Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako je Biblija preživela do naših dni

Kako je Biblija preživela do naših dni

Kako je Biblija preživela do naših dni

To, da se je Biblija ohranila neokrnjena do naših dni, je vsekakor čudež. Dokončana je bila pred več kot 1900 leti. Napisana je bila na netrpežnih materialih – na papirju, izdelanem iz papirusa, in na pergamentu, narejenem iz živalskih kož – in v jezikih, ki jih danes govori le malo ljudi. Poleg tega so se vplivni ljudje, od cesarjev do verskih dostojanstvenikov, obupno trudili, da bi Biblijo zatrli.

KAKO je to izjemno delo kljubovalo času in postalo najbolj znana knjiga med ljudmi? Razmislite o zgolj dveh dejavnikih.

Številni prepisi prispevajo k ohranitvi besedil

Varuhi najzgodnejših biblijskih besedil, Izraelci, so skrbno pazili na izvirne zvitke in delali številne prepise. Izraelskim kraljem, na primer, je bilo naročeno, naj si naredijo »prepis tega zakona, ki ga hranijo duhovniki leviti«. (5. Mojzesova 17:18)

Mnogi Izraelci so zelo radi prebirali Pisma, saj so jih imeli za Božjo Besedo. Zato so besedila prepisovali dobro izšolani pisarji, ki so svoje delo opravljali izredno natančno. Za enega od bogaboječih pisarjev, Ezra, je rečeno, da je bil »izurjen [vešč prepisovalec, NW] v zakonu Mojzesovem, ki ga je bil dal GOSPOD, Bog Izraelov«. (Ezra 7:6) Od šestega do desetega stoletja n. št. so Hebrejske spise oziroma »Staro zavezo« prepisovali masoreti, ki so, da bi se ognili napakam, črke v besedilu celo šteli. Takšno tankovestno prepisovanje je pripomoglo, da je besedilo ostalo točno in da se je Biblija ohranila, čeprav so jo njeni sovražniki obupno in vztrajno skušali uničiti.

Na primer, leta 168 pr. n. št. je sirski vladar Antioh IV. skušal uničiti vse prepise Hebrejskih spisov, ki jih je lahko našel v Palestini. Judovska zgodovinska knjiga poroča: »Knjige postave, ki so jih našli, so raztrgali in na ognju sežgali.« V The Jewish Encyclopedia piše: »Tisti, ki so bili odgovorni za izvrševanje tega ukaza, so to počeli z veliko vnemo [. . .]. Kazen za posedovanje svete knjige [. . .] je bila smrt.« Toda prepisi Pisem so se ohranili tako med Judi v Palestini kot tistimi v drugih deželah.

Po tem, ko so pisci Krščanskih grških spisov oziroma »Nove zaveze« končali svoje delo, ni minilo dolgo, da so se prepisi navdihnjenih pisem, prerokovanj in zgodovinskih poročil razmnožili. Janez, na primer, je bil med pisanjem svojega evangelija v Efezu oziroma nekje v okolici tega mesta. Toda drobec tega evangelija – pravzaprav del prepisa, ki je po mnenju strokovnjakov nastal manj kot 50 let po pisanju izvirnika – je bil najden stotine kilometrov stran, v Egiptu. To odkritje kaže, da so kristjani v daljnih deželah imeli prepise, ki so nastali kmalu po navdihnjenju izvirnikov.

V stoletjih po Kristusu je k preživetju Božje Besede prispevala tudi njena razširjenost. Na primer, po poročanju virov je ob zori 23. februarja 303 n. št. rimski cesar Dioklecijan opazoval svoje vojake, kako so podrli cerkvena vrata in sežgali prepise Pisem. Dioklecijan je menil, da bi mu uničevanje krščanskih svetih spisov pomagalo znebiti se krščanstva. Naslednji dan je odredil, da je treba po vsem rimskem imperiju javno sežgati vse prepise Biblije. Toda nekaj prepisov je ubežalo ognju in na podlagi njih so naredili nove prepise. Pravzaprav sta dva prepisa grške Biblije, narejena verjetno kmalu po Dioklecijanovem preganjanju, preživela vse do danes. Enega hranijo v Rimu, drugega pa v Britanski knjižnici v Londonu.

