leta 1878 v Port Augusti. Progo proti severu je vzdolž starih aboriginskih poti čez gorovje Flinders Ranges gradilo 900 železniških delavcev, ki so pri svojem delu uporabljali le ročno orodje, konje in kamele. Ob tej poti so lahko izkoristili edine kotanje z vodo na tem področju, saj parne lokomotive brez vode ne morejo delovati.

Potrebovali so dve leti in pol, da so položili prvih 100 kilometrov tirnic. Poleti so se včasih temperature povzpele na 50 stopinj Celzija. V takšni suhi vročini so pokali nohti, črnilo se je na konici pisala posušilo, še preden si z njim kaj napisal, tirnice pa so se krivile. Vlaki so pogosto iztirili. Po peščenih viharjih so morali  delavci odstraniti tudi dva metra visoke kupe peska, ki so pokrivali več kilometrov proge. Pogosto so lahko le nemočno opazovali, kako so novi viharji uničili njihovo delo.

Nato je prišlo deževje. V nekaj minutah so se rečne struge, pobledele od sonca, spremenile v divje hudournike, ki so izmaličili tire, s seboj odnesli tisto, kar se je gradilo več mesecev, in odrezali od sveta vlake s potniki. Neki strojevodja je moral uloviti divje koze, da bi nahranil lačne goste na obtičalem vlaku. Mnogo let zatem so potnikom v podobnih okoliščinah dostavili hrano s padalom.

Takoj po deževju so puščavske rastline oživele in privabile roje kobilic. Med eno takšnih nadlog so tirnice zaradi povoženih kobilic postale tako spolzke, da je vlak potreboval dodatno lokomotivo, ki ga je potisnila od zadaj. Naslednja težava so bile podgane. Ti glodavci so se lotili vsega, kar je bilo užitno – zalog živil v začasnih bivališčih delavcev, platna, opreme za vprego živali in celo škornjev. Ob železnici leži samotno pokopališče – spomin na epidemijo tifusa in nemo pričevanje, da so delavci na začetku gradnje živeli v zelo nehigienskih razmerah.

Osebje na vlaku se je s potniki kdaj pa kdaj rado neslano pošalilo. Ko je bilo nekoč v okolici Alice Springsa vse polno kuncev, so jih člani osebja skrivaj prinesli na Ghan. Naslednje jutro, ko so potniki odprli vrata svojih kupejev, da bi odšli zajtrkovat, so stopili na hodnike, kjer je »kar mrgolelo zbeganih kuncev«, piše v knjigi The Ghan—From Adelaide to Alice. Na nekem drugem potovanju pa je nekdo spustil v spalne vagone mladega kenguruja.

Aborigini, ki so živeli na oddaljenih področjih, so se včasih približali progi, ko je po njej peljal vlak, in z varne razdalje opazovali ljudi v vagonih. Razumljivo je, da so bili sprva previdni, če ne že kar malo prestrašeni. Pravzaprav so bili nekateri prepričani, da je »hudičeva kača velikanka« pogoltnila žive ljudi!

Dolg premor

Po 13 letih zelo napornega dela, ko je bila zadnja položena železniška tirnica oddaljena kakih 470 kilometrov od Alice Springsa, je zmanjkalo denarnih sredstev za nadaljnjo gradnjo. »Tako obsežen projekt [. . .] je bil enostavno prevelik zalogaj za kolonijo,« piše v Australian Geographic. Leta 1911 je zvezna vlada prevzela nadzor nad gradnjo in železnico podaljšala do Alice Springsa. Načrte, da bi zgradili progo še do Darwina, 1420 kilometrov severneje, pa so morali preložiti.

Ko je leta 1929 Ghan prvič pripeljal v Alice Springs, je bilo na nogah celo mesto – takrat je tam živelo kakih 200 ljudi. Domačini so občudovali jedilni vagon, toda značilnost vlaka, ki je zbudila največ zanimanja, je bila imenitna kopalnica. V tistih dneh je bila kopalna kad na vlaku novost, pa tudi razkošje. Končna postaja železnice na severu je ostala v Alice Springsu vse do leta 1997. Takrat so se državne in zvezne oblasti odločile, da bodo zgradili dolgo pričakovano progo med Alice Springsom in Darwinom. Dela so se pričela leta 2001.