Čeprav doslej še ni bil najden noben izvirnik Biblije, se je do naših dni ohranilo na tisoče prepisov celotne Biblije ali njenih delov. Nekateri od njih so zelo stari. Ali se je sporočilo, ki so ga vsebovali izvirniki, s prepisovanjem spremenilo? Učenjak W. H. Green je glede Hebrejskih spisov dejal: »Z gotovostjo lahko trdimo, da se nobeno drugo staroveško delo ni iz roda v rod prenašalo s tolikšno točnostjo.« Glede Krščanskih grških spisov je vodilni strokovnjak za biblijske rokopise, sir Frederic Kenyon, napisal: »Presledek med prvotnim nastankom in najstarejšim še obstoječim pričevanjem se potemtakem tako zelo skrajša, da postaja že skoraj zanemarljiv, s tem pa se odpravlja še zadnji razlog za dvom, da se nam Sveto pismo morda ni ohranilo v bistvu takšno, kot so ga nekoč napisali. Lahko torej rečemo, da sta pristnost in splošna neokrnjenost novozaveznih knjig že dognani.« Rekel je tudi: »Prav nič ne pretiravam, če rečem, da je biblijsko besedilo v bistvu povsem zanesljivo. [. . .] Tega ni mogoče reči za nobeno drugo staro knjigo na svetu.«

Prevajanje Biblije

K temu, da je Biblija postala najbolj znana knjiga med ljudmi po svetu, je kot drugo prispevalo to, da je na voljo v mnogo jezikih. To dejstvo se sklada z Božjim namenom, da morajo ljudje iz vseh narodov in jezikov spoznati Boga in ga častiti »v duhu in resnici«. (Janez 4:23, 24; Miha 4:2)

Prvi znani prevod Hebrejskih spisov je bila grška Septuaginta. Pripravljen je bil za grško govoreče Jude, ki so živeli zunaj Palestine. Dokončan je bil približno dve stoletji prej, preden je Jezus pričel služiti na zemlji. Celotna Biblija, s Krščansko grškimi spisi vred, je bila v številne jezike prevedena v nekaj stoletjih po tem, ko je bila dokončana. Toda kasneje so kralji in celo duhovniki, ki bi se morali po najboljših močeh truditi, da bi prišla Biblija v roke ljudi, delali ravno nasprotno. Niso dovolili, da se Božja Beseda prevede v jezike preprostih ljudi, s čimer so skušali svoje črede ohraniti v duhovni temi.

Proti volji cerkve in države so pogumni ljudje tvegali svoje življenje, da bi Biblijo prevedli v jezik ljudi. Na primer, leta 1530 je Anglež William Tyndale, izšolan na Oxfordu, naredil izdajo Peteroknjižja, prvih petih knjig Hebrejskih spisov. Kljub velikemu nasprotovanju je postal prvi človek, ki je Biblijo prevedel neposredno iz hebrejščine v angleščino. Tyndale je bil tudi prvi angleški prevajalec, ki je uporabil ime Jehova. Španski biblijski učenjak Casiodoro de Reina je bil, ko je pripravljal enega od prvih španskih prevodov Biblije, stalno v smrtni nevarnosti pred katoliškimi preganjalci. Zatekel se je v Anglijo, Nemčijo, Francijo, Nizozemsko in Švico, medtem pa je končeval svoj prevod. *

Danes se Biblija prevaja v vedno več in več jezikov, izdanih pa je bilo že na milijone izvodov. To, da je preživela in postala najbolj znana knjiga med ljudmi po svetu, je potrditev navdihnjenih besed apostola Petra: »Trava uveni in cvet odpade, Jehovova beseda pa ostane za večno.« (1. Petrovo 1:24, 25)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 14 Reinova verzija je bila objavljena leta 1569, leta 1602 pa jo je revidiral Cipriano de Valera.

[Okvir/slike na strani 14]

KATERI PREVOD NAJ IZBEREM ZA BRANJE?

V številnih jezikih je na voljo veliko prevodov Biblije. Nekateri prevodi uporabljajo težko razumljiv, arhaičen jezik. Drugi so svobodni, parafrazirani prevodi, katerih cilj je lahkotno branje, ne pa točnost. Spet drugi so dobesedni in prevedeni skoraj beseda za besedo.

Angleško izdajo Sveto pismo – prevod novi svet, ki so ga izdali Jehovove priče, je pripravil odbor, ki želi ostati neimenovan. Prevajali so neposredno iz prvotnih jezikov in ta prevod je bil kasneje glavna predloga za prevajanje Biblije v približno 60 drugih jezikov. Vseeno pa so si prevajalci v te jezike veliko pomagali z besedilom v izvirnih jezikih. Prevod novi svet teži k temu, da je dobeseden, dokler takšen prevod ne zakrije pomena. Prevajalci se trudijo, da bi bila Biblija današnjim bralcem tako razumljiva, kot je bilo prvotno besedilo razumljivo bralcem v biblijskih časih.

Nekateri jezikoslovci so preučili sodobne biblijske prevode – med drugim tudi angleški Prevod novi svet – da bi videli, ali so prevodi kje netočni ali pristranski. Eden teh strokovnjakov je Jason David BeDuhn, izredni profesor verskih študij na severnoarizonski univerzi v Združenih državah. Leta 2003 je izdal 200-stransko študijo o devetih »najbolj razširjenih Biblijah v angleško govorečem svetu«. * V svojo raziskavo je zajel več svetopisemskih odlomkov, ki med strokovnjaki povzročajo največ nesoglasij, saj je za te odlomke »najbolj verjetno, da bo prevod odseval pristranskost«. Različne angleške prevode vsakega odlomka je primerjal z grškim izvirnikom, pri čemer je skušal odkriti, ali je bil pomen morda spremenjen zaradi pristranskosti. Kakšni so njegovi izsledki?

BeDuhn poudarja, da splošna javnost in številni biblijski učenjaki sklepajo, da se Prevod novi svet (NW) razlikuje od drugih prevodov zaradi verske pristranskosti prevajalcev. Toda on pravi: »V večini primerov se NW razlikuje od drugih prevodov zato, ker je kot dobeseden in previden prevod veliko točnejši.« Čeprav se BeDuhn ne strinja z določenimi prevedki v Prevodu novi svet, pravi, da se je ta prevod »izkazal za najtočnejšega od vseh primerjanih«. Pravi, da je »izjemno dober« prevod.

Dr. Benjamin Kedar, izraelski strokovnjak za hebrejščino, je izrazil podobno mnenje o angleškem Prevodu novi svet. Leta 1989 je dejal: »Iz tega dela veje iskren trud, da bi prišli do razumevanja besedila, ki bi bilo, kolikor se le da, točno. [. . .] V Prevodu novi svet nisem še nikoli zasledil, da bi kakemu odlomku zaradi pristranskosti skušali dati pomen, ki ga ta v resnici nima.«

Vprašajte se: ‚Kaj želim pri branju Biblije? Ali si želim lahkotno branje z manj poudarka na točnosti? Ali pa želim brati misli, ki izvirno, navdihnjeno besedilo odsevajo, kolikor se da natančno?‘ (2. Petrovo 1:20, 21) Odločite se na podlagi tega, kar želite.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 22 Poleg angleškega Prevoda novi svet je pregledal še naslednje prevode: The Amplified New Testament, The Living Bible, The New American Bible With Revised New Testament, New American Standard Bible, The Holy BibleNew International Version, The New Revised Standard Version, The Bible in Today’s English Version in King James Version.

[Slika]

Sveto pismo – prevod novi svet je na voljo v številnih jezikih

[Slika na straneh 12, 13]

Masoretski rokopisi

[Slika na strani 13]

Drobec z Lukovim evangelijem 12:7: »Ne bojte se. Vredni ste več od mnogo vrabcev.«

[Navedba vira slike na strani 13]

Prva stran: National Library of Russia, St. Petersburg; druga in tretja stran: Bibelmuseum, Münster; ozadje: © The Trustees of the Chester Beatty Library, Dublin