Orjaški avtomatizirani stroji so dnevno položili povprečno 1,6 kilometra proge, vredne približno 815 milijonov evrov. Na poti je prečkala vsaj 90 novih mostov, ki so grajeni tako, da so varni pred poplavami. Proga je dolga 1420 kilometrov in je bila opisana kot »največji infrastrukturni projekt v Avstraliji«, dokončali pa so jo oktobra 2003 z manj stroški, kot je bilo predvideno, in pred rokom.

 Privlačna notranjost celine

Danes je v sodobnem mestu Adelajda še vedno začetna postaja, od koder se Ghan popoldan odpravi na potovanje čez celino. Vlak z dvema lokomotivama in okoli 40 vagoni za seboj pusti predmestje in brzi med valovitimi pšeničnimi polji na sever, proti okoli 300 kilometrov oddaljeni Port Augusti. Tu pa se pokrajina drastično spremeni, ko preide v pust svet peska, značilnega grmičevja in goščave, ki se razteza, kolikor daleč seže oko.

Od Port Auguste dalje potuje Ghan po novi progi, ki je prevozna ob vsakršnem vremenu in leži kakih 250 kilometrov zahodno od poplavnega področja. Na puščavo se spusti noč in potniki spijo, ko vlak drsi mimo slanih jezer, v katerih večino leta ni niti kaplje vode, po dežju pa se njihova površina svetlika v mesečini. Jasno nočno nebo je posuto z neštetimi zvezdami. Vendar ni več slišati značilnega tudum-tuduma, ko kolesa udarjajo ob stike tirnic, saj so te zvarili, da bi progo laže vzdrževali.

Ob sončnem vzhodu se puščava v okolici Alice Springsa odene v rdečo in zlato barvo. »Prizor ti vzame sapo,« je dejal neki potnik. »Celo v vagonu sem lahko občutil, kako močno je sonce. Dviga se nad neskončno, gričevnato puščavsko pokrajino, ki je tako brezmejna, tako slikovita, tako strašna v svoji praznini, da sem kar onemel. Tu se človek počuti majhnega.«

Iz notranjosti v tropske kraje

Ghan po popoldanskem vmesnem postanku v Alice Springsu nadaljuje pot proti mestu Katherine in nato do svoje severne končne postaje, tropskega Darwina. V zavetju klimatiziranih vagonov »potniki na Ghanu uživajo razkošje na kolesih«, pravi Larry Ierace, vlakovodja na Ghanovi prvi vožnji. Ko potniki gledajo skozi okna, si lahko samo zamišljajo, s kakšnimi nevarnostmi in težavami so se spoprijemali prvi graditelji proge.

Ghan pa poleg tega, da pospešuje razvoj trgovine in ponuja enega najveličastnejših potovanj z vlakom na svetu, prinaša v samo osrčje celine še eno pridobitev sodobnega sveta. Neka 19-letna Aboriginka, ki je februarja 2004 videla ta vlak na njegovem prvem potovanju, je dejala: »Še nikdar prej nisem videla vlaka. Čudovit je.«

[Okvir/slika na strani 25]

Za imenom se skriva legenda

Ghan je okrajšava za vzdevek Afghan Express. Kako to, da so vlak poimenovali po afganistanskih kamelarjih, ni znano. Vseeno pa to ime človeka spomni na žilave priseljence, ki so pomagali stopiti v notranjost Avstralije. Mnogo teh ljudi, ki so jih kot skupino imenovali Afganistanci, je pravzaprav prišlo iz zelo različnih dežel in pokrajin, denimo Beludžistana, Egipta, Pakistana, Perzije, severne Indije in Turčije.

Njihove kamele so postale prevozna sredstva v notranjosti celine. V karavani kamel, ki so ubogljivo pokleknile ali vstale na ukaz »Hušta!«, je bilo do 70 živali. Hodile so z zmerno hitrostjo približno šest kilometrov na uro ter prenašale ljudi in tovor. Ko je transport po železnici in cesti izpodrinil karavane kamel, so Afganistanci svoje živali spustili v divjino. Danes se potomci teh kamel – živi jih na stotisoče – potikajo po osrednji Avstraliji. (Glej Prebudite se!, 8. april 2001, strani 16–17.)

[Navedba vira slike na strani 23]

Northern Territory Archives Service, Joe DAVIS, NTRS 573

[Navedba vira slike na strani 25]

Fotografiji vlaka: Great Southern Railway